Zadnje čase pogosta izbira v mojem cd-playerju: Evanescence.
Skupina Evanescence je na trg prodrla z bombastičnim Bring Me To Life, z albuma Fallen (2003). (Sicer precej mainstream obarvan) singel Call Me When You’re Sober najdete na dolgo pričakovanem drugem albumu skupine Evanescence, z naslovom The Open Door (2006).
Tudi tokrat čarobna Amy Lee prepriča s kombinacijo otožne goth-metal, melodične klavirske glasbe in unikatnega vokala, hkrati pa se je osvobodila omejujočih spon prvenca s svežim pristopom in prenovljeno zasedbo.
Red Hot Chilli Peppersso originalna skupina, izvirajo iz Los Angelesa. Le kdo jih ne pozna?
Za njih značilen zvok je mešanica alternativnega rocka in funka, z elementi še drugih podzvrsti rocka in značilen humor.
Skupino trenutno sestavljajo Anthony Kiedis, kitarist John Frusciante, bobnar Chad Smith in odpuljeni basist Flea; v tej zasedbi so se ponovno zbrali ob izidu izvrstnega albuma Californication (1999). Od takrat so izdali še albuma By The Way (2002) in Stadium Arcadium (2006).
Video za pesem By The Way me vedno nasmeje: “over-the-top-psihotični oboževalec/taksist” ugrabi člana banda in mu uprizori privaten šov. LOL
Pesem Judith najdete na prvencu alternativne skupine A Perfect Circle (skupino je zasnoval Maynard James Keenan, idejni vodja progresivne metal skupine Tool). Album “Mer De Noms” so izdali leta 2000 (kar po naše pomeni “morje imen”; in res je večina naslovov skladb – ime).
Fajna rock glasba za mračne dni.
Metallica je skupina, ki me je prva zainteresirala za metal glasbo. Zazanamovala je moja srednješolska leta in kot pravi metal-frik sem bila njihova die-hard fanica. Njihov koncert v Bežigradu ’99, je bil takrat zame višek evforije in izpolnitev želja. Z leti poznavanja te glasbe, sem potovala v globine najtemnejšega žanra in Metallica so se mi zdeli bolj kot ne mainstream band, a še vseeno sem spoštovala njihovo ljubezen do harmonije in kombinacije le-te z divjaškimi riffi.
Z njimi sem vztrajala prek napol simfoničnega albuma S&M (ki je bil odmik v čudno področje), tudi Load in Reload sta imela momente ustvarjalnosti, vse dokler niso izdali zloglasnega albuma St. Anger. Ob izidu tega si je pol glasbenega sveta ob mašenju vate v ušesa mislilo: “What were they thinkin’?” To je bila klofuta v obraz vsakemu fanu, ki jih je spremljal prek let, to je bil popolnoma nerazumljiv odklop, slabi komadi, brez smisla, brez melodije, postali so garažni band v najslabšem pomenu besede. To je bila plata, dobra le za podpiranje majave mize.
Takrat sem si prisegla, da je moje privrženosti konec in da nikdar več ne bom kupila nobenega albuma Metallice (zarečenega kruha se največ poje, kot bomo videli kasneje). Človek razume, da osebne stiske (zdravljenje alkoholizma James Hetfielda, prepiri med člani skupine in z bivšim basistov Jason Newstedom) slabo vplivajo na ustvarjalni potek, a vendar: iz milosti kupovati drage plošče, je nesmisel. Mislila sem si: ” še ena legenda rocka, ki je šla po gobe.” V pohlepu so poteptali vse, na čemer so si zgradili sloves in uspeh, bilo mi jih je žal.
In ko so 2008 izdali nov (deveti studijski) album, sem načrtno želela preslišati vse informacije, ker ti je vedno težko, če kdo pljuva čez tvoj nekdaj najljubši band. Na žalost jemljem glasbo kar preveč resno, a ta ljubezen je del mene in se ob kritikah meni priljubljenih izvajalcev sekiram. Do mene so, kljub ignoriranju novic iz glasbenega sveta, prišle informacije, da je album slab in da so oboževalci na internetu objavili peticijo za skrajšano in zgoščeno verzijo Death Magnetic – kar je sramota za Metallico. Tudi prvi singel The Day That Never Comes, mi je izgledal na prvi pogled sumljivo skomercializiran: ne še en ameriški proizvod na temo Iraka (eye roll)…
A potem sem se odločila, da jim moram dopustiti “benefit of a doubt” in si vseeno zavrteti plato. Že dolgo nisem s tako ciničnim, a priori negativnim pristopom šla raziskovat. Po prvem zasuku je cd pristal v kotu delovne mize in kak teden se je na njem nabiral prah. Nato pa se je kar nenadoma prirasel name. Čez dan sem se zalotila, da mrmram refren All Nightmare Long in spoznala sem resnico: “Metallica is back, baby!” Yupi! Enakega mnenja je tudi Thorin.
Za razliko od St.Anger, kjer se zdi, da je ubogi Kirk Hammett med snemanjem plate bil na bolniški, se na Death Magnetic šibajoči riffi kar vrstijo – in ti so utripajoče srce skupine. Lars Ulrich si je končno nabavil dostojno zveneč set bobnov (na St.Anger se je zdelo, da razbija po starih kuhinjskih loncih :). Po (slabi) navadi skupine, je bas pomaknjen kar preveč v ozadje in le na instrumentalnem Suicide & Redemption pride bolj do izraza. Sicer pa se nekako Rob Trujillo (ex Suicidal Tendencies in tour-basist Ozzyja Osbourna) ne vklaplja v celoto – le kam je šel naš Jason Newsted?
Po zvoku je album svetlobna leta daleč od St.Anger, kar je zelo pozitivno. Bi pa človek naredil napako, če bi od njih pričakoval, da bodo znova scoprali mojstrovino, kot je Master Of Puppets ali One. Take čarobnosti ne bodo znali več poustvariti, ali pač? Vendar so se dodobra približali jedru svojih korenin: slojevita zgradba komadov, ubijalski riffi, prepleteni s počasnejšimi odseki, koherentna energija, ki hrumi iz zvočnikov. Za skupino, za katero je cel svet mislil, da si je že skopala grob in so le še za v penzijo, je to neverjeten povratek, še je življenje v starih kosteh!
Ocena 7.5/10
METALLICA Death Magnetic (2008) 1. That Was Just Your Life
2. The End of the Line
3. Broken, Beat & Scarred
4. The Day That Never Comes
5. All Nightmare Long
6. Cyanide
7. The Unforgiven III
8. The Judas Kiss
9. Suicide & Redemption
10. My Apocalypse
Pesem “Love You To Death”, ameriške goth-metal skupine Type O Negative, kar izžareva jesensko melanholijo in je še vedno eden mojih najljubših komadov.
Najdete ga na njihovem četrtem albumu October Rust iz leta 1996.
