Ursie's Blog » osebno

Pa sem ga dočakala…

ursie — Thu, 23 Jul 2009 12:05:17 +0000

DOPUST :) … Izhod iz rutine vsakdana. Spanje brez budilke pod blazino. Martinčkanje na soncu in lebdenje med valovi. Pohajkovanje naokrog z lahkimi mislimi v glavi. Predajanje spontanosti. Možnost biti razigran brez meja. Potovanje novim doživetjem naproti. Uživanje v trenutku.

HepiBrzdejTuMi :)

ursie — Sun, 17 May 2009 11:29:10 +0000

Update

ursie — Sun, 19 Apr 2009 10:07:35 +0000

Če se slučajno kdo sprašuje, sem še med vami… le nekaj mesecev sem preživela v “paralelnem svetu”, kjer čustva valujejo v ekstremnih vzponih in padcih, kjer iz trenutka v trenutek ne veš, ali še imaš trdna tla pod nogami ali lebdiš. Vse skupaj je bilo na trenutke podobno izventelesni izkušnji, z vseh strani me je vesolje bombardiralo z novimi stimulusi in včasih je bilo kar preveč misli in dogodkov za sprocesirati. Zato sem vse druge stvari začasno umaknila na stranski tir, tako blog kot socializiranje s prijatelji, rabila sem tišino.
Svet se umirja, vračam se v mirnejše vode, spet so se pojavili mostovi do trezne realnosti in ustaljenih vzorcev bivanja, a z nekaj čudovitimi spremembami. In ponovno so se mi prek novih izkušenj potrdila prepričanja, znova in znova, da je bistvo življenja globok stik z drugimi dušami, da je zdravje neprecenljiva vrednota, da je ljubezen gonilo sveta in vredna vsega, kar ji lahko damo. In da je edini način, da smo srečni, v tem, da se trudimo osrečiti druge.

Lately

ursie — Sun, 18 Jan 2009 16:56:57 +0000

Kaj počnem zadnje čase? Oprijemam se za bilke časa. Sklenila sem, da si moram bolj časovno organizirati dan in teden, drugače se mi zdi, da ne delam drugega, kot da grem v službo, pridem domov, grem spat in spet v službo (kaj?) . Vedno imam v glavi mnogo projektov, ki se jih želim lotiti, a včasih na koncu ne naredim nič, ker vseh naenkrat pač ne morem. Spet bom začela pisati “to do” sezname. Ažurnosti se je treba priučiti. Včasih preveč odlašam, ali pa namesto nujnega opravka grem delat nekaj bolj zabavnega ali manj stresnega. To je ena izmed stvari, ki jih želim popraviti pri sebi. Čakam na razpis za specializacijo. Sedaj sem se že odločila, v katero smer bo šla moja kariera, vendar tega še ne razglašam naokrog. Treba je še zaključiti “loose ends”. Prebolela sem virozo in “karanteni” navkljub verjetno okužila še druge družinske člane. In posledično postala bolničarka za en teden. Gastroenterokolitis sucks… (brrr)
Na blogu bom verjetno kmalu preuredila kategorije in uvedla nekaj novih. Za začetek sem med komentarje dodala nove smeškote (hehe) . Ne bom več slepo na razpolago nekaterim ljudem, dovolj imam tega, da me jemljejo “for granted”, naredila bom raje še kaj več zase. Razdajanje ni nikdar upoštevano. Dovolj sem stara, da se naučim biti zdravo egoistična. In ljudem, ki me ne razumejo, ne mislim več razlagati how my mind works. Take it or leave it (obrvi) . Spomladi bom šla nekam, na vsaj trodnevno potovanje, pa če se svet postavi na glavo. Pa na kak koncert in v družbo, čeprav mi pogosto bolj prija biti doma. Moj novi moto za začetek leta je morda corny, ampak kljub temu priročen: carpe diem.
Zvestim bralcem lep pozdrav in zahvala: you get me (hej) .

