Proti večeru (21.9) smo zopet odpluli iz Heracliona, tokrat z ladjo Knossos Palace. Sedaj se nas je vkrcalo dosti manj, večina ljudi se je namreč odločilo za vrnitev z letalom v Slovenijo. Nam ni bilo žal, da smo se odločili za ladjo, ker smo si podaljšali naše potovanje za par dni in hkrati imeli možnost počasne tranzicije iz vroče, uživaške Krete domov v megleno in hladno rodno deželo.

Privoščili smo si še ples v disku do jutra, čeprav smo naslednjega dne ob izkrcanju v Pireju (četrtek, 22.9) bili od pomanjkanja spanca kar zadeti, morali pa smo prebroditi polovico dneva do nadaljevanja potovanja, kakor smo vedeli in znali. Še nikdar v življenju nisem bila tako zaspana, kar iskali smo klopce, kamor bi naslonili glave. Komaj smo pričakali odprtje kafičev in šele druga kava nas je nekoliko predramila, da smo se podali na zadnje raziskovanje atenskih ulic. Nakupili smo še zadnje spominke in razglednice, si ogledali menjavo straže in se v duhu že poslavljali od Grčije.

Spet nas je čakala vožnja do Patrasa, kjer smo se že četrtič z vso prtljago vkrcali in se naslednje jutro, končno sveže naspani, zbudili šele okrog 11. Da ne bi shirali od lakote (od hrane nam je ostalo le še nekaj krekerjev), smo si privoščile kosilo v menzi, odlično grško solato in ribo, cene pa so na ladji seveda astronomsko visoke. Čakal nas je še zadnji žurerski večer na palubi, “pokopavali” smo absolventa in svečano prisegli absolventsko zaprisego (da nam bo izlet in ljudje, ki smo jih spoznali, za vedno ostali v spominu, da se bomo udeležili vseh postabsolventskih žurov, da bomo končno doštudirali …).
V Benetke smo prispeli 24.9. in se razkropili na vse konce Slovenije, ostal pa je lep spomin. Imeli smo se fenomenalno, k vzdušju je seveda prispevala super družba in nepozabne lepote tega največjega Grškega otoka.

Sigurno se še vrnem!

nadaljevanje 2. dela…

V ponedeljek (19.9.) smo se podali na triurno vožnjo, do skrajnega severo-vzhodnega dela otoka, kjer leži ena najlepših plaž Vai. Vai je edina oaza s palmami ob Kretskem morju. Sigurno jo vsi poznate, kajti tam je bila posneta reklama za Casali rum-kokos. To sanjsko plažo so si vzeli za svojo že pirati na svojih ropanjih. Obstaja tudi več teorij o nastanku te oaze: po eni naj bi Feničani s seboj prinašali dateljne, jih jedli in koščice trosili naokrog – iz njih so potem zrastle prve palme; po drugi teoriji so “krivci” Saraceni, ko so zavzeli obalo Krete.

Peljali smo se po pravljični pokrajini, mimo lepo obdelanih nasadov, povsod pa se je dalo videti ogromne vetrnice, s katerimi koristno uporabljajo moč vetra za pridobivanje energije. Pokrajina ima še veliko potenciala za turistično udejstvovanje, nekaj kompleksov hotelov je že v izgradnji. Tu smo se dodobra naužili naravnih lepot, vročega peska, sonca in morja, nahranili čute in napolnili baterije za ponovne žure. To je bil najlepši izlet v celem tednu.

nekaj utrinkov s plaže Vai

Če si v Grčiji, pač ne smeš zamuditi tradicionalne grške večerje, ta je bila še istega dne, ko smo vsi razposajeni prišli z Vaia. Dobra volja se je še stopnjevala, ko smo prispeli v tradicionalno vas Kato Karouzanos, blizu Heracliona (glavno mesto Krete). Pričakali so nas prijazni domačini v narodnih nošah, nam postregli z aperitivom (neko žganje) in prigrizkom. Nato so nas peljali v dvorano, kjer smo se po skupinah posedli za mize.

