Voditeljica Katy Perry je bila na trenutke “cheerlidersko” nadležna, njena kostumografija je mejila na cirkuško parado, njene vokalne sposobnosti v živo so zelo skromne, ji je pa treba priznati, da ni imela treme. In podeljevalci nagrad so bili skoraj tako pocukrani kot voditeljica. Bistvo tega šova nažalost ni v kvalitetni glasbi, ker je predvidljivo, da bo najbolj cheesy/všečen_širši_množici izvajalec tudi zmagovalec. In vsako leto znova pozabim, da EMA niso Grammy-ji.
Me pa vsako leto pozitivno presenetijo z light šovom. In kaj takega, kar so letos naredili The Killers, ko so nastopali v navidezni 3D animirani kocki, še res nisem videla. Najboljši performans! Tudi Duffy in Pink sta bili simpatični. So pa bili ostali nastopi bolj povprečni: Beyonce (v futuristični opremi, ki se ni skladala s solzavim komadom If I Was A Boy), Take That (lučke so bile bolj zanimive kot pesem), The Ting Tings (dečva še vedno folk opominja, da njeno ime ni Stacy ipd), Kanye West & Estelle.

Kategorije:
MOST ADDICTIVE TRACK: Duffy-Mercy, Katy Perry-I Kissed A Girl, Pink-So What, Coldplay-Viva La Vida, Kid Rock-All Summer Long. Zabaven komad, čeprav bi sama zmago privoščila Duffy. Kid Rock mi gre pa uradno na živce: ni dovolj, da si je s prvim singlom sposodil sample od Enter Sandman, sedaj je pokvaril še Sweet Home Alabama. Kje so meje dobrega okusa?

HEADLINER: Metallica, Foo Fighters, Linkin Park, Tokio Hotel, The Cure. Emo-mladci so se mi pred letom dni še zdeli zanimivi, sedaj se pa sprašujem, če bodo še kaj drugega spravili skupaj razen Durch den Monsun v vseh evropskih jezikih. In ne, ne zaslužijo si zmage za best live koncerte v skupini s takimi veterani!

ROCK OUT: 30 Seconds To Mars, Metallica, Slipknot, Linkin Park, Paramore.
ALBUM OF THE YEAR: Coldplay-Viva La Vida Or Death And His Friends, Britney Spears-Blackout, Leona Lewis-Spirit, Duffy-Rockferry, Alicia Keys-As I Am. Dober primer, da zmaga tisti, ki si ga želi množica. Po mojem Britney sploh ne sodi v isto ligo kot ostali, še posebej po svojih polomijah in ne s tem albumom.

NEW ACT: Miley Cyrus, One Republic, Jonas Brothers, Katy Perry, Duffy. Hmmm?
VIDEO STAR: Snoop Dogg-Sensual Seduction, Santogold-L.E.S. Artistes, Weezer-Pork&Beans, 30 Seconds To Mars-A Beautiful Lie, Madonna-4 Minutes. No ja, naj jim bo…

BEST ACT EVER: Rick Astley. Imam samo eno pripombo: WTF?
ULTIMATE URBAN: Lil Wayne, Alicia Keys, Kanye West, Beyonce, Chris Brown
ARTIST CHOICE: Lil Wayne. Ne poznam in me ne zanima.

ACT OF 2008: Leona Lewis, Britney Spears, Rihanna, Coldplay, Amy Winehouse. Enaki pomisleki kot pri albumu leta.
MTV ADRIA ACT: Laka. Eurosong all over again.
ULTIMATE LEGEND: Paul McCartney. Bono je car, ampak ob podelitvi te nagrade je pa malce pretiraval... Morebiti je krivo dejstvo, da nisem nikoli zares zaštekala beatlomanije in bi nagrado bolj privoščila njemu in U2.
EUROPEANS BEST: Shiri Maimon-Israel, Finley-Italy, Dima Bilan-Russia, Emre Aydin-Turkey, Leona Lewis-UK&Ireland. Od kdaj sta Rusija in Izrael (razen na Eurosongu) del Evrope? Naj me kdo pouči o zemljepisu… sicer je pa res, da ne blestim na tem področju. Če bi zmagal Dima, ne bi bilo konca njegovih baharij, tako da sem še kar zadovoljna.

