Danes, 15. oktobra, zopet poteka svetovna blogerska akcija (Blog Action Day 2008: Poverty). Kakšen cinik bo na tole blogersko akcijo sigurno pripomnil kaj v smislu, da z nekaj članki o pereči tematiki ne bomo rešili človeštva. Prikrivanje dejstev in pretvarjanje, da nekaj ne obstaja, je še slabše, saj je vnaprej izgubljena bitka. Važno je razpravljanje in osveščanje, važno je, da problem sploh ponotranjimo, šele potem lahko kaj naredimo glede rešitve. Zato mi je všeč ideja, da vsak bloger na  isti dan napiše članek. Četudi se dotakneš le miselnosti enega posameznika, se lahko končna skupna številka približa več stotisočim, to pa ni zanemarljivo. Dosežemo lahko enak efekt kot v filmu Daj naprej (Pay It Forward), saj ste ga videli, kajne?

Priznam pa, da je prosto lebdeče misli težko načrtno usmeriti v pisanje posta na določeno temo, sploh če si vajen luksuza svobode pisanja. Lanska tematika o ekološkem izboljšanju okolja, je bila nasproti letošnji enostavna.
Revščina. Kaj napisati in s katerega vidika osvetliti problematiko? Imam dovolj osebnih izkušenj z njo, da napišem objektiven članek, z vsaj nekaj teže? Kako opredeliti ta pojem? Po SSKJ je to: “stanje, za katerega je značilno veliko pomanjkanje materijalnih dobrin.” Ali pa v ekspresivnem smislu: “stanje, za katero je značilno pomanjkanje bistvenih značilnosti tega, kar izraža prilastek (duhovna, izrazna, miselna, duševna, kulturna revščina)”. Verjetno je definicija z vidika vsakega posameznika zelo raznolika. Ob besedi pa sigurno vsi pomislimo na podhranjene, lačne, umirajoče otroke v afriških in azijskih državah, na vojno in njene posledice, prenaseljenost, na bolezen, slabe socialne in materijalne pogoje, na izgubo svobode. Te vrste revščine je na našo srečo v naši deželi zelo malo, vsaj od druge svetovne vojne. In sigurno smo lahko hvaležni, da nam ni treba živeti v takšnih razmerah. A vendar ne moremo trditi, da revščine v Sloveniji ni.

Le redki pomislijo tudi na nevidno in skrito revščino ljudi, ki jih videvamo vsak dan, a so ti preveč ponosni in jim je nerodno priznati, da nimajo dovolj mesečnih dohodkov za plačilo položnic, za brezskrbno življenje. Kaj pa nemoč in revščina žensk, ki so odvisne od moža in ga ne morejo zapustiti kljub konstantni psihični, emocionalni, fizični zlorabi, ker same nimajo dovolj sredstev za preživetje; revščino upokojencev z minimalno pokojnino; zapostavljenost “obrobnih populacij” družbe (etnične manjšine, psihiatrični bolniki, brezposelni)? Ali pa brezdomci, ki so tudi na ljubljanskih ulicah postali že del vsakdanjika. Postali smo hinavska in neobčutljiva družba, raje umaknemo oči vstran in preslišimo klic na pomoč, kot da bi pobrskali po žepih in prispevali kakšen evro. Najbolj razširjena revščina daleč naokrog pa je revščina duha in intelekta, ki ljudi spodbuja k zaničevanju in diskriminaciji finančno slabše podprtih oseb, s tem pa se začaran krog vrti dalje.

In kaj lahko naredimo glede tega? Vsak izmed nas ne more biti medijsko odmevna oseba, z ogromno močjo prepričevanja. Lahko pa smo odprtih oči in src in spoznali bomo stisko sočloveka, postavimo se kdaj v njihov položaj. Mar bi takšen svet želeli za svoje otroke?  Včasih je majhna donacija dovolj, da doprinese k razliki, tudi dandanes popularne SMS donacije, niso napačna izbira. Kupujmo proizvode domačih pridelovalcev hrane in domačih firm, s tem lahko posredno vplivamo na zmanjšanje nezaposlenosti zaradi stečajev tovarn. Ali pa poiščimo fair-trade proizvode, povejmo, da ne podpiramo izkoriščanja poceni delovne sile. Izbiramo lahko, da damo svoj volilni glas v prid politiki, ki ni slepo usmerjena v kapitalizem in ki ima občasno posluh tudi za “male ljudi”. Podpirajmo ugodnosti za mnogočlanske družine, podpore brezposelnim, razbijajmo slepe predsodke in stereotipe. Ne dopustimo, da bi zdravstvena oskrba in izobraževanje postala prioriteta bogatih.

