Tudi letos nama je s sestro uspelo uiti v mirno zavetje dolenjskih gozdov, sicer le za pet dni (13.-17.8), a tudi to je boljše kot nič. Luštno je biti obkrožen s tiho naravo, brez hrupa mest, brez nočnih luči, obkroža te le le soj svetlih zvezd in šumenje vetra. Kopali sva se v Kolpi in uspeli naloviti nekaj sončnih žarkov za zalogo.
Kot celo Slovenijo, je tudi Dolenjsko in Belo krajino zajelo obilno neurje, padala je toča, ki pa nam na srečo ni poškodovala avta. So pa hudo narasle reke, zalilo je nekatera polja in hiše v bližini in nalomilo drevje. Zaradi slabšega vremena sva si en dan privoščili kopanje v termalnem bazenu v Dolenjskih toplicah. Termalni bazeni se po mojem mišljenju sicer ne morejo  primerjati z jezerom, reko ali morjem, je pa vseeno bila prijetna sprememba.
Kot zanalašč se je vreme spet popravilo na dan odhoda, zato sva se po daljši poti naokrog peljali do doma in zaužili še nekaj avtentičnih lepot slovenske pokrajine. Nazaj grede se nam je na poti pridružila tudi kobilica, ki se je mnogo kilometrov skulirano peljala na strehi avta, potem pa je le odletela, kot tudi midve,  nazaj v domače okolje.

in sedla bo na rožna tla…

Začetek avgusta smo od ponorelega sveta, z bratom Juretom in sestro Mojco, ušli v zavetje gozdov na Dolenjsko. Prebivali smo v čedni hišici v naselju Gričice, nad Črmošnjicami, kjer pozimi obratuje tudi žičnica. Obkrožala nas je lepa narava in predvsem mir, ki po hrumenju avtomobilov v mestnem okolju prav prija. Ker nismo hoteli zapraviti še sončnih dnevov, smo se naokrog vozili po izletih: Novo Mesto, Črnomelj, Metlika, Dolenjske Toplice in slikovitem podeželju. Peljali smo se po vinski cesti v Beli Krajini, kjer je polno zidanic; degustacijo smo odložili za drugič ;), smo se pa oglasili tudi v grajski kleti na gradu v Metliki.

Več dni zapored smo za osvežitev izkoristili hladno vodo Kolpe, v kampu Podzemelj. Voda je bila čista, le dostop vanjo je na obrežju ponekod težje dostopen, zaradi spolzkih skal pod vodo. S sabo smo imeli sestrinega psa, ki je užival v vožnji, še bolj pa v kopanju, saj si je šel namočit tačke na vsakem možnem kraju. Ob Kolpi, ki se vije tik ob slovensko-hrvaški meji, je polno kopališč, najbolj luštno je ob jezu na Gribljah (tja smo se oglasili ker smo dobili napačne informacije, da se tam nahaja slap, hecna zgodba…). Peljali smo se na Mirno goro (1047 m vrh Kočevskega Roga), kar precej km po prašnem makadamu in po svetlih bukovih gozdovih. Tam imajo polno učnih poti za ukaželjne planince, na katere opozarjajo table, kar ni presenetljivo, saj so v teh gozdovih ena najstarejših dreves v Sloveniji. Na vrhu je tudi razgledni stolp, a zaradi vremenskih razmer ni bilo dobro vidna okolica. Nedaleč stran je tudi Baza 20, partizanska postojanka med II.svetovno vojno.

Teden dni je minil hitro kot za stavo, nabrali smo si energije, nadihali svežega zraka in na novo odkrili lepote Slovenije in prijaznost ljudi. Nekaj sličic za potešitev radovednosti je priloženih spodaj, več pa jih lahko vidite na Juretovem blogu.

Letošnje prvomajske počitnice mi je uspelo uiti od ponorelega sveta v Rim, kjer se enostavno izgubiš ob mogočnosti arhitekturnih in kulturnih dosežkov, si kot mravljica, ki sledi stopinjam velikanov. Mesto me je prvič očaralo že pred desetimi leti in izgleda, da legenda drži… Če vržeš kovanec v Fontano Di Trevi in si zaželiš, da se kdaj vrneš, potem ti bo želja izpolnjena.
Presenetilo nas je vroče sonce, kljub deževnim obetom. Kasneje smo izvedeli, da je bilo le majhno območje v Italiji brez dežja, torej smo resnično imeli srečo. Prehodili smo na desetine kilmetrov, za prevoz pa smo izkoristili tudi metro, ki je izredno praktičen in poceni način prevoza. V našem terminu je bilo v Rimu res neverjetno veliko turistov, na ulicah je bilo kar črno ljudi, pa tudi čakalnim vrstam pri raznih znamenitostih se ni dalo izogniti. Vseeno pa je ravno to dalo mestu zanimiv utrip.

Ogledali smo si večino znamenitosti Rima in Vatikana, Kalistove katakombe, domov grede pa smo se ustavili tudi v prikupnem mestecu Orvieto v Umbrii, postavljenem na griču. Pokrajina je vinorodna, uspelo nam je tudi degustirati nekaj vrst rdečih vin. Kljub utrujenosti nam nobena stvar ni mogla pokvariti navdušenja nad doživeto pustolovščino, ki je kar prehitro minila.

Arrivederci Roma… več slik z našega obhoda pa si lahko ogledate spodaj.