Četrtek, 12.6.08, Ljubljana. Koncert Roisin Murphy. Nisem vedela, kaj točno naj pričakujem. Poznala sem komade od Moloka, singel Overpowered in drugi komadi z istoimenskega albuma pa so mi že zadosti zlezli pod kožo, da sem šla past radovednost na koncert. Umirjena in raznolika množica se je počasi nabirala pred Križankami. Koliko nas dejansko je, sem ugotovila šele, ko so se na polno nabili vsi kotički prizorišča.
Najprej so nas zajeli jazzy-funky ritmi predskupine Elevators. Bili so dober uvod večera, uigrani, malce odštekani in zabavni.

Okrog 22-tih se je iz ozadja zaslišal glas Roisin, na oder so na svojevrsten način ob soju žarometov priplesali spremljevalni pevki in nas spodbujali k skandiranju. Bili sta cartkani kot dve lutki s poličke: s skodranimi lasmi, v roza/zeleni prepasani mini obleki in zapeljivimi plesnimi triki, do potankosti usklajenimi z glavno atrakcijo večera. Roisin me je presenetila s skulirano karizmo in profesionalnostjo, poleg tega pa se je videlo, da se ob petju tudi sama zabava. S preostalimi člani benda so se zafrkavali in uganjali norčije. Veliko je komunicirala z občinstvom, nekaj cukrčkov za ušesa publike v stilu: ” You’re a good looking crowd, I can see all your faces”; “Ljubljana, am I pretty?; “You make it feel perfect”…”, dvakrat se je podala kar med prve vrste občinstva, ki je bilo prvič, kar hodim na koncerte, res dovolj navdušeno in glasno za moj okus. Simpatično.
V slabih dveh urah je odpela večino pesmi z novega albuma Overpowered, vmes je zrinila nekaj pesmi s prejšnjega Ruby Blue in za začimbo še malce sfrizirano verzijo Forever More, iz časov skupine Moloko. Odpela jih je perfektno, z obvezno zamenjano garderobo (nove rokavice, odpuljen klobuk, sončna očala, plašček) in njej edinstveno plesno koreografijo. Kapo dol, Roisin!

slike copyright: žurnal24.si

za koncert Roisin Murphy (Moloko), ki se bo odvil v četrtek 12.6.2008, v Križankah.

Pričakujem over-the -top kostume, zabaven uvod v poletje s plesno glasbo, dobro vzdušje in napolnjeno prizorišče. Kaj več o tem drugi teden.

Nightwish so (z leve proti desni): Marco Hietala (bas in vokal), Tuomas Holopainen (klaviature), Anette Olzon (glavni vokal), Erno Vourinen (kitara), Jukka Nevalainen (bobni)

V torek, 4.3.2008, se je v ljubljanski Hali Tivoli zgodil koncert finskih simfoničnih metalcev Nightwish. Po zamenjavi pevke Tarje Turunen s švedinjo Anette Olzon, so jih mnogi pokopali v prezgodnji grob, rekoč ,da v tej zasedbi nikdar ne bodo dosegli blišča in slave “prejšnjih Nightwish-ew”. Zmotili so se! S preobrazbo so se izluščili iz okov prejšnje podobe, na novi plošči Dark Passion Play so polni svežih idej, na odru pa delujejo kot dobro usklajena celota.
Človek bi o tem, katera pevka je boljša, ali so to še vedno pravi Nightwish (ipd. bullshit, ki se vleče kot kurja čreva po raznih forumih), lahko debatiral v nedogled, pa nima smisla. Z Anette so stopili na novo pot, sicer vokalno manj kompleksno, a zaradi tega prav nič manj kvalitetno. Storili so pogumen korak v neznano.

Koncert se je začel namesto ob 20:00 šele ob 21:30, pa ne zaradi muhavosti nastopajočih, temveč zaradi hokejske tekme, ki je potekala v veliki dvorani. No comment…
Končno smo pričakali začetek. Za ogrevanje so nastopili Pain, meni zaenkrat nepoznana švedska skupina, ki igrajo neko različico industrial metala, pa na momente blago spominjajo na bolj znane predstavnike tega žanra (beri: Rammstein). So bili pa prijeten uvod v večer, tudi množico v parterju so dobro razgibali. Vendar se je učinek že porazgubil po dobre pol ure, kolikor smo še naknadno čakali na glavno atrakcijo večera.

