Opeth je skupina, ki sem jo odkrila čisto po naključju. Najprej sem o njih brala v knjigi o heavy metalu, potem pa sem kupila njihov novi album Ghost Reveries, zaradi radovednosti in vabljive naslovnice. Švedska skupina je res nenavadna, združuje komponente death metala in progresivnega rocka, so eni bolj inovativnih in pogumnih pri brisanju mej med podzvrstmi, pri odkrivanju še ne slišanega. So ena izmed skupin, ki v ljudeh sprovocirajo tipičen love/hate odgovor. Ne glede na končno odločitev, pa si moraš za njihovo glasbo vzeti dovolj časa, zavrteti zgoščenko vsaj nekajkrat, da se ti njihove melodije vgravirajo na ozadje spomina, se sestavijo v celoto, da dojameš njihovo epično grandioznost.

Njihov najslavnejši in verjetno res najboljši album, Blackwater Park, mi je prišel v roke to jesen. Zunaj so se vlekle hladne meglice, dan je bil pust in siv, zazdelo se mi je , da slika na njihovem albumu obeta ravno pravi, vremenu primeren, melanholično jesenski efekt. A Blackwater Park ti nudi precej več. Kompozicije izjemnega čustvenega naboja in prefinjene, tankočutne kitarske melodije te prevzamejo do take mere, da si v stanju pol-hipnoze in nezmožen upreti se gibanju na valovih glasbe.
Redki posamezniki so zmožni ustvariti takšen presežek lastnega žanra, ko vse nalepke odpadejo in ostane le izjemna glasba. Na prvi pogled inkompatibilne elemente, akustične in električne kitare, nežen, baladni in death vokal; vse to se brez truda združi v popolno celoto. Zapeljejo te s poetično močjo, odpeljejo v duhu na prazne poljane plesat s šumečim listjem, ki se vrtinči v vetru, potuješ med osamelimi gotskimi spomeniki in poslušaš tožbe zgubljenih duš. Kako prikladno novembru!

Glasba je boljša z vsakim poslušanjem, obstaneš v občudovanju surovega talenta in ustvarjalno žilico glasbenikov, nad njihovo sposobnostjo, da v enem komadu ustvarijo nepozabne melodije, kakršnih nekateri ne spravijo skupaj v celi karieri. Sedaj mi je še bolj žal, da sem zamudila Metal camp v Tolminu, kjer so predlani nastopali, upam, da še pridejo. Opeth so na poti, da postanejo legende; na spisku mojih malih obsesij so definitivno visoko uvrščeni.

Včasih je dovolj, da se po dolgem času pogovarjaš z nekom, ki ga poznaš, a ga že nekaj časa nisi videl, da se počutiš bolje. Ali pa spoznaš koga novega. V zadnjih dveh dneh se mi je to nekajkrat zgodilo in bilo je prijetno.
Ljudje smo bitja interakcije, potrebujemo jo kot zrak in vodo. Mogoče se nam na trenutke zdi, da se imamo bolje, ko smo sami in nam nihče ne pametuje, a vendar so taki trenutki redki. Če bi živeli sami, bi se nam verjetno zmešalo.

Že nekaj časa nosim obesek s košatim drevesom, dobila sem ga za darilo (iz indijske trgovine Sariko). V obrazložitev čemu amulet služi, je tole pisalo na paketku: “Drevo je ponavljajoča se tema pri mnogih kulturah. Drevo povezuje zemljo in nebesa, ima posebno mesto pri zgodbah o stvaritvi in v vseh kulturah. Druidi, Babilonci, Hebrejci, Nordijci, Grki, Kitajci in mnogi drugi imajo mite o “Drevesu življenja”. Čaščen je kot univerzalni simbol za rast, zdravljenje in sezone življenja. Drevesa predstavljajo magične kvalitete narave.”

Drevesa so se mi vedno zdela najlepši del narave, s šelestenjem listja, gibanjem krošnje pomirijo duha in prav lahko si predstavljam, zakaj so jih tolika ljudstva vzela za svoj predmet čaščenja. V vsakem letnem času jih obdaja posebna lepota: spomladi sveže zeleno oblačilo in cvetje, poleti plodovi, jeseni pisana krošnja, pozimi snežna odeja; prek celega leta kar kipijo od življenja. Dandanes jih premalo upoštevamo in še preveč radi pozabimo, kako pozitivno vplivajo na klimo, predvsem v mestih, izboljšujejo zrak v onesnaženih predelih, preprečujejo erozijo zemlje, dajejo senco in zavetje in že s samim obstojem izboljšujejo naše počutje. Čuvajmo jih, brez njih bi bil svet pust in prazen.

Danes poteka tudi “blogerska” akcija z namenom ozaveščanja ljudi o varovanju narave, zanjo sem zvedela na Perssonovem blogu. Nobeden, še tako majhen korak na poti do bolj ekološko osveščenega mišljenja ni zanemarljiv. Dovolj je, če na dan porabimo manj vode, recikliramo odpadke oz. vsaj ločujemo papir, steklo ter organske odpadke, gremo kdaj za spremembo peš do pošte in trafike in v mraku pogasimo odvečne luči.

Prispevajmo drobec za boljši jutri vseh nas.

