My Dying Bride, angleški band, so eni prvih začetnikov (poleg Anatheme in Paradise Lost) in še vedno vodilna skupina death-doom metal žanra. S svojim ustvarjanjem so pričeli leta 1990.

studijski albumi:
As The Flower Withers (1991)
Turn Loose The Swans (1993)
The Angel And The Dark River (1995)
Like Gods Of The Sun (1996)
34.788%…Complete (1998)
The Light At The End Of The World (1999)
The Dreadful Hours (2001)
Songs Of Darkness, Words Of Light (2004)
A Line Of Deathless Kings (2006)
For Lies I Sire (2009)

Druge izdaje: Towards The Sinister Demo; Symphonaire infernus Et Spera Empyrium (1992); The Trash of The Naked Limbs EP (1992); I Am The Bloody Earth EP (1995); Trinity (1996); Meisterwerk I (2000); Meisterwerk II (2001); For Darkest Eyes – DVD(2002); The Voice Of The Wreched -live (2002); Anti-Diluvian Chronicles (2005); Sinamorata -DVD (2005);

Povezava na uradno stran skupine: http://www.mydyingbride.org/

Drugi linki: http://www.darklyrics.com/m/mydyingbride.html

http://en.wikipedia.org/wiki/My_Dying_Bride

MDB so moja najljubša skupina. Kaj je tisti dejavnik, ki vpliva na to, da se vedno znova vrnem k njim? Eden izmed njih je brez dvoma poetično in čustveno ubesedovanje tragičnih aspektov bivanja. Pa naj se gre o ljubezni, smrti, hrepenenju, obupu, nesigurnosti, brezizhodnosti, vdanosti v usodo, maščevanju, žalosti ali o raziskovanju dogm, dvomu o smislu slepe vere v onostranstvo, kot nam je ponujeno. Pa naj se gre o globoki introspekciji v temačne kotičke duše in srca ali pa o kontrastu med najsvet(l)ejšimi čustvi in mračnimi, prvinskimi nagoni, potisnjenimi v podzavest. To vedno storijo na neprisiljen način, puščajo ti odprta vrata, puščajo možnost lastne interpretacije.

V njihovi glasbi so prisotni elementi gotskega sloga (klaviature, violine), death metala (občasne in ne vedno pričakovane erupcije zvočnih elementov v hitro “nažigavanje”, ki pa vedno elegantno preidejo v mirnejše odseke) in seveda dooma (zelo heavy in počasno napredujoči deli skladb). Morebiti je ravno ta edinstvena kombinacija slogov tista formula, ki pritegne in hipnotizira s čutno melanholijo.

Z My Dying Bride sem se prvič seznanila pred približno 11 leti, takrat sem še ob sredinih večerih na valu 202 poslušala oddajo o metalu Težka kronika. Posnela sem si njihova komada For You in Dark Caress z albuma Like Gods Of The Sun in to je bil začetek nove “odvisnosti”. Kaj takega pred tem še nisem poznala, ljubila sem Nirvano in Metallico, a MDB so mi odprli nove dimenzije glasbe. Njihova glasba je terapija za ranjeno dušo, osnova za meditacijo, inspiracija za ustvarjanje. MDB so kot moja lastna cerkev. V ljudeh sprožijo nekaj prvinskega. Ali so ti takoj všeč, ali pa nanje reagiraš z odporom, redkokdo je indiferenten. Nekaterim se upira razmišljati o tako mejnih tematikah, kot so smrt, usoda človeka, žrtvovanje in so ob tem depresivni. Ali pa ne prenesejo tega, da bi kotičke duše odprli za potovanje v meglene pokrajine zavesti. Kakorkoli že, jaz iz njihovega opusa najdem skladbe za prav vsako razpoloženje. Še nikdar niso name delovali negativno, prej kot katarza, tako kot dramatika ali poezija. Z nekaterimi besedili bi človek prav lahko potegnil vzporednico z romantično evropsko poezijo.

Seveda poleg njih poslušam nešteto drugih žanrov in zgodi se, da več mesecev ne sežem po njihovi zgoščenki. A slejkoprej me pot pripelje nazaj v njihov temačni domicil. Vsak, ki so mu pri srcu, ve o čem govorim, drugi pa imate tak odnos verjetno do česa drugega, vsakomur svoje… Tako kot bi rekel Aaron Stainthorpe: “My Dying Bride isn’t everyone’s cup of tea.”

Deeper I go, Deeper Down, didn’t think it can get any blacker…