Čutim globoko povezanost z naravo, še posebej v tem lepem pomladnem mesecu, ko sem prvič vdihnila zrak. Nitke srca mi vleče na vse strani, ko opazujem drhtečo preprostost in lepoto zemlje. Ko se travne bilke s svojim zelenilom podajajo mehkobi mojih dlani, se v meni zbudijo prvinska občutja navezanosti na naš planet. Bosa stopam po zelenih ploskvah. Diham v ritmu grudi pod mano, veter se igra z mojimi lasmi in me boža po trepalnicah, ko zaprem oči, da se lenobno prepustim rumenim žarkom. Puhasti beli oblaki se poganjajo po sinjini kot igrivi otroci, sanjam z njimi in odnese me v neznane višave. Čutim da sem eno z okoljem, blagodejni zvoki ptičjega petja in čričkov me pomirjajo. Čas izgine, obstaja le tisti trenutek, postanem otrok cvetja. Peace to all…

Poznate občutek popolnosti, ki zajema vse čute?
Tak je film Parfum. Poln vsebine, ki se kar preliva prek robov televizijskega ekrana, barvito sozvočje nežnih melodij in provansalske panorame. Zanimiva zgodba se dotika bistva skrivnosti naših duš: doseči vznesenost prek čutov in občutij ter želja ohraniti ta minljivi trenutek popolnosti za celo večnost.

Ocena 10/10

Film se začne s prizorom pred usmrtitvijo Jean Baptiste Grenouillea, v 18. stoletju v Franciji, krivega za umore mladih deklet. Nato nas zgodba odpelje v smrdljive globine pariške tržnice, kjer se rodi protagonist zgodbe. Smatran za mrtvorojenega, se je sam, kot po čudežu kljub temu prebudil v kruti svet, neveden o svoji nenavadni sposobnosti, da s polno močjo zaznava prav vse kombinacije vonjav. Prek let je spoznal svojo vlogo v odkrivanju minljivega kraljestva vonjav, z vsakim doživetjem pa je postajal bolj in bolj pohlepen po novih čutnih potovanjih, ob tem pa pozabil na meje dobrega razuma.

Kot z neba mu je pred oči prišlo dekle s košaro ringlojev in njen svež vonj nedolžnosti. Kot zasvojen jo je zasledoval po mračnih uličicah Pariza, da bi se naužil tega nebeškega vonja – esence ženstvenosti. A v strahu, da bi ga dekle izdalo, jo je v nesrečnem poskusu utišati jo, umoril. In ko se je njen vonj izgubil s toplino njenega telesa, se je zavedel, da  je smisel njegovega bivanja postalo to, da ne glede na ceno, skuša ohraniti bistvo take neverjetne lepote in zajeti jedro vseh stvari. Postal bo zbiratelj lepote.

Po srečnem naključju je postal vajenec znanega parfumerja Baldinija in tako so se mu ponovno odprla vrata priložnosti, da uresniči svoje sanje. Prek poljan Provanse se je podal na pot v Grasse, obljubljeno deželo parfumerjev, da bi se naučil veščine “enfleurage”. Hladni in umirjeni vonj kamna gora ga je napolnil s tišino in prvič v življenju je počival v samoti. A spoznal je ironijo svoje eksistence: mož z najbolj izpiljenih vohom – ni imel lastnega vonja. Počutil se je, kot da ne obstaja in še toliko bolj se je želel potruditi, da vsem na svetu dokaže, da je izjemen.

In kot je dovolil rožnim cvetom, da so počasi umirali v njegovih rokah, tako so pod njegovim krepelcem padale žrtve – naravne lepotice, in s strastjo pravega zbiratelja je shranil njihovo bit v stekleničkah parfuma.  Dvanajst dišav. Manjkala mu je le še zadnja, trinajsta, da ustvari parfum take subtilne lepote in moči, da bi se vsi, ki bi prišli v stik z njim, počutili kot v raju. Zadnji košček sestavljanke je bila hči mestnega veljaka, ki jo je neumorno preganjal, dokler ni dosegel svojega cilja. Popolni zvarek.

Ponovno se vrnemo na morišče, kamor krvniki – seveda pod hipnotičnim vplivom parfuma- Grenouilla v kočiji pripeljejo pred rablja. Odišavljen s parfumom ugotovi potentno moč svoje stvaritve – obvladoval je človeško ljubezen.  In v trenutku je bil v očeh ljudi najbolj nedolžno bitje, nezmožen zločinov za katere so ga krivili. In v ekstazi  preplavljujoče ljubezni so ovrgli vse vsiljene moralne norme ter se predali ljubljenju. Ob tem pa se je Grenouille počutil še bolj osamljenega in ob misli na prvi stik z dekletom, katere bistva ni zmogel ohraniti, se je zavedel, da ne bo nikdar ljubljen. Izgubil je voljo do vsega, izlil nase napoj in pustil da ga je pogoltnila drhal pariške tržnice in tako se je vrnil nazaj v temno brezno, odkoder je privekal na svet.

