Ne maram slovenskih prireditev, ponavadi se jim izogibam. Viktorjev že dve leti zapored nisem gledala do konca, enostavno povedano, so me zdolgočasili do solz. Prisegla sem, da jih ne bom več gledala. Razlogi? Vedno isti ljudje paradirajo po odru in “rdeči preprogi” s tistim “glej mene, jaz sem zvezda” vzvišenim izrazom na zdolgočasenem obrazu. Sami sebe so oklicali za t.i. elito slovenske družbe, njihovi dosežki pa so le borni in neodmevni.
Nam na srečo, obstajajo tudi svetle izjeme! In ena izmed njih je Jurij Zrnec, ki je že v drugo vodil prireditev Viktorji (ki je slab poskus kopiranja Oskarjev). Že prvič mu je uspelo prebuditi “mrtvo publiko”, tokrat pa je ponovil vajo in dodobra nasmejal širno Slovenijo. Z njegovim neprisiljenim humorjem, ki mu ne manjka izvirnosti, z občasno zbadljivo noto in obilo kritike do trenutne problematike, je zasenčil tako prireditev kot tudi nagrajence. Duhovite plesne točke, prikrita politična namigovanja, humorna predelava Prešernovih pesmi, parodija slovenske filmske in televizijske scene, vse to z lahkoto stresa iz rokava. Hkrati pa ostaja nepokvarjen in vsaj zaenkrat mu njegove zmožnosti niso stopile v glavo.
In kot je v skeču tudi sam napovedal, si drugo leto resnično zasluži viktorja za posebne dosežke ali obetavno medijsko osebnost. Tako se dela!

Pet kirurgov se pogovarja ob kavi.
Prvi pravi: “Najraje operiram računovodje, ko jih odprem, imajo notri vse oštevilčeno.”
Drugi doda: “Ma jok, najboljši so knjižničarji, vse v njih je razporejeno po abecednem redu.”
Tretji nasprotuje: “Najlažji so električarji. Vse imajo barvno kodirano.”
Starejši, četrti ga prekine: “Moji najljubši so odvetniki. So brez srca in brez hrbtenice. glave in riti so preprosto zamenljive.”
Peti, ki je poslušal svoje kolege pa doda: “Jaz imam pa najrajši inženirje. Vedno razumejo, če ti po končani operaciji kakšen kos ostane.”