Tisti, ki me poznate itak dobro veste, da sem zahteven gledalec. Če vam kaj ne paše pri dodanih komentarjih, pa jih ni treba brat :).

Z njimi sem vztrajala prek napol simfoničnega albuma S&M (ki je bil odmik v čudno področje), tudi Load in Reload sta imela momente ustvarjalnosti, vse dokler niso izdali zloglasnega albuma St. Anger. Ob izidu tega si je pol glasbenega sveta ob mašenju vate v ušesa mislilo: “What were they thinkin’?” To je bila klofuta v obraz vsakemu fanu, ki jih je spremljal prek let, to je bil popolnoma nerazumljiv odklop, slabi komadi, brez smisla, brez melodije, postali so garažni band v najslabšem pomenu besede. To je bila plata, dobra le za podpiranje majave mize.
Takrat sem si prisegla, da je moje privrženosti konec in da nikdar več ne bom kupila nobenega albuma Metallice (zarečenega kruha se največ poje, kot bomo videli kasneje). Človek razume, da osebne stiske (zdravljenje alkoholizma James Hetfielda, prepiri med člani skupine in z bivšim basistov Jason Newstedom) slabo vplivajo na ustvarjalni potek, a vendar: iz milosti kupovati drage plošče, je nesmisel. Mislila sem si: ” še ena legenda rocka, ki je šla po gobe.” V pohlepu so poteptali vse, na čemer so si zgradili sloves in uspeh, bilo mi jih je žal.

In ko so 2008 izdali nov (deveti studijski) album, sem načrtno želela preslišati vse informacije, ker ti je vedno težko, če kdo pljuva čez tvoj nekdaj najljubši band.  Na žalost  jemljem glasbo kar preveč resno, a ta ljubezen je del mene in se ob kritikah meni priljubljenih izvajalcev sekiram. Do mene so, kljub ignoriranju novic iz glasbenega sveta, prišle informacije, da je album slab in da so oboževalci na internetu objavili peticijo za skrajšano in zgoščeno verzijo Death Magnetic – kar je sramota za Metallico. Tudi prvi singel The Day That Never Comes, mi je izgledal na prvi pogled sumljivo skomercializiran: ne še en ameriški proizvod na temo Iraka (eye roll)…

A potem sem se odločila, da jim moram dopustiti “benefit of a doubt” in si vseeno zavrteti plato. Že dolgo nisem s tako ciničnim, a priori negativnim pristopom šla raziskovat. Po prvem zasuku je cd pristal v kotu delovne mize in kak teden se je na njem nabiral prah. Nato pa se je kar nenadoma prirasel name. Čez dan sem se zalotila, da mrmram refren All Nightmare Long in spoznala sem resnico: “Metallica is back, baby!” Yupi! Enakega mnenja je tudi Thorin.

Za razliko od St.Anger, kjer se zdi, da je ubogi Kirk Hammett med snemanjem plate bil na bolniški, se na Death Magnetic šibajoči riffi kar vrstijo – in ti so utripajoče srce skupine. Lars Ulrich si je končno nabavil dostojno zveneč set bobnov (na St.Anger se je zdelo, da razbija po starih kuhinjskih loncih :). Po (slabi) navadi skupine, je bas pomaknjen kar preveč v ozadje in le na instrumentalnem Suicide & Redemption pride bolj do izraza. Sicer pa se nekako Rob Trujillo (ex Suicidal Tendencies in tour-basist Ozzyja Osbourna) ne vklaplja v celoto – le kam je šel naš Jason Newsted?
Po zvoku je album svetlobna leta daleč od St.Anger, kar je zelo pozitivno. Bi pa človek naredil napako, če bi od njih pričakoval, da bodo znova scoprali mojstrovino, kot je Master Of Puppets ali One. Take čarobnosti ne bodo znali več poustvariti, ali pač? Vendar so se dodobra približali jedru svojih korenin: slojevita zgradba komadov, ubijalski riffi, prepleteni s počasnejšimi odseki, koherentna energija, ki hrumi iz zvočnikov. Za skupino, za katero je cel svet mislil, da si je že skopala grob in so le še za v penzijo, je to neverjeten povratek, še je življenje v starih kosteh!
Ocena 7.5/10