Sigurno smo še stotine let daleč od idealne, utopične družbe, kjer ni revščine, bolezni, neenakosti, vendar lahko k njej stremimo. Spremenimo perspektivo, verjemimo v možnost spremembe… To je moj glas od tisočih, poslala ga bom v digitalni svet, vzporedno s so-blogerji z vsega sveta v upanju, da bo kdaj drugače.

je film, ki sem si ga po dolgem odlašanju končno uspela pogledati ta vikend. Boljši je, kot sem pričakovala; eden boljših filmov na tematiko zadnjega desetletja. Zgodba o nasilju, rasizmu, neo-nacizmu in hkrati zgodba o zaslepljenosti z ideologijami, preraščanju predsodkov in neizogibnosti usode. Edward Norton v vlogi preseže samega sebe in pokaže kako večplastne like z lahkoto odigra. Soigralci so le sence njegovega talenta. Ne bom razpredala o vsebini filma, ki si jo lahko preberete na tisočih straneh. Komentarji v mnogih besedah vseeno ne povedo tistega, kar ti poda film sam. Oglejte si ga in presodite sami.

Važen je učinek videnega, srh ob upodobitvi nesmiselnega sovraštva do bližnjega človeka, ki je večinoma le način kompenzacije lastnega občutka nemoči. Dobro je prikazana moč pranja možganov s strani vplivne in markantne osebnosti na šibkejše in izgubljene, moč zlobe, ki lahko preraste začrtane okvirje.
Sovraštvo rodi sovraštvo, ne prinese odrešitve. Agresija ne prinese potešitve strasti, temveč jih le razpihuje. Krivice in slaba karma se povrnejo v še slabši obliki.

Filmu nekateri očitajo pomanjkanje vizije, črno-belo prikazovanje likov, celo pridigarstvo. Morebiti…vendar to ne spremeni dejstva, da posega v globino problema, da ne obsoja posameznih manjšin, temveč skuša podati razumevanje izvora rasizma na inteligenten način, brez pretirano krvavih prizorov, a kljub temu šokantno. Bistvo je, da je vsak odgovoren za svoja dejanja, za lastno rast, za spoštovanje do samega sebe in tistih okoli nas. Ko premagaš sebe, premagaš cel svet in zaradi tega si močnejši in boljši.

Veliko se mi dogaja zadnje čase. Začetek službe prinaša nove obveznosti. Vračanje v Trbovlje je prav nostalgično. Kot smo se vozili tja v gimnazijskih letih, se vozim sedaj. Življenje gre po krožnih tirnicah, navidezno se vračaš v že znane situacije, a v drugačnih okoliščinah. Zopet sem začetnica, a na višjem nivoju. Učim se, napredujem. Včasih je stresno, počutiš se nesigurnega, a to je del procesa. Vsak dan množica novih, različnih obrazov, kakšen dan srečevanje že poznanih. Prijazen nasmeh ti polepša dan. Enako se trudim delati sama. Navajanje na ognjeno rdečega Peugeota, ki sem ga ljubkovalno poimenovala Luci (izpeljanka iz Lucifer red). Vsakdanja vožnja ob glasbi, mi že pred začetkom dneva spravi nasmešek na obraz. Dam gor kak fajn komad, navijem naglas, tudi pojem zraven in pozabim na zaspanost, na promet, na počasne voznike, na semaforje in idiotsko čakanje v vrsti. Drobne stvari, ki spremenijo perspektivo v pozitiven spekter. Komaj čakam vikend, da se kam odpeljem, grem koga obiskat, raziskat nov teren. Meditiram na sončnih žarkih pred pragom, poslušam valovanje trav, zvok vetra v krošnjah, odplavam. Trudim se kaj novega prebrati, hodim v knjižnico, a več kot knjigico, dve v štirinajstih dneh mi ne znese prebrati. Strokovna literatura zaenkrat sameva na pisalni mizi. Še bo treba študirati, pa se mi še ne da. Vsaj do rojstnega dne ne, ki je drugo soboto. Bi naredila praznovanje, ali ne? Sem še neodločna. Kofetkanje z babico in treniranje Lilu zavzameta kakšno urico popoldneva. Komaj čakam večer, da se zavita v deko odpravim gledat Sopranove. Zanimiva oddaja, večplastna, najdem snov za razmislek. Čvek po telefonu približa oddaljene prijatelje, dejansko pozabiš, da se nisi z njimi videl po več mesecev. Melanholija… Komaj čakam poletje, upam da mi uspe obiskati kakšen koncert; izide nekaj albumov, ki jih že nestrpno pričakujem (Alanis, Opeth, MDB). Grem mirno naprej s tokom življenja, mi bo prinesel odgovor na tiste, še neizrečene misli?

