Narava me vsak dan znova preseneti, tako lahko tudi siv dan pokaže svojo lepoto, če jo opaziš. Danes sem gledala čez okno sobe, ko nenadoma začne močno pihati veter. Prizor, ki sem ga videla, se mi je v tistem trenutku zazdel skorajda pravljičen. Prazne krošnje dreves, s tankimi vejami, so se upogibale pod ostrimi sapami in v trenutku se je v zraku znašlo stotine drevesnih listov, ki jih je veter prinesel z okoliških hribov, večinoma so bili hrastovi. Vrtinčili so se v zraku, se poganjali sem ter tja in spet v višave; na nebu je bilo tisoče temnih pik, izgledalo je, kot bi snežilo listje. Z vetrom so plapolale še trave in po ozračju so se podile meglice. Trenutek popolnosti. A v hipu je vse prenehalo, ko je začel pršiti dež in čarobnost je minila.
Skrivnostna nedotakljivost
tvojega bitja
obvladuje moj svet želja.
Ko z dušo boš zgladil
ostre robove srca
in manjkajoče zapolnil
s sanjami o neizrekljivem,
bom tvoja vsa.
Včasih je dovolj, da se po dolgem času pogovarjaš z nekom, ki ga poznaš, a ga že nekaj časa nisi videl, da se počutiš bolje. Ali pa spoznaš koga novega. V zadnjih dveh dneh se mi je to nekajkrat zgodilo in bilo je prijetno.
Ljudje smo bitja interakcije, potrebujemo jo kot zrak in vodo. Mogoče se nam na trenutke zdi, da se imamo bolje, ko smo sami in nam nihče ne pametuje, a vendar so taki trenutki redki. Če bi živeli sami, bi se nam verjetno zmešalo.
Z ohlajanjem vremena in predvsem z mračnimi in meglenimi dnevi, se vame plazi čudno razpoloženje. Šla bi nekam na lepše, da ujamem zadnje sončne žarke, se sprehajam po pisanem listju, pa zaradi zaključevanja študijskih obveznosti ni veliko prilik. Visim na telefonu s prijatelji, šla bi jih obiskat, pa me spet ovira faktor časa, ki neusmiljeno teče.
Priklenjena za mizo z masivno buklo, pa še cel dan me zebe. Sosedje neusmiljeno ropotajo s pospravljanjem okolice pred zimo, naglas razpravljajo o trivialnostih vremena, mene pa vse moti…Nimam se pravice pritoževati, saj ne delajo drugega, kot živijo svoja življenja. Rada bi se poglobila v študij, pa je toliko distrakcij, ki me zmotijo pri delu.
Umaknem se v svoj svet, ko se potopim v zvoke glasbe, trenutno mi najbolj prijajo Opeth. Odplavam daleč stran in sanjam o novih možnostih, o premiku s “status quo” situacije. Na obzorju se svetlikajo nove priložnosti…
deeper I go, deeper down, didn’t think it can get any blacker…MDB