Najprej je bil na vrsti uradni del predstave, kjer so nam pokazali njihove narodne plese. Plesalci so bili res izjemni, z lahkoto so izvajali akrobacije, predstavili so nam tudi plesno predstavo v duhu olimpijskih iger. Že so glasbeniki začeli igrati živahne grške melodije, mi pa smo z nogo pod mizami udarjali v taktu, kasneje so nas povabili na oder, da so nas naučili znanega plesa – sirtaki. Ploskali smo tako navdušeno, da so nas močno bolele roke, pa se je splačalo, ker je bila to res najboljša žurka v Grčiji. Jedi so bile kot vedno izjemno dobre, hkrati pa so nam nenehno na mizo nosili njihovo belo in rdeče vino.
Jamas (na zdravje)!

grška večerja

V torek (20.9) smo se zjutraj z busom odpeljali v Akti beach club, kjer smo cel dan preživeli na plaži. Organizirane so bile aktivnosti, fantje so tekmovali v odbojki na mivki, ostali pa smo medtem morali zgraditi skulpturo iz peska, na temo absolventa. Naredili smo morsko deklico, na njej pa je ležala ogromna kocka (to je fora na našo himno absolventa “Kocka je padla nate”). Mi smo bili z njo zelo zadovoljni, zmagala pa je skupina, ki je naredila mali avto. Blizu opoldneva so nam Kingstoni priredili mali koncert, bilo je zabavno, še posebej ko smo vsi plesali koreografijo na himno. Problem je bil le, da je sonce neusmiljeno žgalo in tisti, ki nismo preveč vajeni žgočih opoldanskih žarkov smo se raje umaknili v senco, da ne bi dobili sončarice in si pokvarili preostanka izleta.

beach party

Zvečer nas je čakal še en tematski večer: Grafik / packa party. Namen tega je bil, da se še bolje spoznamo in hkrati poslovimo, saj je bil to zadnji večer v Chersonissosu. Vsi smo obleki bele majčke in si po njih s flomastri pisali raznorazna sporočilca. Še bolje je bilo to, da smo prvič dočakale večer z rock glasbo in domov nas ni bilo vse do zgodnjih jutranjih ur.

Zadnji dan na Kreti (sreda 21.9.) so nekateri še preživeli na plaži, naša skupinica pa se je odpravila naproti spoznavanju kulturnih znamenitosti Heracliona (tam smo si ogledali zgodovinski muzej) in Knossosa. Knossos je bilo vodilno mesto minojske civilizacije, palača je bila prvotno zgrajena že 2000 BC, kasneje je bila ob osvajanjih večkrat uničena, enkrat tudi zaradi izbruha vulkana na Teri. Rokodelci in umetniki so v minojski družbi uživali velik ugled, kar je razvidno iz lepih fresk v prestolni dvorani. Ukvarjali so se z izdelavo lončenin (v ogromnih vrčih so shranjevali vino in olivno olje), predelavo kovin, obdelavo dragih kamnov in izdelavo nakita. Sledi zaključek…

Knossos, eno izmed mest minojske kulture

…nadaljevanje I.dela

Torej, končno smo prispeli v mestece Chersonissos, ta se nahaja okrog 25 km vzhodno od Irakliona, glavnega mesta Krete. Nastanili smo se v apartmajih Ariane, ki so bili luštno urejeni, na tleh je bil marmor in z zanimivim načinom prižiganja luči: v posebno režo pri vhodu si vstavil ključ sobe in razsvetlil sobo. Za dragocene predmete pa smo si najeli še sef za ceno nekaj evrov dnevno, tako nam ni bilo treba skrbeti za fotoaparate in denar. Druščina sedmih popotnikov se je razdelila na dve manjši skupinici: v enem apartmaju z dvema sobama so bili skupaj Metka, Anja, Tanja in Marko, v bližnji manjši pa Sonja, Irena in jaz. Zjutraj smo eden h drugemu hodili na kavico, zvečer na žure.

