Se še spomnite tega risanega filma o prijateljstvu med dečkom in snežakom? Ena najlepših božičnih zgodb, zgodba o magiji otroštva, kjer je vse možno in hkrati zgodba o odraščanju in spoznavanju minevanja. Kot malčki smo jo vsako leto gledali na tv in še sedaj jo rada pogledam, ko začnejo snežinke padati z neba.
Uživajte in ponovno odkrijte v sebi spomin na leta, ko smo še verjeli v pravljice…
Že dolgo nisem nič pametnega napisala. Pa mogoče niti ni razlog to, da nimam dovolj časa, v zadnjem obdobju si ga nekako kar ne znam prav razporediti. Ovir na cesti ne zmanjka, ni minilo nekaj tednov od izpita, že so pred mano novi izzivi, morda še zahtevnejši in še bolj odločilni za nadaljnji potek življenja. Bom šla naprej po poti ambicije in razuma, ali bom izbrala pot emocij in miru? Zmanjkuje mi časa za milijon drobnih opravil in hobijev, ki bi jih še rada raziskala, še za blog mi zmanjka časa za uresničitev ideje, čeprav pomanjkanja idej ni.
Vsi vikendi so minili s svetlobno hitrostjo, a v prijetnem vzdušju srečanj. Prvič sem se vozila v snežnem metežu, bilo je zabavno, čeprav nisem vedela, ali bo moj peugeot zmogel speljati v spolzki klanec ali bom obtičala ob robu ceste. Komaj čakam praznike, pa ne zaradi okraševanja ali daril, temveč zaradi prijetnega občutka, ki preveva zrak zaradi pozitivne energije ljudi.
Imeli smo tudi deseto obletnico gimnazije. Še vedno se včasih počutimo kot najstniki, čeprav smo v življenju že daleč prišli, spoznali mnogo novega, napredovali na nove nivoje. A je nekaj magije v videnju obrazov starih prijateljev, da se z njimi smeješ, kot si se nekoč, pozabiš na minevanje let in se miselno transportiraš v obdobje, ko si bil brez velikih problemov, ko si na svet gledal z naivnimi očmi, ko so ti bili sošolci in prijatelji svet utehe, ko si sanjal z odprtimi očmi in si predstavljal vizijo bodočnosti. In ko te obdajajo zvoki iste glasbe kot pred desetimi leti, se odprejo vsi kanali nostalgije, ki te objame v svoj svetel žar. Ostali smo do jutra in ko sem z zmrznjenih šip ob pol štirih strgala svetleči se led in so zvezde v hladni noči bleščeče sijale name, sem se zavedela: lepo je živeti!
Starša sta se pravkar vrnila s potovanja prek Francije, Andore, Pirenejev, Španije in Portugalske. Prinesla sta mi tale glinen lonček napolnjen s “planinskim” medom, nabranim med 900 in 2000 m nadmorske višine, predvsem na področju hrastovih dreves, črničevja. Je blagega, ne presladkega okusa in temne barve.
Idealno za začetek sezone čaja. Twinnings, here I come :)
Tudi letos nama je s sestro uspelo uiti v mirno zavetje dolenjskih gozdov, sicer le za pet dni (13.-17.8), a tudi to je boljše kot nič. Luštno je biti obkrožen s tiho naravo, brez hrupa mest, brez nočnih luči, obkroža te le le soj svetlih zvezd in šumenje vetra. Kopali sva se v Kolpi in uspeli naloviti nekaj sončnih žarkov za zalogo.
Kot celo Slovenijo, je tudi Dolenjsko in Belo krajino zajelo obilno neurje, padala je toča, ki pa nam na srečo ni poškodovala avta. So pa hudo narasle reke, zalilo je nekatera polja in hiše v bližini in nalomilo drevje. Zaradi slabšega vremena sva si en dan privoščili kopanje v termalnem bazenu v Dolenjskih toplicah. Termalni bazeni se po mojem mišljenju sicer ne morejo primerjati z jezerom, reko ali morjem, je pa vseeno bila prijetna sprememba.
