Če se slučajno kdo sprašuje, sem še med vami… le nekaj mesecev sem preživela v “paralelnem svetu”, kjer čustva valujejo v ekstremnih vzponih in padcih, kjer iz trenutka v trenutek ne veš, ali še imaš trdna tla pod nogami ali lebdiš. Vse skupaj je bilo na trenutke podobno izventelesni izkušnji, z vseh strani me je vesolje bombardiralo z novimi stimulusi in včasih je bilo kar preveč misli in dogodkov za sprocesirati. Zato sem vse druge stvari začasno umaknila na stranski tir, tako blog kot socializiranje s prijatelji, rabila sem tišino.
Svet se umirja, vračam se v mirnejše vode, spet so se pojavili mostovi do trezne realnosti in ustaljenih vzorcev bivanja, a z nekaj čudovitimi spremembami. In ponovno so se mi prek novih izkušenj potrdila prepričanja, znova in znova, da je bistvo življenja globok stik z drugimi dušami, da je zdravje neprecenljiva vrednota, da je ljubezen gonilo sveta in vredna vsega, kar ji lahko damo. In da je edini način, da smo srečni, v tem, da se trudimo osrečiti druge.

Kaj počnem zadnje čase? Oprijemam se za bilke časa. Sklenila sem, da si moram bolj časovno organizirati dan in teden, drugače se mi zdi, da ne delam drugega, kot da grem v službo, pridem domov, grem spat in spet v službo (kaj?) . Vedno imam v glavi mnogo projektov, ki se jih želim lotiti, a včasih na koncu ne naredim nič, ker vseh naenkrat pač ne morem. Spet bom začela pisati “to do” sezname. Ažurnosti se je treba priučiti. Včasih preveč odlašam, ali pa namesto nujnega opravka grem delat nekaj bolj zabavnega ali manj stresnega. To je ena izmed stvari, ki jih želim popraviti pri sebi. Čakam na razpis za specializacijo. Sedaj sem se že odločila, v katero smer bo šla moja kariera, vendar tega še ne razglašam naokrog. Treba je še zaključiti “loose ends”. Prebolela sem virozo in “karanteni” navkljub verjetno okužila še druge družinske člane. In posledično postala bolničarka za en teden. Gastroenterokolitis sucks… (brrr)
Na blogu bom verjetno kmalu preuredila kategorije in uvedla nekaj novih. Za začetek sem med komentarje dodala nove smeškote (hehe) . Ne bom več slepo na razpolago nekaterim ljudem, dovolj imam tega, da me jemljejo “for granted”, naredila bom raje še kaj več zase. Razdajanje ni nikdar upoštevano. Dovolj sem stara, da se naučim biti zdravo egoistična.  In ljudem, ki me ne razumejo, ne mislim več razlagati how my mind works. Take it or leave it (obrvi) . Spomladi bom šla nekam, na vsaj trodnevno potovanje, pa če se svet postavi na glavo. Pa na kak koncert in v družbo, čeprav mi pogosto bolj prija biti doma. Moj novi moto za začetek leta je morda corny, ampak kljub temu priročen: carpe diem.
Zvestim bralcem lep pozdrav in zahvala: you get me (hej) .

Doletela me je naslednja naloga/čast, ki mi jo je dodelil so-bloger Renton. To je neke vrste verižna akcija, kjer moraš napisati sedem resnic o sebi in nato “nominirati” naprej sedem drugih, da ponovijo vajo. In ker je ravno sedem moja najljubša cifra, bom poskusila. Lahko, da že vse to veste. Vsega o meni pa itak nikoli ne boste izvedeli :)
Pa da vidimo, če smo pripravljeni na izlivanje resnice, bolj v smislu toka zavesti, kot kostruktivne kategorizacije…

no.1 ljubim glasbo, filme, umetnost, pesmi, knjige, vse tiste momente kristalne jasnosti, ko se te en verz ali melodija dotakne do dna duše in odplavaš v paralelni svet zanosa; kot bi rekel Kevin Spacey v filmu American Beauty: there is so much beauty in the world sometimes…

no.2 ena najtežjih stvari zame je odpiranje duše svetu. Težko mi je razgaliti svoje najgloblje misli in čustva, zato zaupnike izbiram zelo počasi. Nujno rabim svoj skrivni kotiček, za kogar nihče ne ve, drugače bi se mi zdelo, da se bom izgubila. Pod mirno gladino divjajo viharji…

