Ursie's Blog » spomini

The Snowman

ursie — Fri, 26 Dec 2008 14:44:38 +0000

Se še spomnite tega risanega filma o prijateljstvu med dečkom in snežakom? Ena najlepših božičnih zgodb, zgodba o magiji otroštva, kjer je vse možno in hkrati zgodba o odraščanju in spoznavanju minevanja. Kot malčki smo jo vsako leto gledali na tv in še sedaj jo rada pogledam, ko začnejo snežinke padati z neba.
Uživajte in ponovno odkrijte v sebi spomin na leta, ko smo še verjeli v pravljice…

Za tiste, ki zgodbe ne poznate:

nekega zimskega dne se fantek zbudi in odkrije, da se je pokrajina ponoči pobelila s snegom. V veselju takoj pohiti ven na vrt in začne delati sneženega moža. Oponoči se zbudi iz trdnega spanca. Odloči se, da gre pogledat snežaka in ko odpre vrata, ne more verjeti lastnim očem…snežak je oživel! Začne se čarobno prijateljstvo in čudovita pustolovščina…

Sinopsis in druge informacije najdete na uradni strani: http://www.thesnowman.co.uk/

Zimski čas

ursie — Tue, 09 Dec 2008 18:00:32 +0000

Že dolgo nisem nič pametnega napisala. Pa mogoče niti ni razlog to, da nimam dovolj časa, v zadnjem obdobju si ga nekako kar ne znam prav razporediti. Ovir na cesti ne zmanjka, ni minilo nekaj tednov od izpita, že so pred mano novi izzivi, morda še zahtevnejši in še bolj odločilni za nadaljnji potek življenja. Bom šla naprej po poti ambicije in razuma, ali bom izbrala pot emocij in miru? Zmanjkuje mi časa za milijon drobnih opravil in hobijev, ki bi jih še rada raziskala, še za blog mi zmanjka časa za uresničitev ideje, čeprav pomanjkanja idej ni.
Vsi vikendi so minili s svetlobno hitrostjo, a v prijetnem vzdušju srečanj. Prvič sem se vozila v snežnem metežu, bilo je zabavno, čeprav nisem vedela, ali bo moj peugeot zmogel speljati v spolzki klanec ali bom obtičala ob robu ceste. Komaj čakam praznike, pa ne zaradi okraševanja ali daril, temveč zaradi prijetnega občutka, ki preveva zrak zaradi pozitivne energije ljudi.

Imeli smo tudi deseto obletnico gimnazije. Še vedno se včasih počutimo kot najstniki, čeprav smo v življenju že daleč prišli, spoznali mnogo novega, napredovali na nove nivoje. A je nekaj magije v videnju obrazov starih prijateljev, da se z njimi smeješ, kot si se nekoč, pozabiš na minevanje let in se miselno transportiraš v obdobje, ko si bil brez velikih problemov, ko si na svet gledal z naivnimi očmi, ko so ti bili sošolci in prijatelji svet utehe, ko si sanjal z odprtimi očmi in si predstavljal vizijo bodočnosti. In ko te obdajajo zvoki iste glasbe kot pred desetimi leti, se odprejo vsi kanali nostalgije, ki te objame v svoj svetel žar. Ostali smo do jutra in ko sem z zmrznjenih šip ob pol štirih strgala svetleči se led in so zvezde v hladni noči bleščeče sijale name, sem se zavedela: lepo je živeti!

Darilo iz Andore

ursie — Mon, 06 Oct 2008 14:40:38 +0000

Starša sta se pravkar vrnila s potovanja prek Francije, Andore, Pirenejev, Španije in Portugalske. Prinesla sta mi tale glinen lonček napolnjen s “planinskim” medom, nabranim med 900 in 2000 m nadmorske višine, predvsem na področju hrastovih dreves, črničevja. Je blagega, ne presladkega okusa in temne barve.
Idealno za začetek sezone čaja. Twinnings, here I come :)

