Končno smo jih spet dočakali…grozljive zgodbice o “zelenih možicih”, paranormalnem in vsem neopredeljivem. Na Tv 3 bodo namreč od 6.avgusta, vsak dan ob 23:00 od pon-pet, začeli predvajati serijo The X Files. Bodo vsaj popestrili sezono “kislih kumaric”. Pred leti smo vsi z zanimanjem spremljali dinamiko med protagonistoma: Mulderjem, malce naivnim FBI agentom, skoraj fanatično obsedenem z vesoljskimi ugrabitvami in njegovo zrcalno podobo Scullyjevo, skeptično doktorico znanosti, ki verjame le trdnim dokazom. Med prepričevanjem eden drugega, kdo ima prav, so se med njima napletle tesne prijateljske vezi, razlike med njima so se zabrisale in s skupnimi močmi sta posegla globlje v neznano. Mogoče se nam ne bodo zdeli več tako napeti in zanimivi kot pred leti, bo pa zanimiva nostalgična izkušnja. Pa zaprite okna, ko greste spat…

The truth is out there…

Občasno si ogledam spored na tujem programu TCM (Turner Classic Movies), kjer se včasih najde kakšne stare dobre filme, npr. kakšnega Hitchcocka, ipd. Nisem mogla verjeti, da je bila danes na sporedu zopet 2001: A Space Odissey, že milijontič v nekaj letih. Kadar surfam skozi programe je “vedno” ta film na sporedu in ni mi jasno, mar so ga pozabili pospraviti s police?

To je kultni film (vsaj tako pravijo kritiki) režiserja Stanleya Kubricka, ki je že sam po sebi bil kontroverzen tip, njegovi filmi pa še bolj. Tega filma pa ne morem prežvečiti. Pa naj je še toliko vplival na znanstveno fantastiko, ki mu je sledila, to ne spremeni dejstva, da je dolgočasen na 100 potenco. Še bolj zoprna pa je uporaba glasbe kot izraznega sredstva, v filmu, ki je dolg 2:15, je le 45 min dialoga (pa še takrat ko je, je dolgočasen), ostalo pa klasična glasba, ki po mojem mnenju v ZF ne paše preveč; po 10 min Straussovih valčkov človeka že mine veselje. Res je, da so nekateri prizori zelo dobro posneti za tehniko tistih časov in da je osnutek zgodbe zanimiv, vendar je toliko drugih motečih dejavnikov samem filmu, da se sploh ne moreš osredotočiti na pripoved. Film je uspel le zaradi odpuljene generacije, ki je bila cela na LSD-ju in so jim bile všeč “psihedelične” upodobitve sveta. Bi se dalo zgodbo prikazati na bolj normalen način, pa bi se nas intelektualno dotaknila dosti bolj.

Globalno ogrevanje je neprijetna resnica, kateri bi se večina ljudi rada izognila. Lažje si je predstavljati, da vsaka oseba k taki svetovni problematiki ne more nič prispevati, kakor, da bi se trudili za skupno dobro.
Vendar nam kmalu zna zmanjkati časa za razmišljanje. Sedaj je čas za ukrepanje!! Prevetrimo naše ideje!

http://www.climatecrisis.net

Za začetek si lahko vsak izmed nas ogleda dokumentarni film An Inconvenient Truth, ki je plod dolgoletnih prizadevanj in raziskovanj Ala Gorea. Film bi moral vsakega človeka ganiti vsaj do take mere, da bi začel razmišljati o lastni vlogi pri čedalje bolj nenadzorovanih emisijah toplogrednih plinov. Lahko se strinjamo s tem, da je vreme zadnje čase muhasto in nepredvidljivo (ne le aprila), da imamo tople jeseni in zelo mile zime (kje je tako pričakovani sneg?), poletja deževna ali pa morilsko vroča. Naši letni časi se spreminjajo in to je le začetek. Poglejmo si usihanja jezer, hude suše, topljenje ledenikov in celinskega ledu, po drugi strani pa poplave, orkane, tornade. Narava se nam maščuje za leta zlorab.