Zimski čas

ursie — Tue, 09 Dec 2008 18:00:32 +0000

Že dolgo nisem nič pametnega napisala. Pa mogoče niti ni razlog to, da nimam dovolj časa, v zadnjem obdobju si ga nekako kar ne znam prav razporediti. Ovir na cesti ne zmanjka, ni minilo nekaj tednov od izpita, že so pred mano novi izzivi, morda še zahtevnejši in še bolj odločilni za nadaljnji potek življenja. Bom šla naprej po poti ambicije in razuma, ali bom izbrala pot emocij in miru? Zmanjkuje mi časa za milijon drobnih opravil in hobijev, ki bi jih še rada raziskala, še za blog mi zmanjka časa za uresničitev ideje, čeprav pomanjkanja idej ni.
Vsi vikendi so minili s svetlobno hitrostjo, a v prijetnem vzdušju srečanj. Prvič sem se vozila v snežnem metežu, bilo je zabavno, čeprav nisem vedela, ali bo moj peugeot zmogel speljati v spolzki klanec ali bom obtičala ob robu ceste. Komaj čakam praznike, pa ne zaradi okraševanja ali daril, temveč zaradi prijetnega občutka, ki preveva zrak zaradi pozitivne energije ljudi.

Imeli smo tudi deseto obletnico gimnazije. Še vedno se včasih počutimo kot najstniki, čeprav smo v življenju že daleč prišli, spoznali mnogo novega, napredovali na nove nivoje. A je nekaj magije v videnju obrazov starih prijateljev, da se z njimi smeješ, kot si se nekoč, pozabiš na minevanje let in se miselno transportiraš v obdobje, ko si bil brez velikih problemov, ko si na svet gledal z naivnimi očmi, ko so ti bili sošolci in prijatelji svet utehe, ko si sanjal z odprtimi očmi in si predstavljal vizijo bodočnosti. In ko te obdajajo zvoki iste glasbe kot pred desetimi leti, se odprejo vsi kanali nostalgije, ki te objame v svoj svetel žar. Ostali smo do jutra in ko sem z zmrznjenih šip ob pol štirih strgala svetleči se led in so zvezde v hladni noči bleščeče sijale name, sem se zavedela: lepo je živeti!

Ajmuht

ursie — Sun, 24 Aug 2008 14:40:51 +0000

Obara, za nepoznavalce zasavščine. To je ena izmed jedi, ki me spominjajo na otroštvo, na prve učne ure kuhe z babico, na domači kraj.

Podelitev diplom

ursie — Sun, 22 Jun 2008 15:19:30 +0000

V sredo sem si vzela dopust in se z družino odpeljala v Ljubljano, na svečano podelitev diplom MF. Ponavadi me je takih svečanih srečanj kar groza, zato sem se z dvomi napotila Kongresnemu trgu naproti, podelitev je bila namreč v stavbi ljubljanske Univerze. Stavbo sem prvič videla od znotraj, fasciniralo me je že strmo stopnišče z rdečo preprogo. Sama dvorana je manjša, a res lepa, vsa v lesu in marmorju. Diplomanti smo sedeli v prvi vrsti, ostali povabljeni pa zadaj in na balkončku.

Namestnik dekana je spregovoril nekaj lepih in spodbudnih besed, podelili so še častne nagrade diplomantom z najvišjim povprečjem, nato pa smo skupaj ponovili Hipokratovo zaprisego. Za glasbeni intermezzo je poskrbel medicinski zborček Cor, nato pa smo še vsak prejeli svojo diplomo. S kratkimi poslovilnimi besedami nas je namestnik dekana povabil še na manjšo zakusko v predsobi, pripravili so nam okusne kanapeje in vino. Srečanje je bilo na nivoju, ne predolgo in ganljivo, tako zame, ki sem šele ob prejetju rdeče mape res dokončno dojela, da sem diplomirala, tako za sorodnike, ki so nas podpirali v času študija. Sedaj pa novim zmagam naproti.