Pain

Z energičnim komadom Bye, Bye Beautiful so okrog pol enajste zahrumeli Nightwish. Pod sojem reflektorjev in ob pirotehniki, popolnoma usklajeni z glasbo, so zaigrali večino komadov z nove plošče (The Poet And The Pendulum, Sahara, Amaranth, The Islander, 7 Days To The Wolves…), navrgli pa so še nekaj starih cukrčkov: The Siren, Sacrament Of Wilderness, Dark Chest Of Wonders.

Vrhunci večera so bili fenomenalni Wishmaster, Wish I Had An Angel in seveda Nemo. Anette jih je glede na svoj glasovni razpon in ob upoštevanju dejstva, da ni operno šolana pevka (thank you lord), pesmi solidno odpela in jim dala lasten značaj. Nasploh so se pokazali kot simpatična skupina, z dobrim stikom z občinstvom in super izvedbo glasbe tudi v živo.

Mene so prepričali, ker igrajo s srcem in imajo dobro karizmo. Se še vidimo :)

… ne govorim o TV Pink, temveč o koncertu ameriške pevke P!nk, ki je nastopila 5.7. v ljubljanski Hali Tivoli. Dvorana se je hitro napolnila, bilo nas je baje okrog 6500.

Kot predskupina je nastopil nemški band Sorgente in nas s svojo poskočno mešanico različnih stilov dodobra ogrel, hkrati pa so nas spravili v dobro voljo s svojimi norčijami in simpatično komunikacijo z množico. Groovy. O njih bomo brez dvoma še slišali… Tako uvedeni v glasbeni večer smo še kakšne pol ure čakali na nastop glavne atrakcije (morebiti so čakali, da se zunaj zmrači, ker je dnevna svetloba ob pol devetih še vedno osvetljevala dvorano).

Pravzaprav smo imeli srečo, da koncert ni že drugič odpadel, odpovedana sta bila namreč kar dva datuma turneje (v Gradcu in Sofiji), zaradi zdravstvenih preglavic Pink. Na spletu se bere tisoč različic, kako je koncert potekal, veliko je kritik s strani tiska (v tem primeru skoraj neutemeljeno), veliko pohval sem zasledila s strani obiskovalcev. Pop TV je komentiral nekaj o muhavosti Pink, čeprav mislim, da so bile njene njene zahteve zelo daleč od muhavosti in si kot gostja zasluži še kaj več. O podrobnostih ne bi zgubljala besed.

folk se že nabira…

Res je, da je koncert trajal slabo uro in pol, vendar je v tem času vsakdo začutil pozitivno energijo, tako med nami kot na odru in imeli smo se lepo. V tem času je Pink pokazala, zakaj ji je uspelo postati zvezda. Izvedba njenih komadov zveni v živo še dosti bolje, kot na perfektno spoliranih ploščkih, dodatno dimenzijo glasbi so dodali predvsem kitarist in njeni spremljevalni vokali. Tako v živo deluje še bolj rokersko in uporniško kot sicer, glasu pa ji kljub preboleli bolezni ni prav nič zmanjkovalo. Prizorišče je bilo res brez animacij, ki so jih nekateri pričakovali, vendar bi jo le zasenčile, tako pa je v ozadju visela črna zavesa z njenim imenom in temnim zmajem (podobnim njenemu tatuju na nogi) in po mojem mnenju je zadostovala.

Ni pozabila na občinstvo, po vsakem aplavzu se je zahvalila s slovenskim “hvala” in večkrat rekla, da ji je naš jezik všeč in da se ji zdi seksi, navdušeno je pobirala medvedke, ki so jih vrgli na oder. Njen nastop je energičen, profesionalen in prisrčen, kakšna super kombinacija! Repertoar je nadgradila z nekaj komadi njene vzornice Janis Joplin ter vsem znanim komadom 4 Non Blondes – What’s Up, ki smo ga peli dobesedno v en glas in nas je Pink lahko le poslušala. Zapela je večino hitov, poudarek je bil bolj na zadnjih dveh ploščah. Super je bila izvedba Dear Mr. President (vedno se ob njem lahko zamisliš), Stupid girls (kjer se je pretvarjala, da je butasta blondinka, bilo je zabavno), U & Your hand, Don’t let me get me (kjer je v tekstu, ki se nanaša na Britney, namesto “she’s so pretty” rekla “she’s f… crazy”, pa še res je), vsi pa so bili izpeljani perfektno.