razgled z balkona v Chersonisossu

Prvi dan popoldne, nam je Collegium priredil “opening party” v Star Water Parku. Pogreli smo se na toplem soncu in prvič kopali v morju. Z Metko sva si privoščili zastonj coctail, živo turkizne barve in ubijalskega okusa in se opogumili za tatu iz kane. S simpatičnim Grkom smo se zapletli v pogovor, bil je razočaran nad glasbenim okusom Slovencev (v ozadju so namreč vrteli neki turbo folk in Kekčevo pesem)… Kmalu sva prišla skupaj s pogovorom o rocku/metalu, se zaklepetala in moj začasni tatu je bil hitro končan, odločila sem se za zmajčka.

Ker pa se je pripravljalo na dež in je kapljalo skozi strop “studia” je zaprl prodajalno in odšel na kosilo, brez da bi mu plačala! Sem se še tisti teden dvakrat vrnila z denarjem, pa ga nikdar ni bilo tam. Morali smo se vrniti v apartmaje, da bi se preoblekli za večerjo. Bila je cela umetnost teči v spolzkih japonkah po dežju, seveda brez dežnikov, hkrati pa so mi z brisačo varovali še moker tatu, da se ne bi razmazal. Bili smo do kože premočeni, od nas je kar curljalo, pa se nam je to vseeno zdela super dogodivščina.

Sestradani smo se odpravili v Golden Beach Hotel, kjer smo si rezervirali večerje. V en glas smo pritrdili, da je bila to najboljša naložba celega izleta! Hrana odlična in zdrava, bilo jo je ogromno, vedno si si lahko vzel neomejene količine sveže zelenjave (kumare, olive, paradižnik) in drugih grških specialitet (mali zavitki, tzatziki = naš najljubši, souvlaki z ovčjim mesom, feta, ribe). Velikokrat so bile naše oči bolj lačne kot želodci in smo si na krožnike naložili preveč. Smo pa vedno tako hitro pojedli, da se nobeden ni spomnil, da bi slikali mizo, ki se je šibila od dobrot.

nočno življenje

Še prvi večer smo se odpravili ogledat nočno življenje v Hersonissosu, vodič Miha nas je peljal do našega “party cornerja”, kjer je agencija rezervirala nekaj diskotek, kamor smo imeli vedno prost vstop. Večino časa pa smo plesali kar po ulici (kot pravijo Kingstoni: “cela ulica nori”). Organizirana je bila tematska “red love party”, vsi smo imeli na sebi nekaj živo rdečega in bil je pravi prizor, ko smo šli po ulicah kot rdeča reka.

Drugi dan na Kreti (sobota, 17.9) so se nekateri odpravili do otoka Spinalonga z malo ladjico (t.i. boat party), tam je bilo včasih zadnje zavetišče gobavcev. Nekaj punc pa se nas je odločilo, da ta celodnevni izlet izpustimo (ker smo se že naposlušale hip-hop in house glasbe) in se zabavamo po svoje. Dan smo izkoristile za nakup razglednic, spominkov, ogled mesta. Potem pa je Metka opazila en prazen bazen, kjer je bil prost vstop in takoj smo se odločile, da je to super ideja. Najbolj hecno je bilo, da je takoj priletelo nekaj Grkov, ki kar niso vedeli, kaj bi nas še vprašali ali ponudili; potem so postali že malo vsiljivi, pa smo jih končno prepričale, da nič ne rabimo. Tam smo se razkomotile in uživale kot filmske zvezde, naročile pa smo si tudi coctaile (Mai Tai, Green Virgin, Moulin Rouge). Doma smo še napisale kartice, za katere smo porabile vse naše borno znanje grščine.Tekst je potekal približno takole: “Ti kanis (kako si) ?; Mi smo kala, poli kala (mi smo dobro, zelo dobro) ; Ta leme (se vidimo) “…

V nedeljo (19.9) smo si izbrali izlet do dveh najlepših turističnih destinacij na južnem delu otoka, Matale in Prevelija.

