Metallica je skupina, ki me je prva zainteresirala za metal glasbo. Zazanamovala je moja srednješolska leta in kot pravi metal-frik sem bila njihova die-hard fanica. Njihov koncert v Bežigradu ’99, je bil takrat zame višek evforije in izpolnitev želja. Z leti poznavanja te glasbe, sem potovala v globine najtemnejšega žanra in Metallica so se mi zdeli bolj kot ne mainstream band, a še vseeno sem spoštovala njihovo ljubezen do harmonije in kombinacije le-te z divjaškimi riffi.

Z njimi sem vztrajala prek napol simfoničnega albuma S&M (ki je bil odmik v čudno področje), tudi Load in Reload sta imela momente ustvarjalnosti, vse dokler niso izdali zloglasnega albuma St. Anger. Ob izidu tega si je pol glasbenega sveta ob mašenju vate v ušesa mislilo: “What were they thinkin’?” To je bila klofuta v obraz vsakemu fanu, ki jih je spremljal prek let, to je bil popolnoma nerazumljiv odklop, slabi komadi, brez smisla, brez melodije, postali so garažni band v najslabšem pomenu besede. To je bila plata, dobra le za podpiranje majave mize.
Takrat sem si prisegla, da je moje privrženosti konec in da nikdar več ne bom kupila nobenega albuma Metallice (zarečenega kruha se največ poje, kot bomo videli kasneje). Človek razume, da osebne stiske (zdravljenje alkoholizma James Hetfielda, prepiri med člani skupine in z bivšim basistov Jason Newstedom) slabo vplivajo na ustvarjalni potek, a vendar: iz milosti kupovati drage plošče, je nesmisel. Mislila sem si: ” še ena legenda rocka, ki je šla po gobe.” V pohlepu so poteptali vse, na čemer so si zgradili sloves in uspeh, bilo mi jih je žal.

In ko so 2008 izdali nov (deveti studijski) album, sem načrtno želela preslišati vse informacije, ker ti je vedno težko, če kdo pljuva čez tvoj nekdaj najljubši band.  Na žalost  jemljem glasbo kar preveč resno, a ta ljubezen je del mene in se ob kritikah meni priljubljenih izvajalcev sekiram. Do mene so, kljub ignoriranju novic iz glasbenega sveta, prišle informacije, da je album slab in da so oboževalci na internetu objavili peticijo za skrajšano in zgoščeno verzijo Death Magnetic – kar je sramota za Metallico. Tudi prvi singel The Day That Never Comes, mi je izgledal na prvi pogled sumljivo skomercializiran: ne še en ameriški proizvod na temo Iraka (eye roll)…

A potem sem se odločila, da jim moram dopustiti “benefit of a doubt” in si vseeno zavrteti plato. Že dolgo nisem s tako ciničnim, a priori negativnim pristopom šla raziskovat. Po prvem zasuku je cd pristal v kotu delovne mize in kak teden se je na njem nabiral prah. Nato pa se je kar nenadoma prirasel name. Čez dan sem se zalotila, da mrmram refren All Nightmare Long in spoznala sem resnico: “Metallica is back, baby!” Yupi! Enakega mnenja je tudi Thorin.

Za razliko od St.Anger, kjer se zdi, da je ubogi Kirk Hammett med snemanjem plate bil na bolniški, se na Death Magnetic šibajoči riffi kar vrstijo – in ti so utripajoče srce skupine. Lars Ulrich si je končno nabavil dostojno zveneč set bobnov (na St.Anger se je zdelo, da razbija po starih kuhinjskih loncih :). Po (slabi) navadi skupine, je bas pomaknjen kar preveč v ozadje in le na instrumentalnem Suicide & Redemption pride bolj do izraza. Sicer pa se nekako Rob Trujillo (ex Suicidal Tendencies in tour-basist Ozzyja Osbourna) ne vklaplja v celoto – le kam je šel naš Jason Newsted?
Po zvoku je album svetlobna leta daleč od St.Anger, kar je zelo pozitivno. Bi pa človek naredil napako, če bi od njih pričakoval, da bodo znova scoprali mojstrovino, kot je Master Of Puppets ali One. Take čarobnosti ne bodo znali več poustvariti, ali pač? Vendar so se dodobra približali jedru svojih korenin: slojevita zgradba komadov, ubijalski riffi, prepleteni s počasnejšimi odseki, koherentna energija, ki hrumi iz zvočnikov. Za skupino, za katero je cel svet mislil, da si je že skopala grob in so le še za v penzijo, je to neverjeten povratek, še je življenje v starih kosteh!
Ocena 7.5/10

METALLICA
Death Magnetic (2008)
1. That Was Just Your Life
2. The End of the Line
3. Broken, Beat & Scarred
4. The Day That Never Comes
5. All Nightmare Long
6. Cyanide
7. The Unforgiven III
8. The Judas Kiss
9. Suicide & Redemption
10. My Apocalypse

Letos me je ta “festival evropske popevke” pustil domala čisto hladno. Gledala sem le drugi polfinalni večer in sobotno finale, v katerem se je med sabo pomerilo 25 držav. Povezava med nastopi vseh letošnjih izvajalcev in glavna ideja koreografij je bila izgleda želja po čim bolj cirkuškem nastopu, izstopanju v čudaškosti in ekscentričnost komadov. Nisem nasprotnica drugačnosti, a letošnji Eurosong se lahko primerja le z maškarami, ne pa z izborom najboljše popevke. Vsaka čast Srbom, oni so svoj del naloge opravili zelo dobro, od izjemnih light-showov, do originalne predstavitve držav.

