Ja, tudi do tega slej ko prej pride. Zdi se ti, da si šele prišel na faks in se začel osamosvajati, pa ga je že konec. Zaradi narave mojega študija, sem v Ljubljani preživela mnogo let, ki pa so minili s svetlobno hitrostjo. Temu so pripomogli kolegi in prijatelji, ker le v krogu dobre družbe čas mineva kot za stavo. V času študija sem spoznala mnogo meni ljubih ljudi, ki so vplivali na tok mojega življenja, veste kateri ste (ker vam stalno težim :)), hvala vam! Vsem doma, ki sem vas morebiti malo nehote zanemarila, pa opravičilo. Drugače pač ne gre, ko si omejen z obveznostmi, to ne pomeni, da vas nimam rada. O negativnih izkušnjah pa ne bi na dolgo in široko… seveda so tudi bile (morajo biti, da toliko bolj prepoznaš pozitivne), premagali smo jih in zato postali močnejši karakterji in se naučili kaj novega, napredovali na višje nivoje.

Ker sem imela to srečo, da sem imela zagotovljeno bivanje za čas študija, sem imela toliko manj problemov, ki pridejo z nestrpnimi stanodajalci, s hrupom v študentskih domovih, z vedno novim iskanjem sobe… Edino, kar se je menjalo so bile sostanovalke, zamenjala sem jih kar deset! S ta prvimi cimrami, Jano in Marušo, s katerima sem se dobro poznala že v srednji šoli, smo ga skupaj lumpale kar štiri leta, ki so bila zares nepozabna! Čeprav za žure nismo imele časa na pretek, smo med sabo ustvarile trdne vezi. Človeka res spoznaš šele takrat, ko z njim živiš. Enako velja za zadnji dve cimri, Katarino in Metko, res sta carici! Zares sem vesela, da sem vas spoznala in da ste mi polepšale včasih težke študijske dni.

Najljubši utrinki in prigode iz študentskih let :