Matala, lepa peščena obala, kamor so se v 60. zatekli tudi hipiji, je bila v času rimskega cesarstva važno pristanišče. Tu je mnogo grobnic izdolbenih v mehke skale, kamor so kristjani pokopavali svoje umrle. V grški mitologiji je sem Zeus (v podobi bika) pripeljal Evropo in jo zapeljal.

Prispeli smo zgodaj, na plaži je bilo le nekaj posameznikov. Sedli smo pod senčnike in takoj je priletel k nam čuvaj, ki je pobiral denar za uporabo le-teh; vseeno smo si jih privoščili, da ne bi izgoreli pod opoldanskim soncem. Morje je bilo res osvežilno, močni valovi bi nas kmalu odnesli. Baje pa se ob zelo jasnih dneh vidi vse do afriške obale, saj je plaža ob Libijskem morju.

Soteska Preveli leži na JZ delu Krete, prav tako ob Libijskem morju, tu se v morje izliva reka Megalopotamos in ustvarja majhno laguno, kjer rastejo tudi palme. Dostopna je z vrha, navzdol se sprehodiš po kamnitih stopnicah, v turistični sezoni pa do plaže turiste prevažajo male ladjice. Strm spust po pobočju pa postane problematičen šele nazaj grede, ko smo vsi po 15 min hoje navkreber do vrha prisopihali rdeči kot kuhani raki, a smo bili prav ponosni nase! Domov smo se odpravili šele, ko se je dan prevesil v večer.

… nadaljevanje sledi…

Mineva ravno dve leti, kar smo se odpravili na absolventski izlet na Kreto, z agencijo Collegium. Polni pričakovanja smo se iz Ljubljane najprej peljali z avtobusom do pristanišča v Benetkah in se tam vkrcali na ladjo Lefka Ori (to pomeni v grščini “bele gore” in so eno izmed gorovij Krete), odpluli pa smo ob 19:00.

Začela se je naša pustolovščina!

Seveda je trajalo več ur, da so vse skupine prestale pregled prtljage, zaplenili so kar nekaj vreč alkoholnih pijač (ki so nam jih po izkrcanju vrnili). Vse nas je že bolelo od težkih potovalk na ramah, treba je bilo le še najti kabine in odložiti cule. V kabini za štiri ljudi nas je spalo sedem, pa se je kar dalo shajati s prostorom, najdlje se je čakalo na prostor v kopalnici. Priznam, da je kar prijalo imeti kabino, če zaradi ničesar drugega, zato, da nam ni bilo treba stalno sedeti pri prtljagi; pa tudi tla niso bila tako trda in mrzla, kot če bi spali na palubi.

Anek Lines, ki nam je znana že z maturantskega izleta na Krf, nas je odpeljala iz Benetk

prvi sončni zahod, plovba iz Benetk

Zabave res ni manjkalo. Animatorji in vodiči so nas spodbujali k akciji, bili so res polni energije, že zjutraj se je začelo z aerobiko na palubi, nadaljevalo z igrami, vsak večer pa je bila žurka – plesalo se je na palubi ladje vse do zgodnjih jutranjih ur. Čez dan smo sedeli na sončku, se predajali vetriču, filozofirali o vsem in ničemer in gledali modro, razpenjeno morje. Čutili smo se popolnoma svobodne in brezskrbne. Začeli smo resnično verjeti, da ko si v Grčiji, se čas ustavi.

prečudovita modrina Mediterana

pristanišče na Igoumenitsi, mimo smo se peljali pozno ponoči; beseda nas je zelo spominjala na besedo gibanica :)

V zgodnjih jutranjih urah (5:00) smo pripluli do Patrasa. Od tod nas je čakala kratka vožnja do Korintskega prekopa, tam nas je presenetil tudi topel dež, ki pa nam ni mogel pokvariti vzdušja. Ogledali smo si globino oz. višino prekopa, najbolj hecne pa so se nam zdele majhne ladjice – vlačilci, ki za sabo vlečejo ogromne tovorne ladje.

