Letos me je ta “festival evropske popevke” pustil domala čisto hladno. Gledala sem le drugi polfinalni večer in sobotno finale, v katerem se je med sabo pomerilo 25 držav. Povezava med nastopi vseh letošnjih izvajalcev in glavna ideja koreografij je bila izgleda želja po čim bolj cirkuškem nastopu, izstopanju v čudaškosti in ekscentričnost komadov. Nisem nasprotnica drugačnosti, a letošnji Eurosong se lahko primerja le z maškarami, ne pa z izborom najboljše popevke. Vsaka čast Srbom, oni so svoj del naloge opravili zelo dobro, od izjemnih light-showov, do originalne predstavitve držav.
Največji odbitki finala so bili predstavniki Španije, Azerbajdžana, Francije in Latvije (prevečkrat so si ogledali Pirate s Karibov). Finci me kljub metalskim tonom niso preveč prepričali, trudili so se ponoviti uspeh Lordov, a žal daleč od tega… Bosna pa je, kljub na prvi pogled čudaškima izvajalcema, predstavila simpatično pesem, Hrvaška mi nekako ni sedla v ušesa, 75 Cent gor ali dol. Grkinja mi je delovala bolj kot kopija Britney Spears v preobleki, pa je vseeno bila zelo blizu zmage. Ukrajinki je le-ta ušla za las, s sicer že mnogokrat videnim stilingom, a vseeno z nekaj svežimi idejami prepričala večino gledalcev.
Moji favoriti Gruzija, Albanija, Islandija so se uvrstili precej nizko, letos sem pri napovedih res totalno brcnila v temo. Z bratom sva se šla žirijo 
, približno takole sva ocenila komade – glej graf:
Novi dokumentarni film Micheal Moora nosi naslov Sicko. Režiser Moore je dobro podžgal ameriški republikanski oblasti pod zadnjicami že s prejšnjima dvema črno-humornima mojstrovinama, Bowling For Columbine in Fahrenheit (ki so ju republikanski kritiki raztrgali, demokratski pa skorajda nosili na piedestalu). Ob njem ti dobesedno lahko postane slabo, še posebej ker si kot povprečen prebivalec Evrope ne moreš predstavljati plačljivega zdravstvenega sistema, kot ga imajo prek luže. Tam lahko za manjšo poškodbo pri delu (npr. če si nepazljivo odrežeš prst na žagi) plačaš za poseg prek 10.000 dolarjev, pa sem navedla zelo nizko ceno.
Blagor ubogim na pameti, ker se ne zavedajo, kako jih tepta kapitalistična oblast. Vsi ostali pa se je bojijo oz. menijo da sami ne morejo ničesar spremeniti. Zavarovalnice si grabijo milijarde dolarjev na račun bolnih, tudi če si zavarovan, te lahko doleti zavrnitev zdravljenja (npr.zaradi neke trivialne bolezni v pretekli anamnezi) in mnogokrat kot posledica – smrt. Dober primer: gasilci, ki so pomagali razkopavati ruševine po 9/11. Tvegali so lastna življenja, da so svojcem pogrešanih dali upanje, da so našli morebitne preživele ali pa trupla za dostojanstven pokop. Sedaj imajo neozdravljive pljučne bolezni in so brez zdravljenja, oz. se za njega zakreditirajo za dve naslednji generaciji potomcev.
Žalosten in nam nemogoč koncept. Film si mora obvezno ogledati vsak, če ne zaradi drugega, da mu bo jasno, da imamo srečo in da živimo v zemlji, kjer še vlada solidarnost in kjer ti je omogočeno katerokoli zdravljenje brez dodatnega plačila. Lahko le upamo,da se sistem ne spremeni…
Podelitev letošnjih MTV nagrad se je odvijala v Muenchnu, 1.11.2007 zvečer, vodil jo je ameriški raper Snoop Dog. Glede njegovega vodenja sem imela najprej mešane občutke, vendar je teatralnosti in odvečnemu kiču navkljub, primerno opravil svojo nalogo. Njegov način samopredstavitve je tako pretiran, da ti postane že smešen. Še bolj posrečena pa sta bila Dave Grohl in Taylor iz skupine Foo Fighters, ki sta se vzporedno s šovom javljala iz “VIP bara”, kjer sta intervijuvala prisotne. Večer je minil brez večjih šokov, če izvzamem nastop Amy Winehouse, ki očitno ni bila čisto pri sebi (pod vplivom substanc?), zatikajoče je pela svojo pesem, ob sprejemu nagrade pa je nekaj zamomljala in brez besed zahvale odšla z odra. Ah, ti zvezdniki…
Kot se pogosto naredi ob live nastopih, tudi tokrat ni bilo poštimano ozvočenje, mnogokrat so glasbila preglasila pevce. Dobro so nastopili Foo Fighters, Mika in domačini Tokio Hotel, ki so bili svetla točka večera, z najbolj prepričljivim nastopom (med pesmijo Monsun, jih je dejansko zalila voda, tako da so nastop končali čisto premočeni). Vseeno pa bi lahko komad še kdaj zapeli v nemščini, original zveni dosti bolje. Nastopila je tudi Avril Lavigne, ki pa me kot solo pevka ne prepriča več, bolje je funkcionirala v bendu. Iz prave rock-chick se je pomehkužila v kopijo vseh pop princesk; a nagrado za res zapomnljiv hit Girlfriend, si je morda vseeno zaslužila. Ena takih je na žalost tudi Nelly Furtado, ki je po novem tudi blondinka. Zelo pa me je motilo tudi “simultano prevajanje” dveh tipov z MTV Adria, govorila sta ravno toliko, da si kaj preslišal, hkrati pa nista povedala nič pametnega. Popolnoma odveč.
