8
Oct
Blog action day 2008
Archive for the ‘dogodki’ Category
Danes, 15. oktobra, zopet poteka svetovna blogerska akcija (Blog Action Day 2008: Poverty). Kakšen cinik bo na tole blogersko akcijo sigurno pripomnil kaj v smislu, da z nekaj članki o pereči tematiki ne bomo rešili človeštva. Prikrivanje dejstev in pretvarjanje, da nekaj ne obstaja, je še slabše, saj je vnaprej izgubljena bitka. Važno je razpravljanje in osveščanje, važno je, da problem sploh ponotranjimo, šele potem lahko kaj naredimo glede rešitve. Zato mi je všeč ideja, da vsak bloger na isti dan napiše članek. Četudi se dotakneš le miselnosti enega posameznika, se lahko končna skupna številka približa več stotisočim, to pa ni zanemarljivo. Dosežemo lahko enak efekt kot v filmu Daj naprej (Pay It Forward), saj ste ga videli, kajne?
Priznam pa, da je prosto lebdeče misli težko načrtno usmeriti v pisanje posta na določeno temo, sploh če si vajen luksuza svobode pisanja. Lanska tematika o ekološkem izboljšanju okolja, je bila nasproti letošnji enostavna.
Revščina. Kaj napisati in s katerega vidika osvetliti problematiko? Imam dovolj osebnih izkušenj z njo, da napišem objektiven članek, z vsaj nekaj teže? Kako opredeliti ta pojem? Po SSKJ je to: “stanje, za katerega je značilno veliko pomanjkanje materijalnih dobrin.” Ali pa v ekspresivnem smislu: “stanje, za katero je značilno pomanjkanje bistvenih značilnosti tega, kar izraža prilastek (duhovna, izrazna, miselna, duševna, kulturna revščina)”. Verjetno je definicija z vidika vsakega posameznika zelo raznolika. Ob besedi pa sigurno vsi pomislimo na podhranjene, lačne, umirajoče otroke v afriških in azijskih državah, na vojno in njene posledice, prenaseljenost, na bolezen, slabe socialne in materijalne pogoje, na izgubo svobode. Te vrste revščine je na našo srečo v naši deželi zelo malo, vsaj od druge svetovne vojne. In sigurno smo lahko hvaležni, da nam ni treba živeti v takšnih razmerah. A vendar ne moremo trditi, da revščine v Sloveniji ni.
Le redki pomislijo tudi na nevidno in skrito revščino ljudi, ki jih videvamo vsak dan, a so ti preveč ponosni in jim je nerodno priznati, da nimajo dovolj mesečnih dohodkov za plačilo položnic, za brezskrbno življenje. Kaj pa nemoč in revščina žensk, ki so odvisne od moža in ga ne morejo zapustiti kljub konstantni psihični, emocionalni, fizični zlorabi, ker same nimajo dovolj sredstev za preživetje; revščino upokojencev z minimalno pokojnino; zapostavljenost “obrobnih populacij” družbe (etnične manjšine, psihiatrični bolniki, brezposelni)? Ali pa brezdomci, ki so tudi na ljubljanskih ulicah postali že del vsakdanjika. Postali smo hinavska in neobčutljiva družba, raje umaknemo oči vstran in preslišimo klic na pomoč, kot da bi pobrskali po žepih in prispevali kakšen evro. Najbolj razširjena revščina daleč naokrog pa je revščina duha in intelekta, ki ljudi spodbuja k zaničevanju in diskriminaciji finančno slabše podprtih oseb, s tem pa se začaran krog vrti dalje.
In kaj lahko naredimo glede tega? Vsak izmed nas ne more biti medijsko odmevna oseba, z ogromno močjo prepričevanja. Lahko pa smo odprtih oči in src in spoznali bomo stisko sočloveka, postavimo se kdaj v njihov položaj. Mar bi takšen svet želeli za svoje otroke? Včasih je majhna donacija dovolj, da doprinese k razliki, tudi dandanes popularne SMS donacije, niso napačna izbira. Kupujmo proizvode domačih pridelovalcev hrane in domačih firm, s tem lahko posredno vplivamo na zmanjšanje nezaposlenosti zaradi stečajev tovarn. Ali pa poiščimo fair-trade proizvode, povejmo, da ne podpiramo izkoriščanja poceni delovne sile. Izbiramo lahko, da damo svoj volilni glas v prid politiki, ki ni slepo usmerjena v kapitalizem in ki ima občasno posluh tudi za “male ljudi”. Podpirajmo ugodnosti za mnogočlanske družine, podpore brezposelnim, razbijajmo slepe predsodke in stereotipe. Ne dopustimo, da bi zdravstvena oskrba in izobraževanje postala prioriteta bogatih.
Sigurno smo še stotine let daleč od idealne, utopične družbe, kjer ni revščine, bolezni, neenakosti, vendar lahko k njej stremimo. Spremenimo perspektivo, verjemimo v možnost spremembe… To je moj glas od tisočih, poslala ga bom v digitalni svet, vzporedno s so-blogerji z vsega sveta v upanju, da bo kdaj drugače.
28
Sep
Kosilo
Že od prejetja prve plače sem “familiji” obljubila, da jim častim kosilo. Minevali so tedni in še kar se nismo spravili nikamor, predvsem zaradi babičine slabše mobilnosti, zato sem se prejšnji vikend odločila, da za en dan oprem “svojo restavracijo” kar doma. Resda je bil na jedilniku le en menu, pa vendar mislim, da mi je kar dobro uspelo, še posebej ker sem vse jedi kuhala prvič. Za predjed so bili mafini s šunko, sledila je juha s zdrobovimi cmoki, za glavno jed sem scoprala mesno lazanjo, za desert pa tiramisu. Novim zmagam smo nazdravili s šampanjcem. Posode pa tokrat nisem pomivala sama : )
20
Aug
Oddih na Dolenjski
Tudi letos nama je s sestro uspelo uiti v mirno zavetje dolenjskih gozdov, sicer le za pet dni (13.-17.8), a tudi to je boljše kot nič. Luštno je biti obkrožen s tiho naravo, brez hrupa mest, brez nočnih luči, obkroža te le le soj svetlih zvezd in šumenje vetra. Kopali sva se v Kolpi in uspeli naloviti nekaj sončnih žarkov za zalogo.