Korintski prekop

Že smo se peljali proti Atenam, zibelki kulturnega izročila, mestu, ki te ne more razočarati. Očara te svojo megalomansko starodavno arhitekturo in hkrati najnovejšimi trendi, prijaznimi in zgovornimi ljudmi, pretkanimi trgovci, s samo raznolikostjo ozkih ulic…vse to je vredno ogleda.

Predmestje pa resnično na trenutke izgleda kot barakarsko naselje, nakopičene nizke hiše, vse podobne ena drugi, na desetine avtomehaničnih delavnic. V mestu je grozen promet, ne predstavljam si, da bi se vanj kdaj odpravila z lastnim avtom. Imeli smo srečo, da smo imeli avtobuse z lokalnimi šoferji, ki mesto obvladajo v nulo, hkrati pa te pripeljejo čisto pod najznamenitejšo točko Grčije – Akropolo. Sproti smo pobrali tudi grško vodičko, ki nam je na razumljiv način in v simpatični angleščini razlagala zgodovino.

razgled na Atene z Akropole

Partenon

Imeli smo tudi nekaj prostih ur v mestu. Ker smo bili že pošteno lačni, smo si za kosilo privoščili znameniti giros. Prodajalci kar čakajo na ulicah in te vabijo v njihovo restavracijo, ker je njihova seveda najboljša. Cene so kar zabeljene, a variirajo, da se najti tudi kaj ugodnega. Kavice so do 3 evrov, za kosilo smo dali 7 evrov. Vsakdo te vedno sprašuje odkod si in se trudi pokazati, da pozna tvojo deželo. Na Plaki, to je neke vrste tržnica, je milijon trgovinic z nakitom, spominki, t-shirti, raznorazno kramo, ki jo turisti seveda na veliko kupujejo (tudi mi nismo bili izjema).

naše kosilo

Problem je nastopil nazaj grede, ker smo se s puncami malo zgubile, a pot je težko najti ker so vse table v njihovih grških pismenkah. Pošteno so nas že bolele noge! Končno nas je neki Grk toliko časa usmerjal na “Ermu-štrit”, da smo končno zakapirale, da je to glavna ulica. Po njej smo šle še skoraj pol ure naravnost in na našo srečo našle parlament, od tu pa ni bilo več problema z orientacijo.

v centru Aten

Pred parlamentom pa se splača počakati menjavo straže, kjer vojaki z zanimivim (in humornim) načinom hoje predajo stražo nasledniku. Mi smo jo ujeli nazaj grede. Obenem pa so se nam smilili, ker opoldne, v najhujši vročini v volnenih uniformah, zapeti do vratu s čepicami in nogavicami, korakajo sem ter tja, seveda premočeni od potu. To je hud trening.

kakšne cofke imajo!

Po ogledu Aten je bil spet čas, da se vkrcamo, tokrat na drugo, manjšo in lepše opremljeno ladjo – Festos Palace. Spet smo bili tarča pregledov prtljage, mene so seveda takoj izbrali. Z nedolžnim izgledom na obrazu sem zatrjevala, da nimam nič prepovedanega s sabo, medtem ko je na dnu potovalke, zavita v brisačo ležala steklenica marelične vodke. Pa je niso našli :). Spet smo se nanosili prtljage, sploh po stopnicah.

Rezervirane smo imeli avionske sedeže, kjer smo se hitro razkomotili, se zbrali v gručico in imeli privatno zabavo. Čeprav smo se trudili, da se ne bi preveč naglas smejali, so nas drugi sopotniki že kar postrani gledali. Pobrali smo pete in šli v disko in spet plesali do jutra, zibanje ladje sem ter tja nas ni preveč motilo, smo ga vključili v koreografijo. Že nekaj dni nismo spali več kot nekaj uric, a smo brez problemov pričakali izkrcanje v Iraklionu ob 4:00 zjutraj; šele takrat smo začeli čutiti posledice neprespanih ur.

Končno na Kreti!