Luci

ursie — Fri, 16 May 2008 15:55:18 +0000

Nepovezane misli

ursie — Mon, 12 May 2008 16:47:40 +0000

Veliko se mi dogaja zadnje čase. Začetek službe prinaša nove obveznosti. Vračanje v Trbovlje je prav nostalgično. Kot smo se vozili tja v gimnazijskih letih, se vozim sedaj. Življenje gre po krožnih tirnicah, navidezno se vračaš v že znane situacije, a v drugačnih okoliščinah. Zopet sem začetnica, a na višjem nivoju. Učim se, napredujem. Včasih je stresno, počutiš se nesigurnega, a to je del procesa. Vsak dan množica novih, različnih obrazov, kakšen dan srečevanje že poznanih. Prijazen nasmeh ti polepša dan. Enako se trudim delati sama. Navajanje na ognjeno rdečega Peugeota, ki sem ga ljubkovalno poimenovala Luci (izpeljanka iz Lucifer red). Vsakdanja vožnja ob glasbi, mi že pred začetkom dneva spravi nasmešek na obraz. Dam gor kak fajn komad, navijem naglas, tudi pojem zraven in pozabim na zaspanost, na promet, na počasne voznike, na semaforje in idiotsko čakanje v vrsti. Drobne stvari, ki spremenijo perspektivo v pozitiven spekter. Komaj čakam vikend, da se kam odpeljem, grem koga obiskat, raziskat nov teren. Meditiram na sončnih žarkih pred pragom, poslušam valovanje trav, zvok vetra v krošnjah, odplavam. Trudim se kaj novega prebrati, hodim v knjižnico, a več kot knjigico, dve v štirinajstih dneh mi ne znese prebrati. Strokovna literatura zaenkrat sameva na pisalni mizi. Še bo treba študirati, pa se mi še ne da. Vsaj do rojstnega dne ne, ki je drugo soboto. Bi naredila praznovanje, ali ne? Sem še neodločna. Kofetkanje z babico in treniranje Lilu zavzameta kakšno urico popoldneva. Komaj čakam večer, da se zavita v deko odpravim gledat Sopranove. Zanimiva oddaja, večplastna, najdem snov za razmislek. Čvek po telefonu približa oddaljene prijatelje, dejansko pozabiš, da se nisi z njimi videl po več mesecev. Melanholija… Komaj čakam poletje, upam da mi uspe obiskati kakšen koncert; izide nekaj albumov, ki jih že nestrpno pričakujem (Alanis, Opeth, MDB). Grem mirno naprej s tokom življenja, mi bo prinesel odgovor na tiste, še neizrečene misli?

Pa jo imamo…

ursie — Sun, 04 May 2008 12:30:58 +0000

…novo morsko prašičko! :)
Stara je okrog meseca dni, s svileno mehkim kožuščkom temne, čokoladno rjave barve, z belimi zadnjimi tačkami, ima pa tudi nekaj belih dlak na nosku.
Ko smo jo peljali domov je radovedno oprezala naokrog in splezala čisto do vrha kletke. Res je urna in gibčna, danes nam je v trenutku nepazljivosti (tehtali smo jo in je skočila iz posodice na tla) ušla za peč, odkoder smo jo morali z metlo prepoditi na plano. Ob priliki bo dobila svoj poligon, kjer bo lahko izvajala svoje atletske trike. Je pa še nezaupljiva, hrano ki jo daš v kletko tudi po pol ure ovohava, dokler se ne odloči, da je dovolj varno, da gre do nje. Božati se pusti, a ob vsakem nepričakovanem hrupu ali gibu, se ustraši in zadrhti. Saj se nas bo kmalu navadila.
Se že veselim novih prikupnih dogodivščin z našo kosmatinko (ki zaenkrat še nima imena).