je letošnji zmagovalec na podelitvi oskarjev, dobil je najbolj zaželjenega oskarja za naj-film, Javier Bardem je odnesel kipec za stransko vlogo, poleg tega pa še oskarja za režijo ter prirejeni scenarij (spisala sta ga brata Coen, po istoimenskem romanu avtorja Cormac McCarthy-ja). Nedvomno si jih je zaslužil.

Film se začne s čudovitimi prizori Teksaške pokrajine, nad njo pa plava melanholični glas šerifa (Tommy Lee Jones), ki se z otožnostjo spominja nekdanjih lepših in manj nasilnih časov, ko je bila služba šerifa skoraj idilična v nasprotju s sedanjim nerazumljivim nasiljem. Tema se vleče prek cele zgodbe, ko šerif ugotavlje, da je za ta poklic izgleda že prestar, od tod tudi naslov.
Kavboj (Josh Brolin) na lovu v pušči naleti na mesto mafijskega obračuna in najde kovček z dvemi milijoni dolarjev. Kot bivši vietnamski veteran si zase in za ženo sigurno želi boljšega življenja, kot je životarjenje v prikoličarskem naselju. Brez večjih dvomov in vede, da ga bodo ogoljufani kriminalci preganjali zaradi kraje, denar vseeno vzame. In s tem si zapečati usodo, da do konca svojih dni beži kot plen pred psihopatskim plačanim lovcem na glave, ki ga brilijantno upodobi Javier Bardem.
Film ni tipično Hollywoodski (kakšno olajšanje), vseskozi napet, nekateri konci zgodbe ostanejo nerazvozlani in si kot gledalec prisiljen uporabiti lastne sposobnosti dedukcije, možnih je več načinov interpretacije.
Kot rdeča nit se nakazuje misel o posameznikovi usodi, kaj nanjo vpliva, ali smo sami odgovorni za potek naše poti ali je vse predestinirano? Kakšen je vpliv sreče na razplet dogodkov?
Priporočam.

V začetku decembrskih dni sem kar malo zanemarila blog, nisem se prav nič priklopila na internet, ker sem imela obilo drugega dela. Priganjajo me izpitni roki, hkrati pa sem želela tudi zaužiti začetek mrzlih dni in si malo ogledati praznično vzdušje po Celju in Ljubljani, preden nakupovalna mrzlica ljudi uide izpod kontrole. Nikdar pa se ne morem dokončno opredeliti, ali mi je ta naval množic všeč ali ne. Imam pa rada december, še posebej ker se takrat vidim z vsemi prijatelji in bluzim naokoli.
Všeč mi je raznolikost stojnic in dobrovoljnost ljudi, ki jih srečuješ na polnih ulicah, založenost trgovin, okrašene ulice (čeprav vedno mejijo na kič). Še najboljše pa je če imaš za pohajkovanje po mestu prijetno družbo. Ti prazniki so mi všeč, ker vzbudijo občutek pripadnosti ljudem, ki jih imaš rad. Lahko se ukvarjaš s tem, kako boš koga osrečil, to je tudi čas v letu, ko lahko koristno uporabiš umetniško žilico. Letos sem vse božične čestitke izdelala doma, z recikliranjem starih kartic, papirja in z nekaj novimi, svetlečimi dodatki. Še raje pa zavijam darilca; tudi najskromnejša darila v pisani preobleki lahko izgledajo “kul”, pa še ljudem veliko pomeni, da si vzameš čas za take stvari. Z mami pa vsako leto iz smrekovih vej narediva venčke za na mizo. Da ne pozabim na peko božičnega peciva. Letošnje leto nas je že razveselil sneg, bilo bi idealno, če bi ga kaj zapadlo še konec tega meseca, za norčije na snegu, izdelovanje snežakov in kepanje. Bom pa letos po nekaj letih silvestrovala doma, na toplem, brezskrbno in sproščujoče, v najboljši družbi.