Oddih na Dolenjski

ursie — Wed, 20 Aug 2008 17:01:47 +0000

Tudi letos nama je s sestro uspelo uiti v mirno zavetje dolenjskih gozdov, sicer le za pet dni (13.-17.8), a tudi to je boljše kot nič. Luštno je biti obkrožen s tiho naravo, brez hrupa mest, brez nočnih luči, obkroža te le le soj svetlih zvezd in šumenje vetra. Kopali sva se v Kolpi in uspeli naloviti nekaj sončnih žarkov za zalogo.
Kot celo Slovenijo, je tudi Dolenjsko in Belo krajino zajelo obilno neurje, padala je toča, ki pa nam na srečo ni poškodovala avta. So pa hudo narasle reke, zalilo je nekatera polja in hiše v bližini in nalomilo drevje. Zaradi slabšega vremena sva si en dan privoščili kopanje v termalnem bazenu v Dolenjskih toplicah. Termalni bazeni se po mojem mišljenju sicer ne morejo primerjati z jezerom, reko ali morjem, je pa vseeno bila prijetna sprememba.
Kot zanalašč se je vreme spet popravilo na dan odhoda, zato sva se po daljši poti naokrog peljali do doma in zaužili še nekaj avtentičnih lepot slovenske pokrajine. Nazaj grede se nam je na poti pridružila tudi kobilica, ki se je mnogo kilometrov skulirano peljala na strehi avta, potem pa je le odletela, kot tudi midve, nazaj v domače okolje.

Until It Sleeps

ursie — Mon, 23 Jun 2008 17:34:11 +0000

Meni eden najbolj carskih komadov skupine, pa če se oboževalci “Metallice pred Loadom” držite za glave ali pa ne. Po S&M sem se oddaljila od njihove glasbe, prav tako mi St.Anger nikdar ni bil všeč, enostavno ga ne štekam. Je pa še vedno nostalgično zavrteti stare komade, na tak način mi je danes “zapasal” naslednji.

[youtube:http://youtube.com/watch?v=YeaxvPLHfto]

Podelitev diplom

ursie — Sun, 22 Jun 2008 15:19:30 +0000

V sredo sem si vzela dopust in se z družino odpeljala v Ljubljano, na svečano podelitev diplom MF. Ponavadi me je takih svečanih srečanj kar groza, zato sem se z dvomi napotila Kongresnemu trgu naproti, podelitev je bila namreč v stavbi ljubljanske Univerze. Stavbo sem prvič videla od znotraj, fasciniralo me je že strmo stopnišče z rdečo preprogo. Sama dvorana je manjša, a res lepa, vsa v lesu in marmorju. Diplomanti smo sedeli v prvi vrsti, ostali povabljeni pa zadaj in na balkončku.

Namestnik dekana je spregovoril nekaj lepih in spodbudnih besed, podelili so še častne nagrade diplomantom z najvišjim povprečjem, nato pa smo skupaj ponovili Hipokratovo zaprisego. Za glasbeni intermezzo je poskrbel medicinski zborček Cor, nato pa smo še vsak prejeli svojo diplomo. S kratkimi poslovilnimi besedami nas je namestnik dekana povabil še na manjšo zakusko v predsobi, pripravili so nam okusne kanapeje in vino. Srečanje je bilo na nivoju, ne predolgo in ganljivo, tako zame, ki sem šele ob prejetju rdeče mape res dokončno dojela, da sem diplomirala, tako za sorodnike, ki so nas podpirali v času študija. Sedaj pa novim zmagam naproti.

Nepovezane misli

ursie — Mon, 12 May 2008 16:47:40 +0000

Veliko se mi dogaja zadnje čase. Začetek službe prinaša nove obveznosti. Vračanje v Trbovlje je prav nostalgično. Kot smo se vozili tja v gimnazijskih letih, se vozim sedaj. Življenje gre po krožnih tirnicah, navidezno se vračaš v že znane situacije, a v drugačnih okoliščinah. Zopet sem začetnica, a na višjem nivoju. Učim se, napredujem. Včasih je stresno, počutiš se nesigurnega, a to je del procesa. Vsak dan množica novih, različnih obrazov, kakšen dan srečevanje že poznanih. Prijazen nasmeh ti polepša dan. Enako se trudim delati sama. Navajanje na ognjeno rdečega Peugeota, ki sem ga ljubkovalno poimenovala Luci (izpeljanka iz Lucifer red). Vsakdanja vožnja ob glasbi, mi že pred začetkom dneva spravi nasmešek na obraz. Dam gor kak fajn komad, navijem naglas, tudi pojem zraven in pozabim na zaspanost, na promet, na počasne voznike, na semaforje in idiotsko čakanje v vrsti. Drobne stvari, ki spremenijo perspektivo v pozitiven spekter. Komaj čakam vikend, da se kam odpeljem, grem koga obiskat, raziskat nov teren. Meditiram na sončnih žarkih pred pragom, poslušam valovanje trav, zvok vetra v krošnjah, odplavam. Trudim se kaj novega prebrati, hodim v knjižnico, a več kot knjigico, dve v štirinajstih dneh mi ne znese prebrati. Strokovna literatura zaenkrat sameva na pisalni mizi. Še bo treba študirati, pa se mi še ne da. Vsaj do rojstnega dne ne, ki je drugo soboto. Bi naredila praznovanje, ali ne? Sem še neodločna. Kofetkanje z babico in treniranje Lilu zavzameta kakšno urico popoldneva. Komaj čakam večer, da se zavita v deko odpravim gledat Sopranove. Zanimiva oddaja, večplastna, najdem snov za razmislek. Čvek po telefonu približa oddaljene prijatelje, dejansko pozabiš, da se nisi z njimi videl po več mesecev. Melanholija… Komaj čakam poletje, upam da mi uspe obiskati kakšen koncert; izide nekaj albumov, ki jih že nestrpno pričakujem (Alanis, Opeth, MDB). Grem mirno naprej s tokom življenja, mi bo prinesel odgovor na tiste, še neizrečene misli?

