Ocena 10/10

Film se začne s prizorom pred usmrtitvijo Jean Baptiste Grenouillea, v 18. stoletju v Franciji, krivega za umore mladih deklet. Nato nas zgodba odpelje v smrdljive globine pariške tržnice, kjer se rodi protagonist zgodbe. Smatran za mrtvorojenega, se je sam, kot po čudežu kljub temu prebudil v kruti svet, neveden o svoji nenavadni sposobnosti, da s polno močjo zaznava prav vse kombinacije vonjav. Prek let je spoznal svojo vlogo v odkrivanju minljivega kraljestva vonjav, z vsakim doživetjem pa je postajal bolj in bolj pohlepen po novih čutnih potovanjih, ob tem pa pozabil na meje dobrega razuma.

Kot z neba mu je pred oči prišlo dekle s košaro ringlojev in njen svež vonj nedolžnosti. Kot zasvojen jo je zasledoval po mračnih uličicah Pariza, da bi se naužil tega nebeškega vonja – esence ženstvenosti. A v strahu, da bi ga dekle izdalo, jo je v nesrečnem poskusu utišati jo, umoril. In ko se je njen vonj izgubil s toplino njenega telesa, se je zavedel, da  je smisel njegovega bivanja postalo to, da ne glede na ceno, skuša ohraniti bistvo take neverjetne lepote in zajeti jedro vseh stvari. Postal bo zbiratelj lepote.

Po srečnem naključju je postal vajenec znanega parfumerja Baldinija in tako so se mu ponovno odprla vrata priložnosti, da uresniči svoje sanje. Prek poljan Provanse se je podal na pot v Grasse, obljubljeno deželo parfumerjev, da bi se naučil veščine “enfleurage”. Hladni in umirjeni vonj kamna gora ga je napolnil s tišino in prvič v življenju je počival v samoti. A spoznal je ironijo svoje eksistence: mož z najbolj izpiljenih vohom – ni imel lastnega vonja. Počutil se je, kot da ne obstaja in še toliko bolj se je želel potruditi, da vsem na svetu dokaže, da je izjemen.

In kot je dovolil rožnim cvetom, da so počasi umirali v njegovih rokah, tako so pod njegovim krepelcem padale žrtve – naravne lepotice, in s strastjo pravega zbiratelja je shranil njihovo bit v stekleničkah parfuma.  Dvanajst dišav. Manjkala mu je le še zadnja, trinajsta, da ustvari parfum take subtilne lepote in moči, da bi se vsi, ki bi prišli v stik z njim, počutili kot v raju. Zadnji košček sestavljanke je bila hči mestnega veljaka, ki jo je neumorno preganjal, dokler ni dosegel svojega cilja. Popolni zvarek.

Ponovno se vrnemo na morišče, kamor krvniki – seveda pod hipnotičnim vplivom parfuma- Grenouilla v kočiji pripeljejo pred rablja. Odišavljen s parfumom ugotovi potentno moč svoje stvaritve – obvladoval je človeško ljubezen.  In v trenutku je bil v očeh ljudi najbolj nedolžno bitje, nezmožen zločinov za katere so ga krivili. In v ekstazi  preplavljujoče ljubezni so ovrgli vse vsiljene moralne norme ter se predali ljubljenju. Ob tem pa se je Grenouille počutil še bolj osamljenega in ob misli na prvi stik z dekletom, katere bistva ni zmogel ohraniti, se je zavedel, da ne bo nikdar ljubljen. Izgubil je voljo do vsega, izlil nase napoj in pustil da ga je pogoltnila drhal pariške tržnice in tako se je vrnil nazaj v temno brezno, odkoder je privekal na svet.

http://www.perfumemovie.com/

Za tiste, ki zgodbe ne poznate:

nekega zimskega dne se fantek zbudi in odkrije, da se je pokrajina ponoči pobelila s snegom. V veselju takoj pohiti ven na vrt in začne delati sneženega moža. Oponoči se zbudi iz trdnega spanca. Odloči se, da gre pogledat snežaka in ko odpre vrata, ne more verjeti lastnim očem…snežak je oživel! Začne se čarobno prijateljstvo in čudovita pustolovščina…

Sinopsis in druge informacije najdete na uradni strani: http://www.thesnowman.co.uk/

Važen je učinek videnega, srh ob upodobitvi nesmiselnega sovraštva do bližnjega človeka, ki je večinoma le način kompenzacije lastnega občutka nemoči. Dobro je prikazana moč pranja možganov s strani vplivne in markantne osebnosti na šibkejše in izgubljene, moč zlobe, ki lahko preraste začrtane okvirje.
Sovraštvo rodi sovraštvo, ne prinese odrešitve. Agresija ne prinese potešitve strasti, temveč jih le razpihuje. Krivice in slaba karma se povrnejo v še slabši obliki.