http://www.perfumemovie.com/

Če se slučajno kdo sprašuje, sem še med vami… le nekaj mesecev sem preživela v “paralelnem svetu”, kjer čustva valujejo v ekstremnih vzponih in padcih, kjer iz trenutka v trenutek ne veš, ali še imaš trdna tla pod nogami ali lebdiš. Vse skupaj je bilo na trenutke podobno izventelesni izkušnji, z vseh strani me je vesolje bombardiralo z novimi stimulusi in včasih je bilo kar preveč misli in dogodkov za sprocesirati. Zato sem vse druge stvari začasno umaknila na stranski tir, tako blog kot socializiranje s prijatelji, rabila sem tišino.
Svet se umirja, vračam se v mirnejše vode, spet so se pojavili mostovi do trezne realnosti in ustaljenih vzorcev bivanja, a z nekaj čudovitimi spremembami. In ponovno so se mi prek novih izkušenj potrdila prepričanja, znova in znova, da je bistvo življenja globok stik z drugimi dušami, da je zdravje neprecenljiva vrednota, da je ljubezen gonilo sveta in vredna vsega, kar ji lahko damo. In da je edini način, da smo srečni, v tem, da se trudimo osrečiti druge.

Life is good (wiii)

Kaj počnem zadnje čase? Oprijemam se za bilke časa. Sklenila sem, da si moram bolj časovno organizirati dan in teden, drugače se mi zdi, da ne delam drugega, kot da grem v službo, pridem domov, grem spat in spet v službo (kaj?) . Vedno imam v glavi mnogo projektov, ki se jih želim lotiti, a včasih na koncu ne naredim nič, ker vseh naenkrat pač ne morem. Spet bom začela pisati “to do” sezname. Ažurnosti se je treba priučiti. Včasih preveč odlašam, ali pa namesto nujnega opravka grem delat nekaj bolj zabavnega ali manj stresnega. To je ena izmed stvari, ki jih želim popraviti pri sebi. Čakam na razpis za specializacijo. Sedaj sem se že odločila, v katero smer bo šla moja kariera, vendar tega še ne razglašam naokrog. Treba je še zaključiti “loose ends”. Prebolela sem virozo in “karanteni” navkljub verjetno okužila še druge družinske člane. In posledično postala bolničarka za en teden. Gastroenterokolitis sucks… (brrr)
Na blogu bom verjetno kmalu preuredila kategorije in uvedla nekaj novih. Za začetek sem med komentarje dodala nove smeškote (hehe) . Ne bom več slepo na razpolago nekaterim ljudem, dovolj imam tega, da me jemljejo “for granted”, naredila bom raje še kaj več zase. Razdajanje ni nikdar upoštevano. Dovolj sem stara, da se naučim biti zdravo egoistična.  In ljudem, ki me ne razumejo, ne mislim več razlagati how my mind works. Take it or leave it (obrvi) . Spomladi bom šla nekam, na vsaj trodnevno potovanje, pa če se svet postavi na glavo. Pa na kak koncert in v družbo, čeprav mi pogosto bolj prija biti doma. Moj novi moto za začetek leta je morda corny, ampak kljub temu priročen: carpe diem.
Zvestim bralcem lep pozdrav in zahvala: you get me (hej) .

Že dolgo nisem nič pametnega napisala. Pa mogoče niti ni razlog to, da nimam dovolj časa, v zadnjem obdobju si ga nekako kar ne znam prav razporediti. Ovir na cesti ne zmanjka, ni minilo nekaj tednov od izpita, že so pred mano novi izzivi, morda še zahtevnejši in še bolj odločilni za nadaljnji potek življenja. Bom šla naprej po poti ambicije in razuma, ali bom izbrala pot emocij in miru? Zmanjkuje mi časa za milijon drobnih opravil in hobijev, ki bi jih še rada raziskala, še za blog mi zmanjka časa za uresničitev ideje, čeprav pomanjkanja idej ni.
Vsi vikendi so minili s svetlobno hitrostjo, a v prijetnem vzdušju srečanj. Prvič sem se vozila v snežnem metežu, bilo je zabavno, čeprav nisem vedela, ali bo moj peugeot zmogel speljati v spolzki klanec ali bom obtičala ob robu ceste. Komaj čakam praznike, pa ne zaradi okraševanja ali daril, temveč zaradi prijetnega občutka, ki preveva zrak zaradi pozitivne energije ljudi.

Imeli smo tudi deseto obletnico gimnazije. Še vedno se včasih počutimo kot najstniki, čeprav smo v življenju že daleč prišli, spoznali mnogo novega, napredovali na nove nivoje. A je nekaj magije v videnju obrazov starih prijateljev, da se z njimi smeješ, kot si se nekoč, pozabiš na minevanje let in se miselno transportiraš v obdobje, ko si bil brez velikih problemov, ko si na svet gledal z naivnimi očmi, ko so ti bili sošolci in prijatelji svet utehe, ko si sanjal z odprtimi očmi in si predstavljal vizijo bodočnosti. In ko te obdajajo zvoki iste glasbe kot pred desetimi leti, se odprejo vsi kanali nostalgije, ki te objame v svoj svetel žar. Ostali smo do jutra in ko sem z zmrznjenih šip ob pol štirih strgala svetleči se led in so zvezde v hladni noči bleščeče sijale name, sem se zavedela: lepo je živeti!