Če se slučajno kdo sprašuje, sem še med vami… le nekaj mesecev sem preživela v “paralelnem svetu”, kjer čustva valujejo v ekstremnih vzponih in padcih, kjer iz trenutka v trenutek ne veš, ali še imaš trdna tla pod nogami ali lebdiš. Vse skupaj je bilo na trenutke podobno izventelesni izkušnji, z vseh strani me je vesolje bombardiralo z novimi stimulusi in včasih je bilo kar preveč misli in dogodkov za sprocesirati. Zato sem vse druge stvari začasno umaknila na stranski tir, tako blog kot socializiranje s prijatelji, rabila sem tišino.
Svet se umirja, vračam se v mirnejše vode, spet so se pojavili mostovi do trezne realnosti in ustaljenih vzorcev bivanja, a z nekaj čudovitimi spremembami. In ponovno so se mi prek novih izkušenj potrdila prepričanja, znova in znova, da je bistvo življenja globok stik z drugimi dušami, da je zdravje neprecenljiva vrednota, da je ljubezen gonilo sveta in vredna vsega, kar ji lahko damo. In da je edini način, da smo srečni, v tem, da se trudimo osrečiti druge.

This body holding me reminds me of my own mortality.
Embrace this moment, remember: we are eternal, all this pain is an illusion.

Life is good (wiii)

Kaj počnem zadnje čase? Oprijemam se za bilke časa. Sklenila sem, da si moram bolj časovno organizirati dan in teden, drugače se mi zdi, da ne delam drugega, kot da grem v službo, pridem domov, grem spat in spet v službo (kaj?) . Vedno imam v glavi mnogo projektov, ki se jih želim lotiti, a včasih na koncu ne naredim nič, ker vseh naenkrat pač ne morem. Spet bom začela pisati “to do” sezname. Ažurnosti se je treba priučiti. Včasih preveč odlašam, ali pa namesto nujnega opravka grem delat nekaj bolj zabavnega ali manj stresnega. To je ena izmed stvari, ki jih želim popraviti pri sebi. Čakam na razpis za specializacijo. Sedaj sem se že odločila, v katero smer bo šla moja kariera, vendar tega še ne razglašam naokrog. Treba je še zaključiti “loose ends”. Prebolela sem virozo in “karanteni” navkljub verjetno okužila še druge družinske člane. In posledično postala bolničarka za en teden. Gastroenterokolitis sucks… (brrr)
Na blogu bom verjetno kmalu preuredila kategorije in uvedla nekaj novih. Za začetek sem med komentarje dodala nove smeškote (hehe) . Ne bom več slepo na razpolago nekaterim ljudem, dovolj imam tega, da me jemljejo “for granted”, naredila bom raje še kaj več zase. Razdajanje ni nikdar upoštevano. Dovolj sem stara, da se naučim biti zdravo egoistična.  In ljudem, ki me ne razumejo, ne mislim več razlagati how my mind works. Take it or leave it (obrvi) . Spomladi bom šla nekam, na vsaj trodnevno potovanje, pa če se svet postavi na glavo. Pa na kak koncert in v družbo, čeprav mi pogosto bolj prija biti doma. Moj novi moto za začetek leta je morda corny, ampak kljub temu priročen: carpe diem.
Zvestim bralcem lep pozdrav in zahvala: you get me (hej) .

je moj novi parfum (jump) .