Največji odbitki finala so bili predstavniki Španije, Azerbajdžana, Francije in Latvije (prevečkrat so si ogledali Pirate s Karibov). Finci me kljub metalskim tonom niso preveč prepričali, trudili so se ponoviti uspeh Lordov, a žal daleč od tega… Bosna pa je, kljub na prvi pogled čudaškima izvajalcema, predstavila simpatično pesem, Hrvaška mi nekako ni sedla v ušesa, 75 Cent gor ali dol. Grkinja mi je delovala bolj kot kopija Britney Spears v preobleki, pa je vseeno bila zelo blizu zmage. Ukrajinki je le-ta ušla za las, s sicer že mnogokrat videnim stilingom, a vseeno z nekaj svežimi idejami prepričala večino gledalcev.

Moji favoriti Gruzija, Albanija, Islandija so se uvrstili precej nizko, letos sem pri napovedih res totalno brcnila v temo. Z bratom sva se šla žirijo , približno takole sva ocenila komade – glej graf:

Zadnjih nekaj let opažam, da se (predvsem Hollywoodska) filmska industrija čedalje bolj preživlja na račun starih prežvečenih tem, že desetkrat predelanih scenarijev in predvidljivih klišejev. Zmišljujejo si vsebinsko nemogoča nadaljevanja filmov (sequelov v n-delih) ali še slabše: naredijo predzgodbe, kot uvod uspešnicam. Seveda so tu tudi izjeme, ki ponavadi temeljijo na knjižnjih predlogah (Matrix, LOTR, Harry Potter). Originalnosti je čedalje manj, zato se tudi jaz zatekam čedalje bolj v vode alternativnega in evropskega filma.

Spodbodla me je (zaenkrat še) tetralogija Saw. Ko sem prvič videla prvi del, so mi šle kocine pokonci! Bila sem navdušena nad genialnostjo in izvedbo režije, kljub morbidnosti, zdel se mi je še boljši od filma 7even. Nadaljevanje je bilo solidno, a tam bi se morala zgodba zaključiti…
Včeraj sem si ogledala Saw IV. Brez olepševanja: brez veze. Če nisi ravno predvčerajšnjim videl Saw III (ki je bil ravno tako sam sebi namen), do tretjine filma sploh ne padeš v zgodbo, večino časa se odvijajo brezvezni pogovori še bolj brezveznih igralcev, zdolgočasil me je do te mere, da sem zraven zaspala. In to se mi zgodi redko. In baje lahko pričakujemo še peti del, wtf ?!? Me spominja na (dobre) stare čase grozljivk ala Freddy in Petek 13. Kaj več od klasične gnusljivke itak ni za pričakovati, ima svojo šok vrednost in to je to.

Me pa jezi, da filme, ki bi se lahko šteli za malo boljše, zvodenijo v razpotegnjeno limonado tipa Santa Barbara. Brez vsebine in brez konca, on and on and on… Seznam takšnih filmov je pa še daljši. Pa saj jih vsi poznate.

Podelitev letošnjih MTV nagrad se je odvijala v Muenchnu, 1.11.2007 zvečer, vodil jo je ameriški raper Snoop Dog. Glede njegovega vodenja sem imela najprej mešane občutke, vendar je teatralnosti in odvečnemu kiču navkljub, primerno opravil svojo nalogo. Njegov način samopredstavitve je tako pretiran, da ti postane že smešen. Še bolj posrečena pa sta bila Dave Grohl in Taylor iz skupine Foo Fighters, ki sta se vzporedno s šovom javljala iz “VIP bara”, kjer sta intervijuvala prisotne. Večer je minil brez večjih šokov, če izvzamem nastop Amy Winehouse, ki očitno ni bila čisto pri sebi (pod vplivom substanc?), zatikajoče je pela svojo pesem, ob sprejemu nagrade pa je nekaj zamomljala in brez besed zahvale odšla z odra. Ah, ti zvezdniki…
Kot se pogosto naredi ob live nastopih, tudi tokrat ni bilo poštimano ozvočenje, mnogokrat so glasbila preglasila pevce. Dobro so nastopili Foo Fighters, Mika in domačini Tokio Hotel, ki so bili svetla točka večera, z najbolj prepričljivim nastopom (med pesmijo Monsun, jih je dejansko zalila voda, tako da so nastop končali čisto premočeni). Vseeno pa bi lahko komad še kdaj zapeli v nemščini, original zveni dosti bolje. Nastopila je tudi Avril Lavigne, ki pa me kot solo pevka ne prepriča več, bolje je funkcionirala v bendu. Iz prave rock-chick se je pomehkužila v kopijo vseh pop princesk; a nagrado za res zapomnljiv hit Girlfriend, si je morda vseeno zaslužila. Ena takih je na žalost tudi Nelly Furtado, ki je po novem tudi blondinka. Zelo pa me je motilo tudi “simultano prevajanje” dveh tipov z MTV Adria, govorila sta ravno toliko, da si kaj preslišal, hkrati pa nista povedala nič pametnega. Popolnoma odveč.
Kljub nekaterim zabavnim utrinkom, pa MTV Awards pač niso več, kar so včasih bile. Minile so brez presenečenj in brez šok ekscesov (zaradi katerih so mrzlično cenzurirali ponovitvene oddaje), brez problemov si ogledate ponovitev, ne boste nič zamudili.