Kljub nekaterim zabavnim utrinkom, pa MTV Awards pač niso več, kar so včasih bile. Minile so brez presenečenj in brez šok ekscesov (zaradi katerih so mrzlično cenzurirali ponovitvene oddaje), brez problemov si ogledate ponovitev, ne boste nič zamudili.
Zmagovalci v posameznih kategorijah pa so:
Rock out: 30 Seconds To Mars
Ultimate urban: Rihanna
Band: Linkin Park
Most Addictive Track: Avril Lavigne – Girlfriend
Headliner: Muse
Album: Nelly Furtado – Loose
Solo: Avril Lavigne
Inter-act: Tokio Hotel
New Sound Of Europe: Estonia, Bedwetters
Best Adria Act: Van Gogh
Že nekaj časa nosim obesek s košatim drevesom, dobila sem ga za darilo (iz indijske trgovine Sariko). V obrazložitev čemu amulet služi, je tole pisalo na paketku: “Drevo je ponavljajoča se tema pri mnogih kulturah. Drevo povezuje zemljo in nebesa, ima posebno mesto pri zgodbah o stvaritvi in v vseh kulturah. Druidi, Babilonci, Hebrejci, Nordijci, Grki, Kitajci in mnogi drugi imajo mite o “Drevesu življenja”. Čaščen je kot univerzalni simbol za rast, zdravljenje in sezone življenja. Drevesa predstavljajo magične kvalitete narave.”
Drevesa so se mi vedno zdela najlepši del narave, s šelestenjem listja, gibanjem krošnje pomirijo duha in prav lahko si predstavljam, zakaj so jih tolika ljudstva vzela za svoj predmet čaščenja. V vsakem letnem času jih obdaja posebna lepota: spomladi sveže zeleno oblačilo in cvetje, poleti plodovi, jeseni pisana krošnja, pozimi snežna odeja; prek celega leta kar kipijo od življenja. Dandanes jih premalo upoštevamo in še preveč radi pozabimo, kako pozitivno vplivajo na klimo, predvsem v mestih, izboljšujejo zrak v onesnaženih predelih, preprečujejo erozijo zemlje, dajejo senco in zavetje in že s samim obstojem izboljšujejo naše počutje. Čuvajmo jih, brez njih bi bil svet pust in prazen.
Danes poteka tudi “blogerska” akcija z namenom ozaveščanja ljudi o varovanju narave, zanjo sem zvedela na Perssonovem blogu. Nobeden, še tako majhen korak na poti do bolj ekološko osveščenega mišljenja ni zanemarljiv. Dovolj je, če na dan porabimo manj vode, recikliramo odpadke oz. vsaj ločujemo papir, steklo ter organske odpadke, gremo kdaj za spremembo peš do pošte in trafike in v mraku pogasimo odvečne luči.
Prispevajmo drobec za boljši jutri vseh nas.
Proti večeru (21.9) smo zopet odpluli iz Heracliona, tokrat z ladjo Knossos Palace. Sedaj se nas je vkrcalo dosti manj, večina ljudi se je namreč odločilo za vrnitev z letalom v Slovenijo. Nam ni bilo žal, da smo se odločili za ladjo, ker smo si podaljšali naše potovanje za par dni in hkrati imeli možnost počasne tranzicije iz vroče, uživaške Krete domov v megleno in hladno rodno deželo.
Privoščili smo si še ples v disku do jutra, čeprav smo naslednjega dne ob izkrcanju v Pireju (četrtek, 22.9) bili od pomanjkanja spanca kar zadeti, morali pa smo prebroditi polovico dneva do nadaljevanja potovanja, kakor smo vedeli in znali. Še nikdar v življenju nisem bila tako zaspana, kar iskali smo klopce, kamor bi naslonili glave. Komaj smo pričakali odprtje kafičev in šele druga kava nas je nekoliko predramila, da smo se podali na zadnje raziskovanje atenskih ulic. Nakupili smo še zadnje spominke in razglednice, si ogledali menjavo straže in se v duhu že poslavljali od Grčije.
Spet nas je čakala vožnja do Patrasa, kjer smo se že četrtič z vso prtljago vkrcali in se naslednje jutro, končno sveže naspani, zbudili šele okrog 11. Da ne bi shirali od lakote (od hrane nam je ostalo le še nekaj krekerjev), smo si privoščile kosilo v menzi, odlično grško solato in ribo, cene pa so na ladji seveda astronomsko visoke. Čakal nas je še zadnji žurerski večer na palubi, “pokopavali” smo absolventa in svečano prisegli absolventsko zaprisego (da nam bo izlet in ljudje, ki smo jih spoznali, za vedno ostali v spominu, da se bomo udeležili vseh postabsolventskih žurov, da bomo končno doštudirali …).
V Benetke smo prispeli 24.9. in se razkropili na vse konce Slovenije, ostal pa je lep spomin. Imeli smo se fenomenalno, k vzdušju je seveda prispevala super družba in nepozabne lepote tega največjega Grškega otoka.
Sigurno se še vrnem!
Ena kolegica mi je poslala link za prispevek o “novi” drogi metamfetaminu (na kratko meth), ki pusti grozljive fizične in psihične posledice na posamezniku, ki ga zlorablja. Sem že ta dokumentarec videla na Discovery Channel in bila šokirana; pa smo mislili da si ne morejo izmisliti hujših drog od nam že znanih.
Vzemite si eno uro in si ga poglejte, ni izguba časa.
Da bomo vedeli, pred čem bomo morali svariti naše otroke…
link za ogled videa