Kot zanalašč se je vreme spet popravilo na dan odhoda, zato sva se po daljši poti naokrog peljali do doma in zaužili še nekaj avtentičnih lepot slovenske pokrajine. Nazaj grede se nam je na poti pridružila tudi kobilica, ki se je mnogo kilometrov skulirano peljala na strehi avta, potem pa je le odletela, kot tudi midve, nazaj v domače okolje.
Meni eden najbolj carskih komadov skupine, pa če se oboževalci “Metallice pred Loadom” držite za glave ali pa ne. Po S&M sem se oddaljila od njihove glasbe, prav tako mi St.Anger nikdar ni bil všeč, enostavno ga ne štekam. Je pa še vedno nostalgično zavrteti stare komade, na tak način mi je danes “zapasal” naslednji.
V sredo sem si vzela dopust in se z družino odpeljala v Ljubljano, na svečano podelitev diplom MF. Ponavadi me je takih svečanih srečanj kar groza, zato sem se z dvomi napotila Kongresnemu trgu naproti, podelitev je bila namreč v stavbi ljubljanske Univerze. Stavbo sem prvič videla od znotraj, fasciniralo me je že strmo stopnišče z rdečo preprogo. Sama dvorana je manjša, a res lepa, vsa v lesu in marmorju. Diplomanti smo sedeli v prvi vrsti, ostali povabljeni pa zadaj in na balkončku.
Veliko se mi dogaja zadnje čase. Začetek službe prinaša nove obveznosti. Vračanje v Trbovlje je prav nostalgično. Kot smo se vozili tja v gimnazijskih letih, se vozim sedaj. Življenje gre po krožnih tirnicah, navidezno se vračaš v že znane situacije, a v drugačnih okoliščinah. Zopet sem začetnica, a na višjem nivoju. Učim se, napredujem. Včasih je stresno, počutiš se nesigurnega, a to je del procesa. Vsak dan množica novih, različnih obrazov, kakšen dan srečevanje že poznanih. Prijazen nasmeh ti polepša dan. Enako se trudim delati sama. Navajanje na ognjeno rdečega Peugeota, ki sem ga ljubkovalno poimenovala Luci (izpeljanka iz Lucifer red). Vsakdanja vožnja ob glasbi, mi že pred začetkom dneva spravi nasmešek na obraz. Dam gor kak fajn komad, navijem naglas, tudi pojem zraven in pozabim na zaspanost, na promet, na počasne voznike, na semaforje in idiotsko čakanje v vrsti. Drobne stvari, ki spremenijo perspektivo v pozitiven spekter. Komaj čakam vikend, da se kam odpeljem, grem koga obiskat, raziskat nov teren. Meditiram na sončnih žarkih pred pragom, poslušam valovanje trav, zvok vetra v krošnjah, odplavam. Trudim se kaj novega prebrati, hodim v knjižnico, a več kot knjigico, dve v štirinajstih dneh mi ne znese prebrati. Strokovna literatura zaenkrat sameva na pisalni mizi. Še bo treba študirati, pa se mi še ne da. Vsaj do rojstnega dne ne, ki je drugo soboto. Bi naredila praznovanje, ali ne? Sem še neodločna. Kofetkanje z babico in treniranje Lilu zavzameta kakšno urico popoldneva. Komaj čakam večer, da se zavita v deko odpravim gledat Sopranove. Zanimiva oddaja, večplastna, najdem snov za razmislek. Čvek po telefonu približa oddaljene prijatelje, dejansko pozabiš, da se nisi z njimi videl po več mesecev. Melanholija… Komaj čakam poletje, upam da mi uspe obiskati kakšen koncert; izide nekaj albumov, ki jih že nestrpno pričakujem (Alanis, Opeth, MDB). Grem mirno naprej s tokom življenja, mi bo prinesel odgovor na tiste, še neizrečene misli?