Zmagovalci v posameznih kategorijah pa so:

Rock out: 30 Seconds To Mars
Ultimate urban: Rihanna
Band: Linkin Park
Most Addictive Track: Avril Lavigne – Girlfriend
Headliner: Muse
Album: Nelly Furtado – Loose
Solo: Avril Lavigne
Inter-act: Tokio Hotel
New Sound Of Europe: Estonia, Bedwetters
Best Adria Act: Van Gogh

Na Discovery Chanel je zadnje čase nova serija Ultimate survival. Bila bi poučna in polna novih informacij, ki jih dejansko lahko kdaj uporabiš, če ne bi oddaje vodil tip z ogromnim egom in nagnusnim obnašanjem. Pa sem mislila, da sem videla že marsikaj… Ujela sem jo le nekajkrat. Prvič je hodil po divjini Aljaske, ujel lososa v mrzli reki, ga zagrabil za škrge in rep, napel njegovo telo in ga še migajočega in živega začel gristi, odgriznil je ogromen kos z luskami vred in cmokljajoče žvečil. Adijo pamet!

Drugič je hodil po afriški puščavi, ko naleti na napol nagnito in posušeno truplo zebre. Okrog nje so letale muhe, polovica hrbta je bila razgaljena, ven so štrlela rebra, kalne zebrine odprte oči… In kaj naredi on? Vzame ven nož in si s hrbta odreže kos mesa in ga hlastajoče požre kot zverina. Mislim! Tretjič je hodil po džungli in jedel surove ribe, še migajoče črve, uboge male žabice – seveda še žive, zato jim je najprej odgriznil glavo, ubil je še želvo, s tem da ji je nož zaril pod oklep… preveč nazorno in nagnusno za še tako trpežnega gledalca!

Morebiti se kdo ne bo strinjal z mano, češ da mora oddaja o preživetju v divjini vsebovati realistične prizore iskanja hrane, itd., ampak so meje. Itak je vsakemu jasno, da ni na robu smrti, ker stalno z njim hodi vsaj eden kamerman, zaradi mene je lahko v ozadju cela snemalna ekipa. Je pač dobil priložnost, da pred kamero izživlja in zadovoljuje svoje bizarne okuse. Neprepričljivo, pa še pod vsakim (zdravstvenim) standardom.

Po večkratnem poslušanju novega albuma Linkin Park, bi ga lahko povzela z besedami iz pesmi In Between: “trying to be genuine was harder, than it seemed and somehow I got caught up in between…”. Vzeto iz konteksta, vendar dobro zaokroži moje mnenje o tem albumu. V intervjujih so povedali, da so se načrtno trudili distancirati od takšne glasbe, kot so jo ustvarjali dosedaj, želeli so ustvariti zvok različen od tipičnega Linkin Parka. To jim je uspelo, celo preveč so se potrudili. Grozi jim, da izgubijo bazo zvestih privržencev. Namesto pričakovanega (in zaželjenega) zgoščenega kitarsko/elektronskega zvoka, ki ti pribije ušesa na steno, poslušalec dočaka vse kaj drugega. Po polovici pesmi, se rdeča nit izgubi, z zadnjima dvema pesmima pa celoten učinek albuma povsem izbledi. Dobiš občutek, da je celoten album res obstal “in between” med ero nu-metala in novimi eksperimentalnimi zvoki, tudi rap in rock združevanje se je poslovilo iz ustvarjalnega procesa. Given Up in No More Sorrow sta edina komada, ki še površno spominjata na Linkin Park s časov Meteore. What I’ve Done je prvi singel, katerega všečen spot ( z aktualno svetovno problematiko) promovirajo na MTV Adria. Simpatična sta mirnejša komada Leave Out The Rest in Shadow Of The Day, ki zelo spominja na U2. Ostalo je na žalost povprečno in pod standardom te skupine.

Napaka, ki so jo naredili je, da so se uklonili spreminjajočim trendom rocka in ukinili dinamični duet med pevcem Benningtonom in MC-jem Shinodo. To je bila zlata formula, ki jim je prinesla grammyja in slavo. Upam, da je ta album le prehodno obdobje za nadarjeno skupino, ki se tako očitno išče na poti do novega zvoka. Ni jim še uspelo, jim bo naslednjič?