…nadaljevanje sledi v kratkem

Začetek avgusta smo od ponorelega sveta, z bratom Juretom in sestro Mojco, ušli v zavetje gozdov na Dolenjsko. Prebivali smo v čedni hišici v naselju Gričice, nad Črmošnjicami, kjer pozimi obratuje tudi žičnica. Obkrožala nas je lepa narava in predvsem mir, ki po hrumenju avtomobilov v mestnem okolju prav prija. Ker nismo hoteli zapraviti še sončnih dnevov, smo se naokrog vozili po izletih: Novo Mesto, Črnomelj, Metlika, Dolenjske Toplice in slikovitem podeželju. Peljali smo se po vinski cesti v Beli Krajini, kjer je polno zidanic; degustacijo smo odložili za drugič ;), smo se pa oglasili tudi v grajski kleti na gradu v Metliki.

Več dni zapored smo za osvežitev izkoristili hladno vodo Kolpe, v kampu Podzemelj. Voda je bila čista, le dostop vanjo je na obrežju ponekod težje dostopen, zaradi spolzkih skal pod vodo. S sabo smo imeli sestrinega psa, ki je užival v vožnji, še bolj pa v kopanju, saj si je šel namočit tačke na vsakem možnem kraju. Ob Kolpi, ki se vije tik ob slovensko-hrvaški meji, je polno kopališč, najbolj luštno je ob jezu na Gribljah (tja smo se oglasili ker smo dobili napačne informacije, da se tam nahaja slap, hecna zgodba…). Peljali smo se na Mirno goro (1047 m vrh Kočevskega Roga), kar precej km po prašnem makadamu in po svetlih bukovih gozdovih. Tam imajo polno učnih poti za ukaželjne planince, na katere opozarjajo table, kar ni presenetljivo, saj so v teh gozdovih ena najstarejših dreves v Sloveniji. Na vrhu je tudi razgledni stolp, a zaradi vremenskih razmer ni bilo dobro vidna okolica. Nedaleč stran je tudi Baza 20, partizanska postojanka med II.svetovno vojno.

Teden dni je minil hitro kot za stavo, nabrali smo si energije, nadihali svežega zraka in na novo odkrili lepote Slovenije in prijaznost ljudi. Nekaj sličic za potešitev radovednosti je priloženih spodaj, več pa jih lahko vidite na Juretovem blogu.

Letošnje prvomajske počitnice mi je uspelo uiti od ponorelega sveta v Rim, kjer se enostavno izgubiš ob mogočnosti arhitekturnih in kulturnih dosežkov, si kot mravljica, ki sledi stopinjam velikanov. Mesto me je prvič očaralo že pred desetimi leti in izgleda, da legenda drži… Če vržeš kovanec v Fontano Di Trevi in si zaželiš, da se kdaj vrneš, potem ti bo želja izpolnjena.
Presenetilo nas je vroče sonce, kljub deževnim obetom. Kasneje smo izvedeli, da je bilo le majhno območje v Italiji brez dežja, torej smo resnično imeli srečo. Prehodili smo na desetine kilmetrov, za prevoz pa smo izkoristili tudi metro, ki je izredno praktičen in poceni način prevoza. V našem terminu je bilo v Rimu res neverjetno veliko turistov, na ulicah je bilo kar črno ljudi, pa tudi čakalnim vrstam pri raznih znamenitostih se ni dalo izogniti. Vseeno pa je ravno to dalo mestu zanimiv utrip.

Ogledali smo si večino znamenitosti Rima in Vatikana, Kalistove katakombe, domov grede pa smo se ustavili tudi v prikupnem mestecu Orvieto v Umbrii, postavljenem na griču. Pokrajina je vinorodna, uspelo nam je tudi degustirati nekaj vrst rdečih vin. Kljub utrujenosti nam nobena stvar ni mogla pokvariti navdušenja nad doživeto pustolovščino, ki je kar prehitro minila.

Arrivederci Roma… več slik z našega obhoda pa si lahko ogledate spodaj.