Na Discovery Chanel je zadnje čase nova serija Ultimate survival. Bila bi poučna in polna novih informacij, ki jih dejansko lahko kdaj uporabiš, če ne bi oddaje vodil tip z ogromnim egom in nagnusnim obnašanjem. Pa sem mislila, da sem videla že marsikaj… Ujela sem jo le nekajkrat. Prvič je hodil po divjini Aljaske, ujel lososa v mrzli reki, ga zagrabil za škrge in rep, napel njegovo telo in ga še migajočega in živega začel gristi, odgriznil je ogromen kos z luskami vred in cmokljajoče žvečil. Adijo pamet!

Drugič je hodil po afriški puščavi, ko naleti na napol nagnito in posušeno truplo zebre. Okrog nje so letale muhe, polovica hrbta je bila razgaljena, ven so štrlela rebra, kalne zebrine odprte oči… In kaj naredi on? Vzame ven nož in si s hrbta odreže kos mesa in ga hlastajoče požre kot zverina. Mislim! Tretjič je hodil po džungli in jedel surove ribe, še migajoče črve, uboge male žabice – seveda še žive, zato jim je najprej odgriznil glavo, ubil je še želvo, s tem da ji je nož zaril pod oklep… preveč nazorno in nagnusno za še tako trpežnega gledalca!

Morebiti se kdo ne bo strinjal z mano, češ da mora oddaja o preživetju v divjini vsebovati realistične prizore iskanja hrane, itd., ampak so meje. Itak je vsakemu jasno, da ni na robu smrti, ker stalno z njim hodi vsaj eden kamerman, zaradi mene je lahko v ozadju cela snemalna ekipa. Je pač dobil priložnost, da pred kamero izživlja in zadovoljuje svoje bizarne okuse. Neprepričljivo, pa še pod vsakim (zdravstvenim) standardom.

Po večkratnem poslušanju novega albuma Linkin Park, bi ga lahko povzela z besedami iz pesmi In Between: “trying to be genuine was harder, than it seemed and somehow I got caught up in between…”. Vzeto iz konteksta, vendar dobro zaokroži moje mnenje o tem albumu. V intervjujih so povedali, da so se načrtno trudili distancirati od takšne glasbe, kot so jo ustvarjali dosedaj, želeli so ustvariti zvok različen od tipičnega Linkin Parka. To jim je uspelo, celo preveč so se potrudili. Grozi jim, da izgubijo bazo zvestih privržencev. Namesto pričakovanega (in zaželjenega) zgoščenega kitarsko/elektronskega zvoka, ki ti pribije ušesa na steno, poslušalec dočaka vse kaj drugega. Po polovici pesmi, se rdeča nit izgubi, z zadnjima dvema pesmima pa celoten učinek albuma povsem izbledi. Dobiš občutek, da je celoten album res obstal “in between” med ero nu-metala in novimi eksperimentalnimi zvoki, tudi rap in rock združevanje se je poslovilo iz ustvarjalnega procesa. Given Up in No More Sorrow sta edina komada, ki še površno spominjata na Linkin Park s časov Meteore. What I’ve Done je prvi singel, katerega všečen spot ( z aktualno svetovno problematiko) promovirajo na MTV Adria. Simpatična sta mirnejša komada Leave Out The Rest in Shadow Of The Day, ki zelo spominja na U2. Ostalo je na žalost povprečno in pod standardom te skupine.

Napaka, ki so jo naredili je, da so se uklonili spreminjajočim trendom rocka in ukinili dinamični duet med pevcem Benningtonom in MC-jem Shinodo. To je bila zlata formula, ki jim je prinesla grammyja in slavo. Upam, da je ta album le prehodno obdobje za nadarjeno skupino, ki se tako očitno išče na poti do novega zvoka. Ni jim še uspelo, jim bo naslednjič?

Občasno si ogledam spored na tujem programu TCM (Turner Classic Movies), kjer se včasih najde kakšne stare dobre filme, npr. kakšnega Hitchcocka, ipd. Nisem mogla verjeti, da je bila danes na sporedu zopet 2001: A Space Odissey, že milijontič v nekaj letih. Kadar surfam skozi programe je “vedno” ta film na sporedu in ni mi jasno, mar so ga pozabili pospraviti s police?

To je kultni film (vsaj tako pravijo kritiki) režiserja Stanleya Kubricka, ki je že sam po sebi bil kontroverzen tip, njegovi filmi pa še bolj. Tega filma pa ne morem prežvečiti. Pa naj je še toliko vplival na znanstveno fantastiko, ki mu je sledila, to ne spremeni dejstva, da je dolgočasen na 100 potenco. Še bolj zoprna pa je uporaba glasbe kot izraznega sredstva, v filmu, ki je dolg 2:15, je le 45 min dialoga (pa še takrat ko je, je dolgočasen), ostalo pa klasična glasba, ki po mojem mnenju v ZF ne paše preveč; po 10 min Straussovih valčkov človeka že mine veselje. Res je, da so nekateri prizori zelo dobro posneti za tehniko tistih časov in da je osnutek zgodbe zanimiv, vendar je toliko drugih motečih dejavnikov samem filmu, da se sploh ne moreš osredotočiti na pripoved. Film je uspel le zaradi odpuljene generacije, ki je bila cela na LSD-ju in so jim bile všeč “psihedelične” upodobitve sveta. Bi se dalo zgodbo prikazati na bolj normalen način, pa bi se nas intelektualno dotaknila dosti bolj.