Letos me je ta “festival evropske popevke” pustil domala čisto hladno. Gledala sem le drugi polfinalni večer in sobotno finale, v katerem se je med sabo pomerilo 25 držav. Povezava med nastopi vseh letošnjih izvajalcev in glavna ideja koreografij je bila izgleda želja po čim bolj cirkuškem nastopu, izstopanju v čudaškosti in ekscentričnost komadov. Nisem nasprotnica drugačnosti, a letošnji Eurosong se lahko primerja le z maškarami, ne pa z izborom najboljše popevke. Vsaka čast Srbom, oni so svoj del naloge opravili zelo dobro, od izjemnih light-showov, do originalne predstavitve držav.

Največji odbitki finala so bili predstavniki Španije, Azerbajdžana, Francije in Latvije (prevečkrat so si ogledali Pirate s Karibov). Finci me kljub metalskim tonom niso preveč prepričali, trudili so se ponoviti uspeh Lordov, a žal daleč od tega… Bosna pa je, kljub na prvi pogled čudaškima izvajalcema, predstavila simpatično pesem, Hrvaška mi nekako ni sedla v ušesa, 75 Cent gor ali dol. Grkinja mi je delovala bolj kot kopija Britney Spears v preobleki, pa je vseeno bila zelo blizu zmage. Ukrajinki je le-ta ušla za las, s sicer že mnogokrat videnim stilingom, a vseeno z nekaj svežimi idejami prepričala večino gledalcev.

Moji favoriti Gruzija, Albanija, Islandija so se uvrstili precej nizko, letos sem pri napovedih res totalno brcnila v temo. Z bratom sva se šla žirijo , približno takole sva ocenila komade – glej graf:

…novo morsko prašičko! :)
Stara je okrog meseca dni, s svileno mehkim kožuščkom temne, čokoladno rjave barve, z belimi zadnjimi tačkami, ima pa tudi nekaj belih dlak na nosku.
Ko smo jo peljali domov je radovedno oprezala naokrog in splezala čisto do vrha kletke. Res je urna in gibčna, danes nam je v trenutku nepazljivosti (tehtali smo jo in je skočila iz posodice na tla) ušla za peč, odkoder smo jo morali z metlo prepoditi na plano. Ob priliki bo dobila svoj poligon, kjer bo lahko izvajala svoje atletske trike. Je pa še nezaupljiva, hrano ki jo daš v kletko tudi po pol ure ovohava, dokler se ne odloči, da je dovolj varno, da gre do nje. Božati se pusti, a ob vsakem nepričakovanem hrupu ali gibu, se ustraši in zadrhti. Saj se nas bo kmalu navadila.
Se že veselim novih prikupnih dogodivščin z našo kosmatinko (ki zaenkrat še nima imena).

Nightwish so (z leve proti desni): Marco Hietala (bas in vokal), Tuomas Holopainen (klaviature), Anette Olzon (glavni vokal), Erno Vourinen (kitara), Jukka Nevalainen (bobni)

V torek, 4.3.2008, se je v ljubljanski Hali Tivoli zgodil koncert finskih simfoničnih metalcev Nightwish. Po zamenjavi pevke Tarje Turunen s švedinjo Anette Olzon, so jih mnogi pokopali v prezgodnji grob, rekoč ,da v tej zasedbi nikdar ne bodo dosegli blišča in slave “prejšnjih Nightwish-ew”. Zmotili so se! S preobrazbo so se izluščili iz okov prejšnje podobe, na novi plošči Dark Passion Play so polni svežih idej, na odru pa delujejo kot dobro usklajena celota.
Človek bi o tem, katera pevka je boljša, ali so to še vedno pravi Nightwish (ipd. bullshit, ki se vleče kot kurja čreva po raznih forumih), lahko debatiral v nedogled, pa nima smisla. Z Anette so stopili na novo pot, sicer vokalno manj kompleksno, a zaradi tega prav nič manj kvalitetno. Storili so pogumen korak v neznano.