Filmu nekateri očitajo pomanjkanje vizije, črno-belo prikazovanje likov, celo pridigarstvo. Morebiti…vendar to ne spremeni dejstva, da posega v globino problema, da ne obsoja posameznih manjšin, temveč skuša podati razumevanje izvora rasizma na inteligenten način, brez pretirano krvavih prizorov, a kljub temu šokantno. Bistvo je, da je vsak odgovoren za svoja dejanja, za lastno rast, za spoštovanje do samega sebe in tistih okoli nas. Ko premagaš sebe, premagaš cel svet in zaradi tega si močnejši in boljši.

Spodbodla me je (zaenkrat še) tetralogija Saw. Ko sem prvič videla prvi del, so mi šle kocine pokonci! Bila sem navdušena nad genialnostjo in izvedbo režije, kljub morbidnosti, zdel se mi je še boljši od filma 7even. Nadaljevanje je bilo solidno, a tam bi se morala zgodba zaključiti…
Včeraj sem si ogledala Saw IV. Brez olepševanja: brez veze. Če nisi ravno predvčerajšnjim videl Saw III (ki je bil ravno tako sam sebi namen), do tretjine filma sploh ne padeš v zgodbo, večino časa se odvijajo brezvezni pogovori še bolj brezveznih igralcev, zdolgočasil me je do te mere, da sem zraven zaspala. In to se mi zgodi redko. In baje lahko pričakujemo še peti del, wtf ?!? Me spominja na (dobre) stare čase grozljivk ala Freddy in Petek 13. Kaj več od klasične gnusljivke itak ni za pričakovati, ima svojo šok vrednost in to je to.

Me pa jezi, da filme, ki bi se lahko šteli za malo boljše, zvodenijo v razpotegnjeno limonado tipa Santa Barbara. Brez vsebine in brez konca, on and on and on… Seznam takšnih filmov je pa še daljši. Pa saj jih vsi poznate.

je letošnji zmagovalec na podelitvi oskarjev, dobil je najbolj zaželjenega oskarja za naj-film, Javier Bardem je odnesel kipec za stransko vlogo, poleg tega pa še oskarja za režijo ter prirejeni scenarij (spisala sta ga brata Coen, po istoimenskem romanu avtorja Cormac McCarthy-ja). Nedvomno si jih je zaslužil.

Film se začne s čudovitimi prizori Teksaške pokrajine, nad njo pa plava melanholični glas šerifa (Tommy Lee Jones), ki se z otožnostjo spominja nekdanjih lepših in manj nasilnih časov, ko je bila služba šerifa skoraj idilična v nasprotju s sedanjim nerazumljivim nasiljem. Tema se vleče prek cele zgodbe, ko šerif ugotavlje, da je za ta poklic izgleda že prestar, od tod tudi naslov.
Kavboj (Josh Brolin) na lovu v pušči naleti na mesto mafijskega obračuna in najde kovček z dvemi milijoni dolarjev. Kot bivši vietnamski veteran si zase in za ženo sigurno želi boljšega življenja, kot je životarjenje v prikoličarskem naselju. Brez večjih dvomov in vede, da ga bodo ogoljufani kriminalci preganjali zaradi kraje, denar vseeno vzame. In s tem si zapečati usodo, da do konca svojih dni beži kot plen pred psihopatskim plačanim lovcem na glave, ki ga brilijantno upodobi Javier Bardem.
Film ni tipično Hollywoodski (kakšno olajšanje), vseskozi napet, nekateri konci zgodbe ostanejo nerazvozlani in si kot gledalec prisiljen uporabiti lastne sposobnosti dedukcije, možnih je več načinov interpretacije.
Kot rdeča nit se nakazuje misel o posameznikovi usodi, kaj nanjo vpliva, ali smo sami odgovorni za potek naše poti ali je vse predestinirano? Kakšen je vpliv sreče na razplet dogodkov?
Priporočam.

Vzemite si eno uro in si ga poglejte, ni izguba časa.
Da bomo vedeli, pred čem bomo morali svariti naše otroke…

link za ogled videa

The truth is out there…

To je kultni film (vsaj tako pravijo kritiki) režiserja Stanleya Kubricka, ki je že sam po sebi bil kontroverzen tip, njegovi filmi pa še bolj. Tega filma pa ne morem prežvečiti. Pa naj je še toliko vplival na znanstveno fantastiko, ki mu je sledila, to ne spremeni dejstva, da je dolgočasen na 100 potenco. Še bolj zoprna pa je uporaba glasbe kot izraznega sredstva, v filmu, ki je dolg 2:15, je le 45 min dialoga (pa še takrat ko je, je dolgočasen), ostalo pa klasična glasba, ki po mojem mnenju v ZF ne paše preveč; po 10 min Straussovih valčkov človeka že mine veselje. Res je, da so nekateri prizori zelo dobro posneti za tehniko tistih časov in da je osnutek zgodbe zanimiv, vendar je toliko drugih motečih dejavnikov samem filmu, da se sploh ne moreš osredotočiti na pripoved. Film je uspel le zaradi odpuljene generacije, ki je bila cela na LSD-ju in so jim bile všeč “psihedelične” upodobitve sveta. Bi se dalo zgodbo prikazati na bolj normalen način, pa bi se nas intelektualno dotaknila dosti bolj.