Veliko se mi dogaja zadnje čase. Začetek službe prinaša nove obveznosti. Vračanje v Trbovlje je prav nostalgično. Kot smo se vozili tja v gimnazijskih letih, se vozim sedaj. Življenje gre po krožnih tirnicah, navidezno se vračaš v že znane situacije, a v drugačnih okoliščinah. Zopet sem začetnica, a na višjem nivoju. Učim se, napredujem. Včasih je stresno, počutiš se nesigurnega, a to je del procesa. Vsak dan množica novih, različnih obrazov, kakšen dan srečevanje že poznanih. Prijazen nasmeh ti polepša dan. Enako se trudim delati sama. Navajanje na ognjeno rdečega Peugeota, ki sem ga ljubkovalno poimenovala Luci (izpeljanka iz Lucifer red). Vsakdanja vožnja ob glasbi, mi že pred začetkom dneva spravi nasmešek na obraz. Dam gor kak fajn komad, navijem naglas, tudi pojem zraven in pozabim na zaspanost, na promet, na počasne voznike, na semaforje in idiotsko čakanje v vrsti. Drobne stvari, ki spremenijo perspektivo v pozitiven spekter. Komaj čakam vikend, da se kam odpeljem, grem koga obiskat, raziskat nov teren. Meditiram na sončnih žarkih pred pragom, poslušam valovanje trav, zvok vetra v krošnjah, odplavam. Trudim se kaj novega prebrati, hodim v knjižnico, a več kot knjigico, dve v štirinajstih dneh mi ne znese prebrati. Strokovna literatura zaenkrat sameva na pisalni mizi. Še bo treba študirati, pa se mi še ne da. Vsaj do rojstnega dne ne, ki je drugo soboto. Bi naredila praznovanje, ali ne? Sem še neodločna. Kofetkanje z babico in treniranje Lilu zavzameta kakšno urico popoldneva. Komaj čakam večer, da se zavita v deko odpravim gledat Sopranove. Zanimiva oddaja, večplastna, najdem snov za razmislek. Čvek po telefonu približa oddaljene prijatelje, dejansko pozabiš, da se nisi z njimi videl po več mesecev. Melanholija… Komaj čakam poletje, upam da mi uspe obiskati kakšen koncert; izide nekaj albumov, ki jih že nestrpno pričakujem (Alanis, Opeth, MDB). Grem mirno naprej s tokom življenja, mi bo prinesel odgovor na tiste, še neizrečene misli?

…novo morsko prašičko! :)
Stara je okrog meseca dni, s svileno mehkim kožuščkom temne, čokoladno rjave barve, z belimi zadnjimi tačkami, ima pa tudi nekaj belih dlak na nosku.
Ko smo jo peljali domov je radovedno oprezala naokrog in splezala čisto do vrha kletke. Res je urna in gibčna, danes nam je v trenutku nepazljivosti (tehtali smo jo in je skočila iz posodice na tla) ušla za peč, odkoder smo jo morali z metlo prepoditi na plano. Ob priliki bo dobila svoj poligon, kjer bo lahko izvajala svoje atletske trike. Je pa še nezaupljiva, hrano ki jo daš v kletko tudi po pol ure ovohava, dokler se ne odloči, da je dovolj varno, da gre do nje. Božati se pusti, a ob vsakem nepričakovanem hrupu ali gibu, se ustraši in zadrhti. Saj se nas bo kmalu navadila.
Se že veselim novih prikupnih dogodivščin z našo kosmatinko (ki zaenkrat še nima imena).

Naša morska prašička Čopka se je po kratkotrajni bolezni poslovila od nas. Trikrat smo jo peljali k veterinarjem, pa na žalost ni bilo več pomoči, bila je preveč izčrpana od odklanjanja hrane, imela je namreč težave z zobki.
Zadnje dni je neprenehoma iskala našo družbo in se skrila v najtoplejši kotiček pod jopičem ali deko, bila je ravno tako navezana na nas, kot mi nanjo. Sedaj je soba kar čudna, ko ni več njene velike kletke v kotu, večeri pa prazni, ker ni njenega čivkanja za hrano, ker ni njenega toplega kožuščka ob licu…

Sedaj počiva med rožicami na našem vrtu in za vedno bo v našem spominu.