METALLICA
Death Magnetic (2008)
1. That Was Just Your Life
2. The End of the Line
3. Broken, Beat & Scarred
4. The Day That Never Comes
5. All Nightmare Long
6. Cyanide
7. The Unforgiven III
8. The Judas Kiss
9. Suicide & Redemption
10. My Apocalypse

Največji odbitki finala so bili predstavniki Španije, Azerbajdžana, Francije in Latvije (prevečkrat so si ogledali Pirate s Karibov). Finci me kljub metalskim tonom niso preveč prepričali, trudili so se ponoviti uspeh Lordov, a žal daleč od tega… Bosna pa je, kljub na prvi pogled čudaškima izvajalcema, predstavila simpatično pesem, Hrvaška mi nekako ni sedla v ušesa, 75 Cent gor ali dol. Grkinja mi je delovala bolj kot kopija Britney Spears v preobleki, pa je vseeno bila zelo blizu zmage. Ukrajinki je le-ta ušla za las, s sicer že mnogokrat videnim stilingom, a vseeno z nekaj svežimi idejami prepričala večino gledalcev.

Moji favoriti Gruzija, Albanija, Islandija so se uvrstili precej nizko, letos sem pri napovedih res totalno brcnila v temo. Z bratom sva se šla žirijo , približno takole sva ocenila komade – glej graf:

Spodbodla me je (zaenkrat še) tetralogija Saw. Ko sem prvič videla prvi del, so mi šle kocine pokonci! Bila sem navdušena nad genialnostjo in izvedbo režije, kljub morbidnosti, zdel se mi je še boljši od filma 7even. Nadaljevanje je bilo solidno, a tam bi se morala zgodba zaključiti…
Včeraj sem si ogledala Saw IV. Brez olepševanja: brez veze. Če nisi ravno predvčerajšnjim videl Saw III (ki je bil ravno tako sam sebi namen), do tretjine filma sploh ne padeš v zgodbo, večino časa se odvijajo brezvezni pogovori še bolj brezveznih igralcev, zdolgočasil me je do te mere, da sem zraven zaspala. In to se mi zgodi redko. In baje lahko pričakujemo še peti del, wtf ?!? Me spominja na (dobre) stare čase grozljivk ala Freddy in Petek 13. Kaj več od klasične gnusljivke itak ni za pričakovati, ima svojo šok vrednost in to je to.

Me pa jezi, da filme, ki bi se lahko šteli za malo boljše, zvodenijo v razpotegnjeno limonado tipa Santa Barbara. Brez vsebine in brez konca, on and on and on… Seznam takšnih filmov je pa še daljši. Pa saj jih vsi poznate.

Podelitev letošnjih MTV nagrad se je odvijala v Muenchnu, 1.11.2007 zvečer, vodil jo je ameriški raper Snoop Dog. Glede njegovega vodenja sem imela najprej mešane občutke, vendar je teatralnosti in odvečnemu kiču navkljub, primerno opravil svojo nalogo. Njegov način samopredstavitve je tako pretiran, da ti postane že smešen. Še bolj posrečena pa sta bila Dave Grohl in Taylor iz skupine Foo Fighters, ki sta se vzporedno s šovom javljala iz “VIP bara”, kjer sta intervijuvala prisotne. Večer je minil brez večjih šokov, če izvzamem nastop Amy Winehouse, ki očitno ni bila čisto pri sebi (pod vplivom substanc?), zatikajoče je pela svojo pesem, ob sprejemu nagrade pa je nekaj zamomljala in brez besed zahvale odšla z odra. Ah, ti zvezdniki…
Kot se pogosto naredi ob live nastopih, tudi tokrat ni bilo poštimano ozvočenje, mnogokrat so glasbila preglasila pevce. Dobro so nastopili Foo Fighters, Mika in domačini Tokio Hotel, ki so bili svetla točka večera, z najbolj prepričljivim nastopom (med pesmijo Monsun, jih je dejansko zalila voda, tako da so nastop končali čisto premočeni). Vseeno pa bi lahko komad še kdaj zapeli v nemščini, original zveni dosti bolje. Nastopila je tudi Avril Lavigne, ki pa me kot solo pevka ne prepriča več, bolje je funkcionirala v bendu. Iz prave rock-chick se je pomehkužila v kopijo vseh pop princesk; a nagrado za res zapomnljiv hit Girlfriend, si je morda vseeno zaslužila. Ena takih je na žalost tudi Nelly Furtado, ki je po novem tudi blondinka. Zelo pa me je motilo tudi “simultano prevajanje” dveh tipov z MTV Adria, govorila sta ravno toliko, da si kaj preslišal, hkrati pa nista povedala nič pametnega. Popolnoma odveč.
Kljub nekaterim zabavnim utrinkom, pa MTV Awards pač niso več, kar so včasih bile. Minile so brez presenečenj in brez šok ekscesov (zaradi katerih so mrzlično cenzurirali ponovitvene oddaje), brez problemov si ogledate ponovitev, ne boste nič zamudili.