no.3 še vedno sem otročja: gledam risanke, berem pravljice, igram igrice, nabiram rožice, se mečem po snegu, izvajam “practical jokes”, v svet zrem optimistično in včasih celo naivno – še vedno me ni izučilo

no.4 rada kuham in eksperimentiram z novimi recepti; še raje, če se najde kdo, ki rezultate tudi preizkusi

no.5 privlačijo me temačne stvari: morbidne zgodbice, tragedije, temni kotički človeške psihe ; morda zato, ker imam nekaj takšnih lastnosti tudi sama: forever in the darkness…

no.6 (pre)hitro se navežem na ljudi, še posebej če čutim, da smo na nekem nivoju povezani, podarim celo srce v paketu; slaba stran tega je, da sem razočarana, če drugi niso zmožni enake stopnje navezanosti. Love is an act of blood and I’m bleeding a pool in the shape of the heart.

no.7 sem liberalna, samostojna, ambiciozna, včasih samosvoja, čustvena ženska. Deal with it.

Branje vam prepuščam na lastno odgovornost.
Moje naslednje žrtve pa so:
* my one and only brother jure
* andrej
* persson
* easy riderka.

In ker sem special, bom žrtvovala na oltarju interneta le štiri :D , tri kemike in eno rockerico.
Spread the word.

Oblaki mojega sveta
so temni, grozeči, prežeči.
Venomer obljubljajo le nevihte,
ki me potolčejo na tla z dežjem
in bičajo telo v ritmu obupa.

Plašne ptice mojih upov
ne letijo v nebo.
Hrepenijo, a ne zbežijo z dreves,
katerih veje jih vlečejo k tlom,
prestraši vsak jih življenja grom.

Read the rest of this entry »

Vedno znova ponavljam utečene vzorce bivanja in vedno znova se sprašujem: zakaj? Upam, da bo tokrat drugače, da se ne bom zopet zbudila v hladno razočaranje in se neuspešno želela otresti naivne zaupljivosti. Čas bo povedal svoje.

Veliko se mi dogaja zadnje čase. Začetek službe prinaša nove obveznosti. Vračanje v Trbovlje je prav nostalgično. Kot smo se vozili tja v gimnazijskih letih, se vozim sedaj. Življenje gre po krožnih tirnicah, navidezno se vračaš v že znane situacije, a v drugačnih okoliščinah. Zopet sem začetnica, a na višjem nivoju. Učim se, napredujem. Včasih je stresno, počutiš se nesigurnega, a to je del procesa. Vsak dan množica novih, različnih obrazov, kakšen dan srečevanje že poznanih. Prijazen nasmeh ti polepša dan. Enako se trudim delati sama. Navajanje na ognjeno rdečega Peugeota, ki sem ga ljubkovalno poimenovala Luci (izpeljanka iz Lucifer red). Vsakdanja vožnja ob glasbi, mi že pred začetkom dneva spravi nasmešek na obraz. Dam gor kak fajn komad, navijem naglas, tudi pojem zraven in pozabim na zaspanost, na promet, na počasne voznike, na semaforje in idiotsko čakanje v vrsti. Drobne stvari, ki spremenijo perspektivo v pozitiven spekter. Komaj čakam vikend, da se kam odpeljem, grem koga obiskat, raziskat nov teren. Meditiram na sončnih žarkih pred pragom, poslušam valovanje trav, zvok vetra v krošnjah, odplavam. Trudim se kaj novega prebrati, hodim v knjižnico, a več kot knjigico, dve v štirinajstih dneh mi ne znese prebrati. Strokovna literatura zaenkrat sameva na pisalni mizi. Še bo treba študirati, pa se mi še ne da. Vsaj do rojstnega dne ne, ki je drugo soboto. Bi naredila praznovanje, ali ne? Sem še neodločna. Kofetkanje z babico in treniranje Lilu zavzameta kakšno urico popoldneva. Komaj čakam večer, da se zavita v deko odpravim gledat Sopranove. Zanimiva oddaja, večplastna, najdem snov za razmislek. Čvek po telefonu približa oddaljene prijatelje, dejansko pozabiš, da se nisi z njimi videl po več mesecev. Melanholija… Komaj čakam poletje, upam da mi uspe obiskati kakšen koncert; izide nekaj albumov, ki jih že nestrpno pričakujem (Alanis, Opeth, MDB). Grem mirno naprej s tokom življenja, mi bo prinesel odgovor na tiste, še neizrečene misli?