Če se slučajno kdo sprašuje, sem še med vami… le nekaj mesecev sem preživela v “paralelnem svetu”, kjer čustva valujejo v ekstremnih vzponih in padcih, kjer iz trenutka v trenutek ne veš, ali še imaš trdna tla pod nogami ali lebdiš. Vse skupaj je bilo na trenutke podobno izventelesni izkušnji, z vseh strani me je vesolje bombardiralo z novimi stimulusi in včasih je bilo kar preveč misli in dogodkov za sprocesirati. Zato sem vse druge stvari začasno umaknila na stranski tir, tako blog kot socializiranje s prijatelji, rabila sem tišino.
Svet se umirja, vračam se v mirnejše vode, spet so se pojavili mostovi do trezne realnosti in ustaljenih vzorcev bivanja, a z nekaj čudovitimi spremembami. In ponovno so se mi prek novih izkušenj potrdila prepričanja, znova in znova, da je bistvo življenja globok stik z drugimi dušami, da je zdravje neprecenljiva vrednota, da je ljubezen gonilo sveta in vredna vsega, kar ji lahko damo. In da je edini način, da smo srečni, v tem, da se trudimo osrečiti druge.

Kaj počnem zadnje čase? Oprijemam se za bilke časa. Sklenila sem, da si moram bolj časovno organizirati dan in teden, drugače se mi zdi, da ne delam drugega, kot da grem v službo, pridem domov, grem spat in spet v službo (kaj?) . Vedno imam v glavi mnogo projektov, ki se jih želim lotiti, a včasih na koncu ne naredim nič, ker vseh naenkrat pač ne morem. Spet bom začela pisati “to do” sezname. Ažurnosti se je treba priučiti. Včasih preveč odlašam, ali pa namesto nujnega opravka grem delat nekaj bolj zabavnega ali manj stresnega. To je ena izmed stvari, ki jih želim popraviti pri sebi. Čakam na razpis za specializacijo. Sedaj sem se že odločila, v katero smer bo šla moja kariera, vendar tega še ne razglašam naokrog. Treba je še zaključiti “loose ends”. Prebolela sem virozo in “karanteni” navkljub verjetno okužila še druge družinske člane. In posledično postala bolničarka za en teden. Gastroenterokolitis sucks… (brrr)
Na blogu bom verjetno kmalu preuredila kategorije in uvedla nekaj novih. Za začetek sem med komentarje dodala nove smeškote (hehe) . Ne bom več slepo na razpolago nekaterim ljudem, dovolj imam tega, da me jemljejo “for granted”, naredila bom raje še kaj več zase. Razdajanje ni nikdar upoštevano. Dovolj sem stara, da se naučim biti zdravo egoistična.  In ljudem, ki me ne razumejo, ne mislim več razlagati how my mind works. Take it or leave it (obrvi) . Spomladi bom šla nekam, na vsaj trodnevno potovanje, pa če se svet postavi na glavo. Pa na kak koncert in v družbo, čeprav mi pogosto bolj prija biti doma. Moj novi moto za začetek leta je morda corny, ampak kljub temu priročen: carpe diem.
Zvestim bralcem lep pozdrav in zahvala: you get me (hej) .

Že dolgo nisem nič pametnega napisala. Pa mogoče niti ni razlog to, da nimam dovolj časa, v zadnjem obdobju si ga nekako kar ne znam prav razporediti. Ovir na cesti ne zmanjka, ni minilo nekaj tednov od izpita, že so pred mano novi izzivi, morda še zahtevnejši in še bolj odločilni za nadaljnji potek življenja. Bom šla naprej po poti ambicije in razuma, ali bom izbrala pot emocij in miru? Zmanjkuje mi časa za milijon drobnih opravil in hobijev, ki bi jih še rada raziskala, še za blog mi zmanjka časa za uresničitev ideje, čeprav pomanjkanja idej ni.
Vsi vikendi so minili s svetlobno hitrostjo, a v prijetnem vzdušju srečanj. Prvič sem se vozila v snežnem metežu, bilo je zabavno, čeprav nisem vedela, ali bo moj peugeot zmogel speljati v spolzki klanec ali bom obtičala ob robu ceste. Komaj čakam praznike, pa ne zaradi okraševanja ali daril, temveč zaradi prijetnega občutka, ki preveva zrak zaradi pozitivne energije ljudi.

Imeli smo tudi deseto obletnico gimnazije. Še vedno se včasih počutimo kot najstniki, čeprav smo v življenju že daleč prišli, spoznali mnogo novega, napredovali na nove nivoje. A je nekaj magije v videnju obrazov starih prijateljev, da se z njimi smeješ, kot si se nekoč, pozabiš na minevanje let in se miselno transportiraš v obdobje, ko si bil brez velikih problemov, ko si na svet gledal z naivnimi očmi, ko so ti bili sošolci in prijatelji svet utehe, ko si sanjal z odprtimi očmi in si predstavljal vizijo bodočnosti. In ko te obdajajo zvoki iste glasbe kot pred desetimi leti, se odprejo vsi kanali nostalgije, ki te objame v svoj svetel žar. Ostali smo do jutra in ko sem z zmrznjenih šip ob pol štirih strgala svetleči se led in so zvezde v hladni noči bleščeče sijale name, sem se zavedela: lepo je živeti!

Obara, za nepoznavalce zasavščine. To je ena izmed jedi, ki me spominjajo na otroštvo, na prve učne ure kuhe z babico, na domači kraj.

V sredo sem si vzela dopust in se z družino odpeljala v Ljubljano, na svečano podelitev diplom MF. Ponavadi me je takih svečanih srečanj kar groza, zato sem se z dvomi napotila Kongresnemu trgu naproti, podelitev je bila namreč v stavbi ljubljanske Univerze. Stavbo sem prvič videla od znotraj, fasciniralo me je že strmo stopnišče z rdečo preprogo. Sama dvorana je manjša, a res lepa, vsa v lesu in marmorju. Diplomanti smo sedeli v prvi vrsti, ostali povabljeni pa zadaj in na balkončku.

Read the rest of this entry »