Zmagovalci v posameznih kategorijah pa so:

Rock out: 30 Seconds To Mars
Ultimate urban: Rihanna
Band: Linkin Park
Most Addictive Track: Avril Lavigne – Girlfriend
Headliner: Muse
Album: Nelly Furtado – Loose
Solo: Avril Lavigne
Inter-act: Tokio Hotel
New Sound Of Europe: Estonia, Bedwetters
Best Adria Act: Van Gogh

Drugič je hodil po afriški puščavi, ko naleti na napol nagnito in posušeno truplo zebre. Okrog nje so letale muhe, polovica hrbta je bila razgaljena, ven so štrlela rebra, kalne zebrine odprte oči… In kaj naredi on? Vzame ven nož in si s hrbta odreže kos mesa in ga hlastajoče požre kot zverina. Mislim! Tretjič je hodil po džungli in jedel surove ribe, še migajoče črve, uboge male žabice – seveda še žive, zato jim je najprej odgriznil glavo, ubil je še želvo, s tem da ji je nož zaril pod oklep… preveč nazorno in nagnusno za še tako trpežnega gledalca!

Morebiti se kdo ne bo strinjal z mano, češ da mora oddaja o preživetju v divjini vsebovati realistične prizore iskanja hrane, itd., ampak so meje. Itak je vsakemu jasno, da ni na robu smrti, ker stalno z njim hodi vsaj eden kamerman, zaradi mene je lahko v ozadju cela snemalna ekipa. Je pač dobil priložnost, da pred kamero izživlja in zadovoljuje svoje bizarne okuse. Neprepričljivo, pa še pod vsakim (zdravstvenim) standardom.

Po večkratnem poslušanju novega albuma Linkin Park, bi ga lahko povzela z besedami iz pesmi In Between: “trying to be genuine was harder, than it seemed and somehow I got caught up in between…”. Vzeto iz konteksta, vendar dobro zaokroži moje mnenje o tem albumu. V intervjujih so povedali, da so se načrtno trudili distancirati od takšne glasbe, kot so jo ustvarjali dosedaj, želeli so ustvariti zvok različen od tipičnega Linkin Parka. To jim je uspelo, celo preveč so se potrudili. Grozi jim, da izgubijo bazo zvestih privržencev. Namesto pričakovanega (in zaželjenega) zgoščenega kitarsko/elektronskega zvoka, ki ti pribije ušesa na steno, poslušalec dočaka vse kaj drugega. Po polovici pesmi, se rdeča nit izgubi, z zadnjima dvema pesmima pa celoten učinek albuma povsem izbledi. Dobiš občutek, da je celoten album res obstal “in between” med ero nu-metala in novimi eksperimentalnimi zvoki, tudi rap in rock združevanje se je poslovilo iz ustvarjalnega procesa. Given Up in No More Sorrow sta edina komada, ki še površno spominjata na Linkin Park s časov Meteore. What I’ve Done je prvi singel, katerega všečen spot ( z aktualno svetovno problematiko) promovirajo na MTV Adria. Simpatična sta mirnejša komada Leave Out The Rest in Shadow Of The Day, ki zelo spominja na U2. Ostalo je na žalost povprečno in pod standardom te skupine.