Dokazano dejstvo je, da bo količina ogljikovega dioksida v ozračju naraščala še naprej, če ne bomo spremenili naših navad. Posledično je v nevarnosti celinski led Grenlandije, Arktike in Antarktike, če bi se le-ta stopil, se bomo morali soočiti s hudimi posledicami. Svet, kot ga poznamo danes, se bi močno spremenil; govorimo o obsežnih poplavljenih področjih celin, Nizozemska npr., bi cela izginila pod vodo. Prek spreminjanja temperature, se spreminja tudi poseljenost živali, izumirajo živalske vrste, severni medvedi poginjajo zaradi utopitve (ker preplavajo stotine km in ne dosežejo ledenih ploskev, da bi se na njih odpočili), temu sledijo medicinski problemi (porast malarije zaradi preveč komarjev, novi virusi, ponovno vračanje že izkoreninjenih bolezni).
Moramo res čakati, da nam bodo naravne katastrofe dokončno odprle oči?

Vsak posameznik lahko pomaga z majhnimi koraki: skušajmo reciklirati in zmanjšati količino smeti na osebo, manj se vozimo z avtomobili in več hodimo peš/uporabljajmo javni prevoz, zamenjajmo žarnice z varčnimi, izklopimo vse električne naprave, ki jih ne uporabljamo, izštekajmo vtičnice, uporabljajmo varna goriva/termostat nastavimo na nekaj stopinj nižjo T, porabljajmo manj tople vode…
In ne nazadnje – posadimo drevesce, kot simbol upanja v človeštvo in kot sredstvo, ki bo pomagalo naši Zemlji spet zadihati. Zmogli bomo prav vse, če bomo odprli glave in se združili za višji cilj – ohranitev našega lepega, modrega, edinstvenega planeta!

Kot majhna deklica sem verjela v pravljice in jih oboževala, v knjižnici sem prebrala vse knjige, ki so vsebovale zmaje, čarovnice, magijo, boj med dobrim in slabim, čudežne dežele, govoreče živali… Spominjam se, da je bila vsako zimo na tv pravljica o otrocih, ki so našli vrata v alternativni pravljični svet, kjer so morali premagati zlobno belo čarovnico … in sedaj smo dočakali še filmsko verzijo.

Zgodba, povzeta po otroški knjigi C.S.Lewisa, je postavljena v čas II.svetovne vojne, ko Lucy, Edmund, Susan in Peter Pavensie odpotujejo iz bombardiranega Londona na varno zavetje podeželja, v ogromno starinsko hišo. Mala Lucy po nekega dne ob iskanju najprimernejšega skrivališča zaide v sobo z ogromno omaro. Med skrivanjem med debelimi krznenimi plašči najde skriven prehod v zasnežen gozd, ki ga označuje cestna svetilka. Spoprijatelji se z gozdnim favnom, po več zapletih izve, da obstaja stara prerokba, ki napoveduje konec tiranske vladavine ledene kraljice in vrnitev pomladi. Za čela naj bi se s prihodom štirih otrok, ki so dediči prestola Narnie, ki bodo s pomočjo leva Aslana razrešili urok viseč nad deželo. V deželo res pripelje svoje brate in sestro. Z združenimi močmi, prek premagovanja medsebojnih nesoglasij in dvomov, resnično uničijo zlobno Jadis. Skupno zavladajo Narnii in spomin na prejšnje življenje se zdi kot zgodba iz sanj in počasi bledi.
Čez petnajst let na lovu za jelenom zaidejo globoko v gozd, kjer odkrijejo prostor, ki jim je nejasno poznan, vendar od kod? Cestna svetilka, obraščena z bršljanom, nakazuje pot v drugo življenje, ki ji radovedno sledijo… planejo iz omare in ugotovijo, da je na Zemlji minilo le nekaj trenutkov, v trenutku jim postane jasno, da so se vrnili in da so še vedno otroci. Skušajo se prebiti nazaj, a je prepozno, prehod je zaprt. Mar bodo še kdaj našli pot skozi čudežni prehod?