Prehodila sem Ljubljano po dolgem in počez, da so me že pošteno bolele noge. je pa kar zoprno, ko je sedaj drugačen promet trol, ker imam v glavi še vedno prejšnji vozni red, sem se dvakrat kar namučila pri iskanju postaje (seveda s sabo nisem imela zemljevida).

Moja najljubša trgovina je definitivno Konzorcij! Najboljša knjigarna daleč naokoli, vedno prijazna do ljudi; včasih v njej izgubim občutek za čas, ko brskam po policah, ki se šibijo pod knjigami vseh zvrsti. Vzameš si lahko čas za odločitev, se usedeš na klopco in knjige prelistaš, brez da bi ti kakšen vsiljiv trgovec dihal za ovratnik. Hkrati pa so ti pripravljeni pomagati pri iskanju željenega. Če nisi veliki ljubitelj knjig, potem ti verjetno ni tako pri srcu.

Imajo pa tile prazniki tudi svoje minuse. V Ljubljani nasploh, dobiš v nekaterih trgovinah občutek, da si nezaželen obiskovalec. Gledajo te pod prste (kot da kar čakajo, da boš kaj ukradel) ali ti hodijo tik za hrbtom, v nekaterih pa preprosto nisi dovolj fency, s pogledom ti povedo, da njihova roba ni dostopna tvojemu “razredu” in nate gledajo zviška (beri: Maximarket, Nama, Leonardo, parfumerije…). Ma ne vem, mogoče imam paranojo? Samo se mi zdi, da se takšno snobovsko vihanje nosov nad strankami stopnjuje, če primerjam sedanjo Ljubljano s tisto, ki sem jo spoznala kot brucka. Kapitalizem že kaže svoje kremplje. Druga stvar je gonja ljudi za kupovanjem čim večih, čim dražjih stvari, hkrati pa pozabljamo v čem je smisel teh praznikov. Povezanost s prijatelji in družino, mir in zadovoljstvo. Seveda si tudi izmenjamo nekaj paketkov, a smisel ni v tem, da eden drugemu kupujemo na tone nepotrebnih daril, na katerih se potem v kleti nabira prah in pozabimo nanje. Raje dam kakšnemu brezdomcu par evrov ali kupim njihov časopis, pa nas je več srečnih. Naivno? Morda, a ne zmorem biti drugačna.

Lepe praznike želim vsem, naj vam toplina napolni srca.

Poznate tisti občutek, ko se zdi, da ti iz rok uhajajo vse nitke, s katerimi smo si vsaj ustvarjali iluzijo, da imamo kakšno stvar v našem življenju pod kontrolo? Ko se ti zdi, da je svet v zaroti proti tebi in se boriš z nevidnim sovražnikom? Tiste trenutke, ki s svojim izidom preusmerijo našo pot v eno ali drugo smer, ali pa oddaljijo željeni cilj za nedoločen čas?

Vsakdo jih kdaj doživlja, a vsak na njemu edini, osebni način. Bistvo takih preizkušenj je test naše volje, entuziazma in moči, da premagamo ovire. Čeprav nam na trenutke grenijo miren tok bivanja, pa dolgoročno pripomorejo k naši rasti in naš trud se obrestuje na načine, ki si jih na začetku niti ne moremo predstavljati.
V bistvu je pa res, da ne bi zmogli razumeti sladkosti zmage, če nikdar ne bi izkusili poraza. In ne bi mogli biti hvaležni za vse stvari, ki nas osrečujejo, če ne bi bili kdaj brez njih. Tako vsaj mislim jaz…