Napaka, ki so jo naredili je, da so se uklonili spreminjajočim trendom rocka in ukinili dinamični duet med pevcem Benningtonom in MC-jem Shinodo. To je bila zlata formula, ki jim je prinesla grammyja in slavo. Upam, da je ta album le prehodno obdobje za nadarjeno skupino, ki se tako očitno išče na poti do novega zvoka. Ni jim še uspelo, jim bo naslednjič?

To je kultni film (vsaj tako pravijo kritiki) režiserja Stanleya Kubricka, ki je že sam po sebi bil kontroverzen tip, njegovi filmi pa še bolj. Tega filma pa ne morem prežvečiti. Pa naj je še toliko vplival na znanstveno fantastiko, ki mu je sledila, to ne spremeni dejstva, da je dolgočasen na 100 potenco. Še bolj zoprna pa je uporaba glasbe kot izraznega sredstva, v filmu, ki je dolg 2:15, je le 45 min dialoga (pa še takrat ko je, je dolgočasen), ostalo pa klasična glasba, ki po mojem mnenju v ZF ne paše preveč; po 10 min Straussovih valčkov človeka že mine veselje. Res je, da so nekateri prizori zelo dobro posneti za tehniko tistih časov in da je osnutek zgodbe zanimiv, vendar je toliko drugih motečih dejavnikov samem filmu, da se sploh ne moreš osredotočiti na pripoved. Film je uspel le zaradi odpuljene generacije, ki je bila cela na LSD-ju in so jim bile všeč “psihedelične” upodobitve sveta. Bi se dalo zgodbo prikazati na bolj normalen način, pa bi se nas intelektualno dotaknila dosti bolj.

Dočakali smo izbor evrovizijske popevke na Finskem, ki smo ga vse od nepričakovane zmage prvega rock benda lani, nestrpno pričakovali. In čakanje ni bilo zaman, saj so se organizatorji prireditve zares izkazali, vse od gladke izpeljave nastopov, megalomanske osvetljave in svetlobnih efektov, super ozvočenja, do voditeljev. Ta sta letos sicer ostajala bolj v ozadju dogajanja in se raje sprehajala med publiko, kot da bi paradirala po odru. Verjetno je ta skromnost tudi tipično finska, kot njihova dobrodušnost in navdušenje nad dejstvom, da so končno dočakali možnost prirediti ta festival. Vmesne razglednice med nastopi držav so bile prisrčne in zajele raznolikost te skandinavske države.

Že v polfinalu je vzhodni del Evrope gladko pometel z večino zahodnih predstavnic. Vzrok neznan, a izgleda, da je vzhodni melos, s pridihom orientalskega izročila čedalje bolj privlačen tudi za zahodni svet. Prireditev so odprli lanski zmagovalci, kontroverzni in originalni. Moji favoriti so bili: Finska s še eno dobro rock skladbo, Bolgarija z zanimivim etno-techno mixom, Slovenija s po dolgem času dobro koreografijo in izvedbo, Gruzija, Ukrajina z zares hecnimi srebrnimi “partizanskimi” kostumi in poskočno pesmico ter Moldavija.

Ostale pesmi niso izstopale iz povprečja, še posebno slabi pa so bili Latvijci s kopiranjem Il Divo, Romuni z mešanico stilov, ki niso peljali nikamor ter Nemčija s Las-Vegas različico Sinatre. Tudi Velika Britanija je kot kaže že vsega naveličana, na izbor so poslali skupino “stevardes”, z v minuti pozabljivim komadom, še vseeno so nabrali preveč točk.

Vedno znova sem razočarana, da televizija med živim prenosom gostov, vedno vključi reklame. Tako smo tudi včeraj, namesto nastopa Apocalyptice, gledali reklame za pralni prašek!
A letos sem izgleda brcnila v temo pri napovedih, saj je zmagala Srbija, s sicer všečno balado Molitva, a ji ne bi pripisala mesta med prvimi petimi. Tudi prav, o tem, ali je zmaga posledica političnega glasovanja ali pa se je ta pesem resnično tako vtisnila v spomin vseh držav, ki so glasovale… pa presodite sami.

http://24ur.com/naslovnica/ekskluziv/glasba/20070512_3097275.php

Glasba je živa sila, je kot reka, ki je ni mogoče uokviriti in zamejiti, prestopa začrtane meje in se združuje s komplementarnimi slogi, tako je vedno drugačna in sveža. Eurosong po zmagi Lordov ne bo nikoli več enak, ne bo le zbirka pričakovanih popularnih slogov, temveč bo omogočal izraznost vsem oblikam glasbe, pa naj se zdijo komu še tako neprimerni ali nekonvencionalni.