Večer se je res hitro končal, ostali pa so pozitivni vtisi…

Kljub protestom in neutemeljenem pritoževanju klerikalsko usmerjenega malomeščanstva, nam je končno uspelo pričakati šokerja moderne metal scene, Marilyn Mansona. Koncert se je zgodil 20.6. v Križankah. Dejstvo, da je bil razprodan, govori samo zase, tudi cena kart je bila ugodna – 30 evrov. Dvorana je bila napolnjena do zadnjega kotička, ljudje so sedeli še na strani ob obzidju, akustika je pa v Križankah itak nepozabna.

Ob deveti uri, ko se je dvorana že napolnila, je slovenska predskupina Amateur God začela večer. Po moji oceni dokaj neuspešno, ljudstvo se je dolgočasilo in prav nič jim ni uspelo ogreti občinstva. Komadi so se začeli zanimivo (večinoma po zaslugi kitarista, ki itak ni redni član skupine), po nekaj minutah pa so monotono razvodeneli. Na žalost so zaenkrat Amateur God amaterji…

Je pa toliko bolj razkuril ljudi težaški bralec monologa (kasneje sem iz časopisja izvedela njegovo ime, to je filozof NSK Peter Mlakar). Ne vem, kako se mu je uspelo zmeniti z organizatorji prireditve za ta eksces, da je pred nastopom MM prišel delat antipropagando na oder in skušal pokvariti vzdušje z brbljanjem žaljivk, ki so letele na pričujoče občinstvo. Vsi, ko smo bili tam smo v trenutku postali pedofili, morilci, nemoralneži, nasilneži pa še kaka sočna primerjava bi se našla. Zanimivo, da ga potem ni množica raztrgala, če smo poslušalci Mansona res taki psihopati, kot izgleda o nas folk misli. Sramotno za “intelektualca” njegove starosti, če mene kdo vpraša, naj se raje zgubi v filozofiranju o svoji nestrpnosti. Še bolj neokusno pa za organizatorja, ki je to dopustil; nikdar v življenju še nisem slišala, da bi npr. kakšen metalec prišel protestirat na kak pop/katoliški koncert. Kam gre ta svet?

Točno ob desetih so se za zagrnjenimi zavesami prižgale luči in v tonih novih skladb z albuma Eat Me, Drink Me smo dočakali prihod skupine. Zaigrali so pet skladb z novega albuma, te so za spremembo bolj melanholične, z več kitarskimi pasažami. Pozabili niso na novi hit Heart Shaped Glasses, Lolite po duši so si na stojnici celo lahko kupile rdeča očala, kakršne v videospotu nosi njegovo dekle. Kljub zapletom z mikrofoni (kako se vedno v Sloveniji zgodi, da ne štima ozvočenje?), je koncert potekal profesionalno, z mnogimi svetlobnimi efekti in meglo, bil je pravi šov!!

Vzdušje je bilo super, množica je valovala in pela kot eno, koncert je bil dober presek obsežnega opusa pesmi. Manjkalo ni starih, niti novih skladb: Irresponsible Hate Anthem, Fight Song, Rock Is Dead, Dope show, mObscene, Disposable Teens, med njimi tudi super-znani priredbi Sweet Dreams in Tainted Love… ter udarne Beautiful People, med katero so se na nas usuli konfeti in nas zaslepili reflektorji. Marilyn obvlada svoj posel, tako se je med posameznimi nastopi kar nekajkrat preoblekel v drug “kostum”. Proti koncu so na oder privlekli gromozanski stol, na katerem je Manson odpel zadnjo skladbo večera The Nobodies. Imeli smo se fenomenalno, upamo lahko le, da se bodo še kdaj vrnili.

