Ocena 10/10

Film se začne s prizorom pred usmrtitvijo Jean Baptiste Grenouillea, v 18. stoletju v Franciji, krivega za umore mladih deklet. Nato nas zgodba odpelje v smrdljive globine pariške tržnice, kjer se rodi protagonist zgodbe. Smatran za mrtvorojenega, se je sam, kot po čudežu kljub temu prebudil v kruti svet, neveden o svoji nenavadni sposobnosti, da s polno močjo zaznava prav vse kombinacije vonjav. Prek let je spoznal svojo vlogo v odkrivanju minljivega kraljestva vonjav, z vsakim doživetjem pa je postajal bolj in bolj pohlepen po novih čutnih potovanjih, ob tem pa pozabil na meje dobrega razuma.

Kot z neba mu je pred oči prišlo dekle s košaro ringlojev in njen svež vonj nedolžnosti. Kot zasvojen jo je zasledoval po mračnih uličicah Pariza, da bi se naužil tega nebeškega vonja – esence ženstvenosti. A v strahu, da bi ga dekle izdalo, jo je v nesrečnem poskusu utišati jo, umoril. In ko se je njen vonj izgubil s toplino njenega telesa, se je zavedel, da  je smisel njegovega bivanja postalo to, da ne glede na ceno, skuša ohraniti bistvo take neverjetne lepote in zajeti jedro vseh stvari. Postal bo zbiratelj lepote.

Po srečnem naključju je postal vajenec znanega parfumerja Baldinija in tako so se mu ponovno odprla vrata priložnosti, da uresniči svoje sanje. Prek poljan Provanse se je podal na pot v Grasse, obljubljeno deželo parfumerjev, da bi se naučil veščine “enfleurage”. Hladni in umirjeni vonj kamna gora ga je napolnil s tišino in prvič v življenju je počival v samoti. A spoznal je ironijo svoje eksistence: mož z najbolj izpiljenih vohom – ni imel lastnega vonja. Počutil se je, kot da ne obstaja in še toliko bolj se je želel potruditi, da vsem na svetu dokaže, da je izjemen.

In kot je dovolil rožnim cvetom, da so počasi umirali v njegovih rokah, tako so pod njegovim krepelcem padale žrtve – naravne lepotice, in s strastjo pravega zbiratelja je shranil njihovo bit v stekleničkah parfuma.  Dvanajst dišav. Manjkala mu je le še zadnja, trinajsta, da ustvari parfum take subtilne lepote in moči, da bi se vsi, ki bi prišli v stik z njim, počutili kot v raju. Zadnji košček sestavljanke je bila hči mestnega veljaka, ki jo je neumorno preganjal, dokler ni dosegel svojega cilja. Popolni zvarek.

Ponovno se vrnemo na morišče, kamor krvniki – seveda pod hipnotičnim vplivom parfuma- Grenouilla v kočiji pripeljejo pred rablja. Odišavljen s parfumom ugotovi potentno moč svoje stvaritve – obvladoval je človeško ljubezen.  In v trenutku je bil v očeh ljudi najbolj nedolžno bitje, nezmožen zločinov za katere so ga krivili. In v ekstazi  preplavljujoče ljubezni so ovrgli vse vsiljene moralne norme ter se predali ljubljenju. Ob tem pa se je Grenouille počutil še bolj osamljenega in ob misli na prvi stik z dekletom, katere bistva ni zmogel ohraniti, se je zavedel, da ne bo nikdar ljubljen. Izgubil je voljo do vsega, izlil nase napoj in pustil da ga je pogoltnila drhal pariške tržnice in tako se je vrnil nazaj v temno brezno, odkoder je privekal na svet.