Koncert se je začel namesto ob 20:00 šele ob 21:30, pa ne zaradi muhavosti nastopajočih, temveč zaradi hokejske tekme, ki je potekala v veliki dvorani. No comment…
Končno smo pričakali začetek. Za ogrevanje so nastopili Pain, meni zaenkrat nepoznana švedska skupina, ki igrajo neko različico industrial metala, pa na momente blago spominjajo na bolj znane predstavnike tega žanra (beri: Rammstein). So bili pa prijeten uvod v večer, tudi množico v parterju so dobro razgibali. Vendar se je učinek že porazgubil po dobre pol ure, kolikor smo še naknadno čakali na glavno atrakcijo večera.

Pain

Z energičnim komadom Bye, Bye Beautiful so okrog pol enajste zahrumeli Nightwish. Pod sojem reflektorjev in ob pirotehniki, popolnoma usklajeni z glasbo, so zaigrali večino komadov z nove plošče (The Poet And The Pendulum, Sahara, Amaranth, The Islander, 7 Days To The Wolves…), navrgli pa so še nekaj starih cukrčkov: The Siren, Sacrament Of Wilderness, Dark Chest Of Wonders.

Vrhunci večera so bili fenomenalni Wishmaster, Wish I Had An Angel in seveda Nemo. Anette jih je glede na svoj glasovni razpon in ob upoštevanju dejstva, da ni operno šolana pevka (thank you lord), pesmi solidno odpela in jim dala lasten značaj. Nasploh so se pokazali kot simpatična skupina, z dobrim stikom z občinstvom in super izvedbo glasbe tudi v živo.

Mene so prepričali, ker igrajo s srcem in imajo dobro karizmo. Se še vidimo :)

Spet se je zaključilo eno obdobje v mojem življenju, v sredo sem namreč diplomirala! Sedaj sem dohtarca tudi na papirju, da pa se bom dejansko počutila tako, pa bo verjetno minilo še nekaj časa (če ne prej, pa po strokovnem izpitu). Je že tako, da se naš fax zaključi z zadnjim opravljenim izpitom, nimaš nobenega uradnega zagovora diplome – ker ni diplomske naloge, nekako obvisiš v zraku.
Čeprav veš, da je konec, da ti ne bo več treba hoditi na izpite, da si končno uresničil svoj življenjski cilj, da si dosegel nekaj, za kar si vsaj šest let trdo delal, se počutiš ravno tako, kot pred enim tednom, ko si bil še uradno študent.

Sedaj je pa čas za proslavo! Mesec marec bo moj mesec počitnic pred začetkom šihta in nameravam ga dobro izkoristiti :) Nove poti so odprte…

vam povem, da še nisem pod zemljo, le preveč drugega dela imam, da bi kaj napisala na blog.

Zjutraj vstanem, pojem mueslije, pokofetkamo, se grem učit. Po kosilu kakšne dve uri bluzim, nato spet do večera sedim za knjigo. Zvečer si privoščim kakšen fajn film ali pogledam kakšen del nanizank, ki jih posnamem na tv (Sopranovi, Jasnovidka, Dosjeji X) in grem spat. Potem pa spet isto naslednji dan… Malo je že dolgočasno.

Rutino sem razbila prejšnji vikend, z vlakom sem šla najprej do Celja, na obisk k bivši cimri Metki, nato pa sva skupaj šli še še do Maribora. Proslavljali smo diplomo moje kolegice Vitke. Upam, da bomo takole kmalu proslavljali tudi mojo ;), zato pa moram še kak mesec zdržati, potem bo pa bolje.

Takole se pred našimi vrati “pasejo” ptički.
Kadar so dovolj lačni, zmažejo tako kroglico v enem dnevu; še posebej kadar je veliko snega in na travnikih ni dovolj hrane.