Spodaj dodan še link, kjer si lahko ogledate tv prispevek. Bi se pa lahko tudi slovenski novinarji: prvič – pozanimali o tem ali onem dejstvu, preden citirajo nezanesljive vire o šokantnih dogodkih, ki se baje dogajajo na njegovih koncertih, drugič – naučili objektivnosti. Vsakomur, ki si je ogledal kak prispevek je lahko jasno, da ga hote ali nehote želijo prikazati v negativni luči, intervjuvajo ljudi, ki niso strokovnjaki na to temo, najprej pričakujejo grozljivko na odru in ko jim MM ni zadostil s kontroverznostjo, govorijo o tem da se je pomehkužil. Kaj bi sploh radi? Manson je dosedaj že dokazal, da je kreativen glasbenik, ki si upa stopiti iz množice konformistov in biti samosvoj, ki si upa povedati svoje mnenje tudi o temah, ki bi jih nekateri pometli pod preprogo. In če bi si tisti, ki tako udrihajo po njegovi glasbi, za pet minut zavezali jezike in raje prisluhnili njegovim sporočilom, bi bilo na svetu več miru. C’mon people… have some tolerance.

http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3100316

http://24ur.com/naslovnica/ekskluziv/glasba/20070621_3100384.php

Ob devetih zvečer, usodnega dne 2.6., se je v Ljubljani na Bežigrajskem stadionu zgodil koncert leta, če ne kar desetletja. Obiskali so nas “dedki heavy-metala”, ki furajo svojo zgodbo že od začetka 80-tih. Kot je frontman Bruce Dickinson sam dejal, so bili prvič tukaj, ko se marsikdo od današnjih obiskovalcev še rodil ni. In v tem je tudi eden izmed čarov tega legendarnega benda, to da povezuje mnoge generacije in da zna navdušiti tudi po skoraj 30-tih letih.

začetek šova…

Predskupine smo zamudili, bolj zabavno mi je bilo opazovati množico črno oblečenih ljudi, ki so se valili proti Bežigradu, četudi ne bi imela pojma o koncertu, bi mi bilo jasno da se bo zgodilo nekaj velikega. Kako luštno je bilo vedeti, da pripadaš množici raznolikih oboževalcev, da smo vsi tam zaradi skupne želje. Skoraj da ni lepšega občutka na svetu, kot ko se zliješ v eno z množico in te napolni neskončna energija. Še dež nam ni mogel pokvariti veselja!
Kljub temu, da sem imela karto za tribuno, moja druščina pa za parter, mi je z mojim “dobrikanjem” varnostniku uspelo priti v parter in ni mi bilo žal. Med koncertom se nam je celo za nekaj časa uspelo zriniti v tretjo vrsto pod odrom, razgled na le-tega je bil fenomenalen.

Iron Maiden zažigajo. Skačejo po odru z gibkostjo atletov, uspešno reproducirajo svoje komade v živo in ne razočarajo. Začeli so s komadi z novega albuma A Matter Of Life And Death, ki je njihova nova mojstrovina in meni osebno eden najboljših albumov s protivojno tematiko. Proti polovici koncerta pa so začeli nizati še stare uspešnice. Oder je bil prirejen različnim komadom, vmes se jim je na odru pridružil še nepogrešljivi Eddie, kot dvometrska robotizirana maskota. Pevec, znan po svoji karizmatičnosti, se je vmes preoblekel v vojaško uniformo, divje mahal z britansko zastavo in na svojstven način vzpostavljal kontakt s publiko.

maidni v akciji

Višek večera zame so bili odlični Two Minutes To Midnight, Hallowed Be Thy Name in legendarni live priboljšek Fear Of The Dark, kjer se je še najbolj mrtev osebek pridružil pri prepevanju refrena. Edino razočaranje večera, ki nas je presenetilo je, da so zaključili po “borih” 90 minutah. Ker smo bili do tedaj že dodobra ogreti, združeni v evforiji momenta, nam je bilo kar težko razumeti, da je resnično konec! Bilo je nepozabno, definitivno vredno ponovitve!

zbiranje vtisov po koncertu…

http://24ur.com/naslovnica/ekskluziv/glasba/20070603_3099057.php

Out of the universe a new love is born…