http://www.perfumemovie.com/

Imeli smo tudi deseto obletnico gimnazije. Še vedno se včasih počutimo kot najstniki, čeprav smo v življenju že daleč prišli, spoznali mnogo novega, napredovali na nove nivoje. A je nekaj magije v videnju obrazov starih prijateljev, da se z njimi smeješ, kot si se nekoč, pozabiš na minevanje let in se miselno transportiraš v obdobje, ko si bil brez velikih problemov, ko si na svet gledal z naivnimi očmi, ko so ti bili sošolci in prijatelji svet utehe, ko si sanjal z odprtimi očmi in si predstavljal vizijo bodočnosti. In ko te obdajajo zvoki iste glasbe kot pred desetimi leti, se odprejo vsi kanali nostalgije, ki te objame v svoj svetel žar. Ostali smo do jutra in ko sem z zmrznjenih šip ob pol štirih strgala svetleči se led in so zvezde v hladni noči bleščeče sijale name, sem se zavedela: lepo je živeti!

Po naključju sem odkrila nov blog, zelo drugačen od mojega in meni ravno zato privlačen. S prosto tekočo besedo na problematiko zmenkarij, stikov med ljudmi v sodobnem norem svetu in iskanju sorodne duše, s stališča ameriškega, temnopoltega, uspešnega, samskega moškega. Zanimivo branje za liberalne intelektualce/ke.
Občudujem humor Larry Davida. Je komik, so-ustvarjalec unikatne humoristične serije Seinfeld in serije Curb Your Enthusiasm (po naše “Nikar tako živahno”), ki zna na zelo animiran in smešen način prikazati zaplete in nesporazume v vsakdanjem življenju (“misundaztood” fenomen). Obe seriji sta mi eni najljubših in se ob njih pogosto nasmejim do solz :).

Da sprostim vse ventile in da bo tale post “soap opera like”, še naslednje misli… Mogoče vam ne dam dovolj pogosto vedeti, da vas imam rada? Vse, ki spremljate moj blog in ste moji virtualni prijatelji. Vse prijatelje in kolege, ki mi polepšate dni s prijetnim pogovorom in kofetkanjem, s tem, da me sprejemate takšno kakršna sem in me poznate v dno duše (Jekkyl/Hyde dinamika). Vse, ki ste moja družina, čeprav ste včasih nepredvidljivi (kot sem tudi sama), kljub občasnim prepirom; ste moja trdna baza na tem koščku zemlje, brez vas bi bila izgubljena. Še posebna zahvala tebi, moj dragi bratec in najboljši prijatelj: vsaka ura najinega druženja je dragocena, upam da bova enako povezana tudi čez petdeset let, ko bova imela svoje družine in nama bodo vnuki plezali v naročje. Zahvala vsem, ki verjamete vame, vaša podpora mi veliko pomeni.
Dovolj bo naključnih misli za en dan, pozdravček.

Priznam pa, da je prosto lebdeče misli težko načrtno usmeriti v pisanje posta na določeno temo, sploh če si vajen luksuza svobode pisanja. Lanska tematika o ekološkem izboljšanju okolja, je bila nasproti letošnji enostavna.
Revščina. Kaj napisati in s katerega vidika osvetliti problematiko? Imam dovolj osebnih izkušenj z njo, da napišem objektiven članek, z vsaj nekaj teže? Kako opredeliti ta pojem? Po SSKJ je to: “stanje, za katerega je značilno veliko pomanjkanje materijalnih dobrin.” Ali pa v ekspresivnem smislu: “stanje, za katero je značilno pomanjkanje bistvenih značilnosti tega, kar izraža prilastek (duhovna, izrazna, miselna, duševna, kulturna revščina)”. Verjetno je definicija z vidika vsakega posameznika zelo raznolika. Ob besedi pa sigurno vsi pomislimo na podhranjene, lačne, umirajoče otroke v afriških in azijskih državah, na vojno in njene posledice, prenaseljenost, na bolezen, slabe socialne in materijalne pogoje, na izgubo svobode. Te vrste revščine je na našo srečo v naši deželi zelo malo, vsaj od druge svetovne vojne. In sigurno smo lahko hvaležni, da nam ni treba živeti v takšnih razmerah. A vendar ne moremo trditi, da revščine v Sloveniji ni.