Šička :(

ursie — Sat, 26 Apr 2008 16:45:49 +0000

Naša morska prašička Čopka se je po kratkotrajni bolezni poslovila od nas. Trikrat smo jo peljali k veterinarjem, pa na žalost ni bilo več pomoči, bila je preveč izčrpana od odklanjanja hrane, imela je namreč težave z zobki.
Zadnje dni je neprenehoma iskala našo družbo in se skrila v najtoplejši kotiček pod jopičem ali deko, bila je ravno tako navezana na nas, kot mi nanjo. Sedaj je soba kar čudna, ko ni več njene velike kletke v kotu, večeri pa prazni, ker ni njenega čivkanja za hrano, ker ni njenega toplega kožuščka ob licu…

Sedaj počiva med rožicami na našem vrtu in za vedno bo v našem spominu.

Živalice

ursie — Mon, 07 Jan 2008 13:40:07 +0000

Prenovila sem podstran “živalce” in dodala nekaj srčkanih in smešnih slik naših ljubljenčkov. Imeli smo dva hrčka, Kukija in Smrčko, ki sta nas kmalu zapustila, sedaj počivata v cvetlični gredici. Ker nam je nekaj manjkalo, smo se odločili za nakup novega ljubljenčka. Morski prašiček (oz prašička, ker je samička, z imenom Čopka), nas razveseljuje že dve leti in si ne predstavljam(o) več dneva brez božanja tega malega kosmatinca. Baje je medicinsko dokazano dejstvo, da božanje živali sprošča in znižuje krvni pritisk, tako da tako početje priporočam vsem.

Zelo se je že navezala na nas in mi nanjo. Nekateri doma so bili najprej skeptični (če jim bo všeč), pa se je vsem prikladla v srce s svojo toplo in prisrčno naravo. Točno ve, kdo ji prinaša hrano, ko je lačna (to je večkrat na dan, ima res neumoren apetit), te takoj pozdravi z glasnim piskanjem (čivkanjem). Glasno te opozori nase tudi pri vsakem loputanju hladilnika, že pozna zvok, povezan s hrano :) in dobro ve, da sta v hladilniku ponavadi paradižnik ali kumara, njene najljubše jedi, poleg peteršilja.
S povsem drugačnim gruljenjem se oglaša ob crkljanju, s tem nam potrjuje, da smo njena družina in da se počuti varno. Zvečer vedno zahteva pozornost in se oglaša toliko časa, dokler je kdo ne vzame k sebi v naročje. Pri vsakem se obnaša drugače, meni in mami takoj spleza pod lase, pri babici je najbolj pri miru in s priprtimi očkami drema, pri bratu pa je najbolj razigrana in pleza vseprek. Naredili smo ji tudi stopničke, da lahko sama spleza v kletko, tega manevra se je naučila v pol dneva. Nasploh je z morskimi prašički obilo zabave in proporcionalno zelo malo dela (menjava stelje na tri dni, poleti pa nabiranje sveže trave, solate, detelje).

Za zaključek le en stavek: morski prašički rulajo!

Praznične kartice

ursie — Sat, 29 Dec 2007 14:28:53 +0000

Hvala vsem prijateljem, znancem, kolegom za lepe kartice (in e-maile), vsaka je po svoje lepa. Taka pošiljka mi pove, da je nekdo pomislil name, dejansko vzel v roke kuli in mi napisal par stavkov. Neprecenljivo…
Vedno sem vesela, če v teh norih časih, kjer se vsem tako zelo mudi, prejmem kako “oprijemljivo” pismo, ki ga ne bom nikoli mogla po pomoti zbrisati ali izgubiti v inboxu, morda ga bom našla čez dvajset let zaprašenega v škatli spominov in mi bo obudilo niz dogodkov, ki sem jih s tisto osebo doživela skupaj.

Vsem želim veliko veselja, žura, novih dogodivščin in uresničitev skritih želja v 2008!