Film in knjiga sta namenjeni otrokom, ki še verjamejo v pravljice ter otrokom v vseh nas, ki skrivoma še verjamejo v čarovnije. Kdo izmed nas bi se lahko obranil izhoda v paralelni pravljični svet ?

Sicer spet eden izmed recikliranih filmov Hollywoodskih arhivov, posnet je bil že 1976, ampak za spremembo nadpovprečen in ena boljših grozljivk zadnje čase.
Tema je precej klasična: uresničitev napovedi o prihodu antikrista in s tem bližajoči se konec človeštva. Deček Damien izgleda kot normalen petletnik, dokler se v okolici ne začnejo dogajati čudne stvari. Smrti ljudi v nenavadnih okoliščinah, paranoja, moraste sanje, neoprijemljiv občutek groze…vstopimo v mračen svet zla. Dobra režija nas skupaj z glavnimi igralci odpelje v svet mistike in četudi smo skeptiki in ne verjamemo v takšne stvari, se zalotimo pri razmišljanju o verjetnosti te problematike. Čeprav sem si ogledala že veliko filmov tega žanra in poznam klasične načine,kako skuša režiser prestrašiti gledalce, sem vseeno nekajkrat skoraj skočila s stola! Najboljša se mi je zdela ideja filma, torej, da se bo antikrist dvignil v vodah politike in z vplivanjem na svetovne velesile povzročil anihilacijo človeške rase. Kaj takega se v teh časih že dogaja…

Povezava na uradno stran filma:
http://www.heedtheomen.com/

Dvoriščno okno oz. Rear Window je le ena izmed mojstrovin izumitelja trilerskega žanra, Alfreda Hitchcocka. Gledala sem ga v okviru cikla njegovih filmov na HRT 2, verjetno že tretjič v življenju, a me vedno znova preseneča sveža domiselnost njegove režije in sposobnost vplivanja na gledalca.

Glavno vlogo sta odigrala James Stewart in Grace Kelly, v svojem prefinjenjem stilu, brez preklinjanja, vpitja, hektolitrov krvi, kot smo jih dandanašnji vajeni pri tovrstnem žanru, sta kljub temu prišla do rešitve uganke (ali je sosed resnično umoril svojo ženo?).Tudi elegantno se da reševati morilski misterij.

Film nas spomni na dejstvo, kako radovedna rasa smo ljudje in kakšne stvari nam padejo na pamet, če nam je le malo dolgčas. Junak filma sedi pred oknom stanovanja z dopasnim mavcem, ki si ga je pridelal na službenem poročanju za časopis in začne opazovati sosede. Najprej iz dolgočasja, nato čedalje bolj strastno, tako da marsikatero noč preždi zleknjen na invalidskem vozičku. A oči mu niso dovolj, prinese si celo daljnogled in fotoaparat s teleobjektivom.Gleda osamljeno alkoholičarko, mlado in nestanovitno plesalko, mladoporočenca na medenih tednih, starejši par s psičkom, glasbenika v zgornjem nadstropju in zakonca, ki sta privabila največ njegove pozornosti. Trgovski potnik in njegova mlajša žena, invalidka. Ta možu postane odveč in nekega dne se jo znebi…in njeno truplo v kosih odnese iz stanovanja. Trudi se prikriti vse dokaze, a mu zaradi radovednega soseda, ki ga iz teme opazuje, to ne uspe. Lahko bi rekli, da je to metafora za to, da naši zločini nikdar ne ostanejo skriti.

In človek se zraven vpraša, če se v vseh nas morda ne skriva potencialni morilec? Če pa že ne morilec, pa voajer… Kdo izmed nas pa kdaj ni opazoval življenja ljudi izven lastnega sveta? Verjetno s tem iščemo samopotrditev, da nismo tako zelo drugačni od drugih, hkrati pa zadoščenje, da so vsi enako krvavi pod kožo.Prav zato mi je všeč način Hitchcockovih uprizarjanj človeških usod, ker nas vedno na subtilen način uvede v intimni svet ljudi in nas prisili, da razmišljamo o psiholoških vzgibih, ki nas vodijo.