• ukradeni stolp, ki sem ga po nekaj mesecih dobila nazaj
• žuri v Pajzlu; najboljši je bil enkrat za Pusta, ko sva si z Marušo natupirali lase, da sva izgledali kot zombi in drakula
• vsako tedensko pakiranje in troganje prtljage v Lj in nazaj, včasih je bilo že kar odveč, je pa res, da se naučiš spakirati potovalko v 15 minutah
• koncert Metallice v Bežigradu, prvo leto mojega študija in prvi velik koncert, evforija na višku!
• Škisova študentska tržnica, takrat smo se tako smejale celo pot domov, da nas je vse bolelo
• iskanje telefonskih govorilnic, da smo poklicali domov (kdo je pa še imel takrat mobitel?)
• ko sva z Marušo na stolpu naštimali singl Beautiful Day od U2, na tv pa dali politike in Jani ni bilo nič jasno kakšen čuden spot je sedaj to
• bondiade ob četrtkih: obvezna oprema je bila pižama in kokice
• gledanje dosjejev x ali grozljivk z Jano – ko sem se vedno bolj ustrašila nje, kot filma; ali pa ko mi je vedno uspelo tako potiho priti čez vrata, da sem jo spet ustrašila ;)
• učenje fizike in fizie s Tejo; še tako dolgočasna snov je bila bolje prebavljiva
• koncert Alanis Morissette, ki so ga odpovedali; vendar sva z Jano vseeno dobili avtograme v Nami
• naše privatne male zabave ob kozarcu refoška ali z lepotno masko na obrazu
• brucevanje na Gospodarskem razstavišču; cel večer smo eden drugega opominjali, da se dobimo ob 3 zjutraj pri “kockah”, bil je fajn večer ker sem tam srečala veliko ljudi, ki sem jih imela rada (še iz srednje šole); z Jasmino sva bluzili naokoli in zamudili vse ta fajne nastope
• vaje anatomije in patologije na faxu (kompotki)
• krašenje za božične praznike in novo leto: bolj je bilo kičasto, bolje je bilo
• pošiljanje “socialnih” kartic (reklamne, brezplačne dopisnice, ki jih je polno po vseh lokacijah v Lj)
• “učenje” v Maxilli; v bistvu smo pa samo čvekali in pili Silvotove dobre capuccine
• legendarni rock-žuri v Kra-Kraju in študentski Šklabovi/Šohtovi večeri v Zasavju
• počitnice v Kopru z J&M, čeprav le nekajdnevne, ene najboljših
• “jasnovidne” sposobnosti mojih prijateljev, da so mi vedno kupili najboljše darilo za rojstni dan!; še sedaj mi ni vedno jasno, kako jim to uspeva, ali sem tako hitro zadovoljna, ali toliko govorim o svojih željah (??), kakorkoli, učinek je pravi ;)
• naša klapa od 3.letnika naprej (Vitka, Metka, Mojca, Anja, Andrej, Marko in moja malenkost), vedno smo bili ta najbolj glasni in ta najbolj zabavni, najbolj smo se med sabo razumeli pa še polni znanja smo bili – idealna kombinacija :)
• podzemni hodniki pod faksom, ki izgledajo podobno kot v filmu Saw (ne priporočam nočnih sprehodov)
• golobji par na balkonu nam je povzročil kar nekaj sivih las; pucanje balkona je bilo malo manj zabavno : (
• aerobika v Rožni dolini (“migaj truplo!”)
• kofetkanje v Povodnem možu, nazadnje smo tam sedeli kar pet ur
• kako nas je bilo strah, ko smo ponoči šli domov po temi takoj po gledanju Kroga v kinu
• učenje pate in mikre z Vitko ali kako se naučiš milijon informacij, če jih strneš v hecno zgodbico; Ed, Edd & Eddy med odmorom; debatiranje o metafizičnih pojavih in vsemu možnemu; moje reševanje izpitov naglas v spanju; tiste nekaj zabavnih mesecev, ko je Vitka kampirala pri meni na kavču
• brucevanje v Centralu; zavleklo se je do 5 zjutraj, ob 7 smo pa šli pisat kolokvij – in ga opravili ;)
• mrzlično zbiranje zapiskov in iskanje informacij o profesorjih pred izpiti
• zahvaljevanje klošarjev, če si jim dal kak bankovec; še raje sem od njih kupila revijo Kralji ulice
• spokojna tišina v mestu od 3-5 zjutraj, le v temo in soj uličnih luči odete ulice, ugasnjene luči po vseh blokih; včasih se je učenje zavleklo v zgodnje jutranje ure
• debatiranje/šimfanje s cimrami, ki se je znalo razpotegniti tudi na več ur, ob kavici ali brez nje
• ekskurzija 5.letnika v pivovarno Laško in žur v Celju
• vaje iz sodne medicine in asistenti s čisto svojo vrsto humorja (mi smo se pa rolali od smeha)
• popolnoma zasnežena Ljubljana, hoja po sveže zapadlem snegu
• pomladansko sanjarjenje ob Ljubljanici z “metuljčki v trebuhu”
• izpit iz psihiatrije: eden najbolj sproščenih ustnih izpitov, na rdečih usnjenih sedežih; hkrati eden mojih najljubših predmetov
• kampiranje z dekico na klopci pred dekanatom od 11 zvečer do 8 zjutraj pri -3 stopinjah, da smo si lahko zjutraj priborili izpitni rok; celo noč smo se greli s šimfanjem čez dekana; ko smo šle ob 5 zjutraj na wc na pediatrično kliniko smo si komaj odtajale zmrznjene prste
• Metkine legendarne izjave ali t.i.”zorkizmi”
• vinski madež na stropu, ker smo flašo odpirali brez odpirača : )
• rojstno-dnevne zabave pri meni; enkrat smo čuli celo noč in šli zjutraj na zadnje uradno predavanje na faxu, kjer smo skoraj zaspali; spet drugič smo na istem predavanju brali Lady in med odmorom gledali znameniti posnetek neke hrvaške pevke
• absolventski izlet na Kreto; v 14 dneh smo se še bolj povezali, smejali do solz, pili marelično vodko, plesali do jutra, se naučili nekaj grških besed in sirtaki, najedli grških dobrot, čvekali s simpatičnimi Grki, si ogledali nekaj naravnih lepot in doživeli (vsaj meni) nepozabne počitnice! ;)
• večmesečne vaje v KC prek poletja; ko sva z Metko prišli ob pol 5 domov sva se le še zvalili na rumeni kavč pred tv in bluzili do večera, energije za učenje ni bilo; vsak dan sva skoraj obiskali Konzorcij in pasli oči na novih knjigah, naju je varnostnik že malo čudno gledal
• izpit iz onkologije en dan po tistem, ko sva z Metko prispeli iz trodnevnih prvomajskih počitnic v Rimu, na izpit sem prišla po obrazu čisto opečena od sonca, največja fora – tudi prof. je bil že zagorel :)
• potovanje do Osilnice (Polonina žurka za diplomo), ko smo na novo krstili še ne odprto cesto (smo prehiteli predsednika, hehe)
• praktične vaje iz družinske medicine, končno spet v domačem okolju (izven Ljubljane)
• poletne prireditve in koncerti v Lj, valovi turistov v mestu ustvarijo čisto drugačen utrip
• zadnji teden s Katarino, ko sva pakirali vsaka svoje knjige in cunje (melanholično); spakirala sem kar enajst paketov zapiskov in učbenikov

…in še pa še bi se našlo takšnih drobnih trenutkov. Tako, malo sem izlila dušo, čeprav nekomu trivialni dogodki, meni pomenijo ogromno. Tudi Ljubljano bom obdržala v lepem spominu, redko mi je šla na živce kot kateremu drugemu kolegu. Je luštno mesto, vsak se lahko v njem počuti doma, najde kaj zase (če izvzamemo občasno snobovsko vedenje tam rojenih prebivalcev) in bom še naprej pogosta obiskovalka njegovih ulic.