Letošnje podelitve nagrad so se odvijale v mrzlem Kopenhagnu na Danskem. Prvič v trinajstletni zgodovini se je prireditev odvijala hkrati na dveh prizoriščih, vzporedno je potekal še spletni show z Juliette Lewis and The Licks. Množica ljudi je zmrzovala zunaj na trgu v pričakovanju na live nastope priljubljenih izvajalcev: skupine Keane, The Killers, danskih Outlandishov, Snoop Dogga in Jetov. »Zvezde« pa so prišle na red carpet oblečene v krzno (talking about animal rights).

Prireditev je solidno vodil Justin Timberlake in kljub uvodnemu skeču, ko je lanskega voditelja Borata spraševal za nasvet kako voditi tak show, se mu je videlo, da nima treme in da je pred množico ljudi ravno tako sproščen kot doma na kavču. Justin se je dobro izkazal, s svojim neprisiljenim humorjem je osvojil številna srca in čeprav njegova glasba ni ravno po mojem okusu, si je izmed nominirancev on še najbolj zaslužil nagradi.

Moram priznati, da me intrigira stopnja infiltracije ameriške črnske kulture na evropskem področju, mnogo izvajalcev in nominirancev je iz R’n'B/HipHop/Rap glasbe, s katero se ne morem identificirati. Rockovsko čast so reševale mlade skupine kot Keane, Muse, The Killers, prireditev pa so zaključili zloglasni Lordi s čim drugim kot z Hard Rock Hallelujah (malce obrabljeno, lahko bi za nastop izbrali kak drug komad iz svojega opusa). Ni mi bil všeč poskus parodije na Madonno, kljub dolgotrajni karieri ji je vedno znova uspelo osvojiti publiko in ustvarjati nove trende, to ni mačji kašelj! To je vredno spoštovanja, ne pa ljubosumnega kritiziranja!

Če smo že pri ljubosumju…Kanye West je na otročji način reagiral na novico, da ni dobil nagrade za best video, med zahvalo je skočil na oder, vzel zmagovalcem mikrofon in povedal, da se ne strinja z rezultatom in meni, da je on pravi lastnik naziva. Halo? Če mu kaj ne paše naj gre nazaj »in da hood«. Aroganca na višku!

Na prireditvi je manjkalo kar precej slavnih imen, morebiti zaradi zaposlenosti s turnejami in snemanji, morebiti zaradi pomanjkanja časa ali se jim pa pač ni ljubilo priti v Evropo. Izmed “celebrities” sta bila tam tudi prikupna Kelis in Lars Ulrich (bobnar in ustanovitelj Metallice), ki sta poročala iz zunanjega prizorišča. Lars, ki je Danec po rodu, je nekajkrat v tekoči danščini nagovoril navdušeno publiko, videlo se je, da se zabava in vse skupaj je izpadlo prav simpatično.

S kategorijo Free Your Mind so tudi letos potrkali na našo vest in socialne občutke. Zatorej trudimo se ohranjati energijo in s tem našo edino Zemljo, kolikor se le da (izklopimo polnilce, ko napolnimo mobilnik, ugasnimo vse naprave, ki jih trenutno ne potrebujemo, zaprimo vodo med ščetkanjem zob…).

Splošen vtis prireditve je kar dober, morebiti bi se MTV lahko še bolj potrudila pri podpori manj znanih bandov, alternative in rocka. Ocena 7,5/10.

And the winners are:

Best Female: Christina Aguilera
Best Male: Justin Timberlake
Best Group: Depeche Mode

Best Song: Gnarls Barkley – Crazy
Best Album: Red Hot Chilli Peppers – Stadium Arcadium

Best Video: Justice Vs Simian- We Are Your Friends

Best Rock: The Killers
Best Alternative: Muse
Best Pop: Justin Timberlake
Best HipHop: Kanye West
Best R &B: Rihanna