Prvo soboto tega septembra sem bila vabljena na poroko ene mojih najboljših prijateljic. “Dovoljenje” za poroko si je pridno prislužila že pred dvema tednoma na dekliščini. Po sprejemu gostov pri njej doma, smo se v koloni trobečih in okrancanih avtomobilov peljali do laškega gradu. Pod njim smo še morali počakati, da se je cesta do vrha spraznila, namreč tistega dne se je na gradu zgodila še ena poroka. Na dvorišču gradu je bil postavljen šotor, ki nas je branil pred hudimi vremenskimi vplivi, tam je potekal poročni obred, tam smo potem žurali do jutra. Ceremonija je bila romantična in ravno prav dolga, utrnila se je tudi kakšna solzica sreče. Novopečenemu paru smo še čestitali in ju zasuli z rižem in cvetnimi listi. Družba je bila ta prava, večinoma smo se med sabo že poznali, tudi postrežba je bila odlična. Všeč mi je bilo, da se ženin in nevesta nista držala zase, temveč sta se družila z vsemi povabljenimi in čas je med plesom in igrami minil hitro. Vesela se, da sem bila del slavja. Obema pa želim v življenju vse najlepše, z ljubeznijo bosta premagala vse ovire.

Začetek avgusta smo od ponorelega sveta, z bratom Juretom in sestro Mojco, ušli v zavetje gozdov na Dolenjsko. Prebivali smo v čedni hišici v naselju Gričice, nad Črmošnjicami, kjer pozimi obratuje tudi žičnica. Obkrožala nas je lepa narava in predvsem mir, ki po hrumenju avtomobilov v mestnem okolju prav prija. Ker nismo hoteli zapraviti še sončnih dnevov, smo se naokrog vozili po izletih: Novo Mesto, Črnomelj, Metlika, Dolenjske Toplice in slikovitem podeželju. Peljali smo se po vinski cesti v Beli Krajini, kjer je polno zidanic; degustacijo smo odložili za drugič ;), smo se pa oglasili tudi v grajski kleti na gradu v Metliki.

Več dni zapored smo za osvežitev izkoristili hladno vodo Kolpe, v kampu Podzemelj. Voda je bila čista, le dostop vanjo je na obrežju ponekod težje dostopen, zaradi spolzkih skal pod vodo. S sabo smo imeli sestrinega psa, ki je užival v vožnji, še bolj pa v kopanju, saj si je šel namočit tačke na vsakem možnem kraju. Ob Kolpi, ki se vije tik ob slovensko-hrvaški meji, je polno kopališč, najbolj luštno je ob jezu na Gribljah (tja smo se oglasili ker smo dobili napačne informacije, da se tam nahaja slap, hecna zgodba…). Peljali smo se na Mirno goro (1047 m vrh Kočevskega Roga), kar precej km po prašnem makadamu in po svetlih bukovih gozdovih. Tam imajo polno učnih poti za ukaželjne planince, na katere opozarjajo table, kar ni presenetljivo, saj so v teh gozdovih ena najstarejših dreves v Sloveniji. Na vrhu je tudi razgledni stolp, a zaradi vremenskih razmer ni bilo dobro vidna okolica. Nedaleč stran je tudi Baza 20, partizanska postojanka med II.svetovno vojno.

Teden dni je minil hitro kot za stavo, nabrali smo si energije, nadihali svežega zraka in na novo odkrili lepote Slovenije in prijaznost ljudi. Nekaj sličic za potešitev radovednosti je priloženih spodaj, več pa jih lahko vidite na Juretovem blogu.

Polja so prazna, prazna je njiva, mati narava trudna počiva.

Dragi moj dedek tudi počiva, vendar ne v hiši, kje zdaj prebiva?

Lani sva skupaj seno še sušila, se skrivala v travi, se v vrtu lovila.

Moja mu mamica cvetje prinaša. Trudna, vsa žalostna, tiho me vpraša:

“Ali spominjaš se dedka še živo? Veš, ko sta skupaj hodila na njivo?

Ljubil je klasje v polju rumeno, delo mu tuje bilo ni nobeno.”

Zdaj le spomin je med žitnimi klasi, žalosti solza suši se počasi.

(Jelka Bakula – November)

Tale simpatična, a žalostna pesmica, me vedno spomni na mojega dedka. Danes je 20 let odkar je umrl in res težko verjamem, da lahko čas tako hitro mineva. Se še spomnim tistega dneva, kot bi bilo včeraj. Prejšnji dan smo skupaj zalivali sadike paradižnika, še isti večer pa je za večno mirno zaspal. Vedno sva se imela fino, skupaj sva sedela na zeleni klopci pod krošnjo ogromne hruške in se ob kramljanju o ničemer zabavala. Večkrat me je vzel s sabo na sprehode ali pa pustil, da sem ga opazovala pri opravilih. Vedno bo v mojih mislih, mogoče pa dejansko bdi nad nami in nas čuva. Kdo ve…

Pomlad bo na naš vrt prišla in čakala, da prideš ti
in sedla bo na rožna tla in jokala, ker te ni.

V spomin na babico Pavlo.

Letošnje prvomajske počitnice mi je uspelo uiti od ponorelega sveta v Rim, kjer se enostavno izgubiš ob mogočnosti arhitekturnih in kulturnih dosežkov, si kot mravljica, ki sledi stopinjam velikanov. Mesto me je prvič očaralo že pred desetimi leti in izgleda, da legenda drži… Če vržeš kovanec v Fontano Di Trevi in si zaželiš, da se kdaj vrneš, potem ti bo želja izpolnjena.
Presenetilo nas je vroče sonce, kljub deževnim obetom. Kasneje smo izvedeli, da je bilo le majhno območje v Italiji brez dežja, torej smo resnično imeli srečo. Prehodili smo na desetine kilmetrov, za prevoz pa smo izkoristili tudi metro, ki je izredno praktičen in poceni način prevoza. V našem terminu je bilo v Rimu res neverjetno veliko turistov, na ulicah je bilo kar črno ljudi, pa tudi čakalnim vrstam pri raznih znamenitostih se ni dalo izogniti. Vseeno pa je ravno to dalo mestu zanimiv utrip.

Ogledali smo si večino znamenitosti Rima in Vatikana, Kalistove katakombe, domov grede pa smo se ustavili tudi v prikupnem mestecu Orvieto v Umbrii, postavljenem na griču. Pokrajina je vinorodna, uspelo nam je tudi degustirati nekaj vrst rdečih vin. Kljub utrujenosti nam nobena stvar ni mogla pokvariti navdušenja nad doživeto pustolovščino, ki je kar prehitro minila.

Arrivederci Roma… več slik z našega obhoda pa si lahko ogledate spodaj.