Nightwish so (z leve proti desni): Marco Hietala (bas in vokal), Tuomas Holopainen (klaviature), Anette Olzon (glavni vokal), Erno Vourinen (kitara), Jukka Nevalainen (bobni)

V torek, 4.3.2008, se je v ljubljanski Hali Tivoli zgodil koncert finskih simfoničnih metalcev Nightwish. Po zamenjavi pevke Tarje Turunen s švedinjo Anette Olzon, so jih mnogi pokopali v prezgodnji grob, rekoč ,da v tej zasedbi nikdar ne bodo dosegli blišča in slave “prejšnjih Nightwish-ew”. Zmotili so se! S preobrazbo so se izluščili iz okov prejšnje podobe, na novi plošči Dark Passion Play so polni svežih idej, na odru pa delujejo kot dobro usklajena celota.
Človek bi o tem, katera pevka je boljša, ali so to še vedno pravi Nightwish (ipd. bullshit, ki se vleče kot kurja čreva po raznih forumih), lahko debatiral v nedogled, pa nima smisla. Z Anette so stopili na novo pot, sicer vokalno manj kompleksno, a zaradi tega prav nič manj kvalitetno. Storili so pogumen korak v neznano.

Koncert se je začel namesto ob 20:00 šele ob 21:30, pa ne zaradi muhavosti nastopajočih, temveč zaradi hokejske tekme, ki je potekala v veliki dvorani. No comment…
Končno smo pričakali začetek. Za ogrevanje so nastopili Pain, meni zaenkrat nepoznana švedska skupina, ki igrajo neko različico industrial metala, pa na momente blago spominjajo na bolj znane predstavnike tega žanra (beri: Rammstein). So bili pa prijeten uvod v večer, tudi množico v parterju so dobro razgibali. Vendar se je učinek že porazgubil po dobre pol ure, kolikor smo še naknadno čakali na glavno atrakcijo večera.

Pain

Z energičnim komadom Bye, Bye Beautiful so okrog pol enajste zahrumeli Nightwish. Pod sojem reflektorjev in ob pirotehniki, popolnoma usklajeni z glasbo, so zaigrali večino komadov z nove plošče (The Poet And The Pendulum, Sahara, Amaranth, The Islander, 7 Days To The Wolves…), navrgli pa so še nekaj starih cukrčkov: The Siren, Sacrament Of Wilderness, Dark Chest Of Wonders.

Vrhunci večera so bili fenomenalni Wishmaster, Wish I Had An Angel in seveda Nemo. Anette jih je glede na svoj glasovni razpon in ob upoštevanju dejstva, da ni operno šolana pevka (thank you lord), pesmi solidno odpela in jim dala lasten značaj. Nasploh so se pokazali kot simpatična skupina, z dobrim stikom z občinstvom in super izvedbo glasbe tudi v živo.

Mene so prepričali, ker igrajo s srcem in imajo dobro karizmo. Se še vidimo :)

Spet se je zaključilo eno obdobje v mojem življenju, v sredo sem namreč diplomirala! Sedaj sem dohtarca tudi na papirju, da pa se bom dejansko počutila tako, pa bo verjetno minilo še nekaj časa (če ne prej, pa po strokovnem izpitu). Je že tako, da se naš fax zaključi z zadnjim opravljenim izpitom, nimaš nobenega uradnega zagovora diplome – ker ni diplomske naloge, nekako obvisiš v zraku.
Čeprav veš, da je konec, da ti ne bo več treba hoditi na izpite, da si končno uresničil svoj življenjski cilj, da si dosegel nekaj, za kar si vsaj šest let trdo delal, se počutiš ravno tako, kot pred enim tednom, ko si bil še uradno študent.

Sedaj je pa čas za proslavo! Mesec marec bo moj mesec počitnic pred začetkom šihta in nameravam ga dobro izkoristiti :) Nove poti so odprte…

…saj skoraj ne morem verjet!