Le redki pomislijo tudi na nevidno in skrito revščino ljudi, ki jih videvamo vsak dan, a so ti preveč ponosni in jim je nerodno priznati, da nimajo dovolj mesečnih dohodkov za plačilo položnic, za brezskrbno življenje. Kaj pa nemoč in revščina žensk, ki so odvisne od moža in ga ne morejo zapustiti kljub konstantni psihični, emocionalni, fizični zlorabi, ker same nimajo dovolj sredstev za preživetje; revščino upokojencev z minimalno pokojnino; zapostavljenost “obrobnih populacij” družbe (etnične manjšine, psihiatrični bolniki, brezposelni)? Ali pa brezdomci, ki so tudi na ljubljanskih ulicah postali že del vsakdanjika. Postali smo hinavska in neobčutljiva družba, raje umaknemo oči vstran in preslišimo klic na pomoč, kot da bi pobrskali po žepih in prispevali kakšen evro. Najbolj razširjena revščina daleč naokrog pa je revščina duha in intelekta, ki ljudi spodbuja k zaničevanju in diskriminaciji finančno slabše podprtih oseb, s tem pa se začaran krog vrti dalje.

In kaj lahko naredimo glede tega? Vsak izmed nas ne more biti medijsko odmevna oseba, z ogromno močjo prepričevanja. Lahko pa smo odprtih oči in src in spoznali bomo stisko sočloveka, postavimo se kdaj v njihov položaj. Mar bi takšen svet želeli za svoje otroke?  Včasih je majhna donacija dovolj, da doprinese k razliki, tudi dandanes popularne SMS donacije, niso napačna izbira. Kupujmo proizvode domačih pridelovalcev hrane in domačih firm, s tem lahko posredno vplivamo na zmanjšanje nezaposlenosti zaradi stečajev tovarn. Ali pa poiščimo fair-trade proizvode, povejmo, da ne podpiramo izkoriščanja poceni delovne sile. Izbiramo lahko, da damo svoj volilni glas v prid politiki, ki ni slepo usmerjena v kapitalizem in ki ima občasno posluh tudi za “male ljudi”. Podpirajmo ugodnosti za mnogočlanske družine, podpore brezposelnim, razbijajmo slepe predsodke in stereotipe. Ne dopustimo, da bi zdravstvena oskrba in izobraževanje postala prioriteta bogatih.

Sigurno smo še stotine let daleč od idealne, utopične družbe, kjer ni revščine, bolezni, neenakosti, vendar lahko k njej stremimo. Spremenimo perspektivo, verjemimo v možnost spremembe… To je moj glas od tisočih, poslala ga bom v digitalni svet, vzporedno s so-blogerji z vsega sveta v upanju, da bo kdaj drugače.

Važen je učinek videnega, srh ob upodobitvi nesmiselnega sovraštva do bližnjega človeka, ki je večinoma le način kompenzacije lastnega občutka nemoči. Dobro je prikazana moč pranja možganov s strani vplivne in markantne osebnosti na šibkejše in izgubljene, moč zlobe, ki lahko preraste začrtane okvirje.
Sovraštvo rodi sovraštvo, ne prinese odrešitve. Agresija ne prinese potešitve strasti, temveč jih le razpihuje. Krivice in slaba karma se povrnejo v še slabši obliki.

Filmu nekateri očitajo pomanjkanje vizije, črno-belo prikazovanje likov, celo pridigarstvo. Morebiti…vendar to ne spremeni dejstva, da posega v globino problema, da ne obsoja posameznih manjšin, temveč skuša podati razumevanje izvora rasizma na inteligenten način, brez pretirano krvavih prizorov, a kljub temu šokantno. Bistvo je, da je vsak odgovoren za svoja dejanja, za lastno rast, za spoštovanje do samega sebe in tistih okoli nas. Ko premagaš sebe, premagaš cel svet in zaradi tega si močnejši in boljši.