Kot celo Slovenijo, je tudi Dolenjsko in Belo krajino zajelo obilno neurje, padala je toča, ki pa nam na srečo ni poškodovala avta. So pa hudo narasle reke, zalilo je nekatera polja in hiše v bližini in nalomilo drevje. Zaradi slabšega vremena sva si en dan privoščili kopanje v termalnem bazenu v Dolenjskih toplicah. Termalni bazeni se po mojem mišljenju sicer ne morejo primerjati z jezerom, reko ali morjem, je pa vseeno bila prijetna sprememba.
Kot zanalašč se je vreme spet popravilo na dan odhoda, zato sva se po daljši poti naokrog peljali do doma in zaužili še nekaj avtentičnih lepot slovenske pokrajine. Nazaj grede se nam je na poti pridružila tudi kobilica, ki se je mnogo kilometrov skulirano peljala na strehi avta, potem pa je le odletela, kot tudi midve, nazaj v domače okolje.
3
Aug
Watershed
Novi album skupine Opeth je kot vedno zanimivo potovanje v sonične razsežnosti in poslastica za vsakega ljubitelja progresivne glasbe. To je glasba za meditacijo in razmislek, definitivno rabi svoj čas, da se zažre v pore, potrebnih je več poslušanj za maksimalni učinek.
Tokrat so se Opeth še bolj približali svojim vzornikom progresivnega rocka iz 70′. Prav tako so letos po Ameriki imeli turnejo z Dream Theater – “Progressive Nation Tour”, po zaključku katere je bil izdan Watershed. Izgleda, da je leto 2008 za skupino leto sprememb in napredka. Zvok je svetlejši in čistejši kot kadarkoli prej, z več spremembami tempa in hkrati dostopnejši, manj je ponavljanja enega riffa. Prvič so uporabili ženski vokal (Natalie Lorichs) v Coil, in deluje presenetljivo lepo. Temu navkljub pa so heavy momenti temnejši in intenzivnejši še od tistih na plošči Deliverance, čeprav jih je za pravega headbangerja resda kar premalo. Mene to ne moti, če želim slišati njihovo agresivnejšo plat, si zavrtim Deliverance ali My Arms, Your Hearse.
Na trenutke so si v svojo nezmotljivo virtuoznost dovolili vnesti celo humorne in nekoliko nepričakovane prijeme: verzi zapeti v obratnem vrstnem redu (Hessian Peel), akustična neubranost pri koncu komada Burden, ki se konča s smehom ipd. Ti pa se (da ne bo pomote) do popolnosti vtkejo v preostanek skladbe, postanejo del celote. Dober primer je The Lotus Eater: v uvod nas pospremi tiho mrmranje, ki vpade v agresiven tempo, navdušujoče kombiniran s presenetljivo svetlim vokalom. Spet sledi miren akustičen odsek, ki vodi v eno njihovih najbolj odštekanih klaviaturskih solaž, s funky-jazzy pridihom, konec pesmi pa zaključi šepetajoč pogovor. Zabavno.
Najboljši komadi so definitivno Heir Apparent, The Lotus Eater in s posebne izdaje (z bonusom treh komadov) Derelict Herds. Za pokušino lahko poslušate novi (za video skrajšani) singel: Porcelain Heart.
Ocena albuma 9/10.
Če so predstavljali Opeth do sedaj črno-belo zgodbo, so ji sedaj dodali še barve. Njihova prirojena sposobnost, da te v nekaj minutah, brez truda popeljejo iz globin mračnega pekla v oblake, k soncu, je njim edina. Spet so dokazali izpiljeni talent pri združevanju navidez nezdružljivih žanrov in obilo inovativnosti pri stopanju v nova področja. S tem si vedno znova zagotavljajo mesto med nesmrtnimi metal bandi.
[youtube:http://www.youtube.com/watch?v=cKx5zrb0Z_0]
13
Jul
Opeth’s back!
Z novim albumom Watershed! To je deveti studijski album švedskih progresivnih death metalcev, sedaj delujočih pod Roadrunner Records in v novi zasedbi: Mikael Åkerfeldt (vokali, kitara), Fredrik Åekesson (kitara; zamenjal prejšnjega kitarista Peter Lindgrena), Martin Mendez (bas kitara), Martin Axenrot (bobni, tolkala, od skupine se je poslovil Martin Lopez), Per Wiberg (klaviature).
How happier could an opethian be? Komaj čakam, da ga sprocesiram, kritika sledi kasneje. Sedaj se bom potopila v njihove globine, v upanju da album dosega prejšnje (ali jih celo presega), potem se bo pa res treba zmigati na kak koncert v okviru evropske turneje v decembru…
Seznam komadov:
- “Coil” – 3:10
- “Heir Apparent” – 8:50
- “The Lotus Eater” – 8:50
- “Burden” – 7:41
- “Porcelain Heart” – 8:00
- “Hessian Peel” – 11:25
- “Hex Omega” – 7:00
Special Edition Bonus CD:
1. “Derelict Herds” – 6:28
2. “Bridge Of Sighs” (Robin Trower cover) – 5:55
3. “Den staendiga resan” (Marie Fredriksson cover) – 4:09
22
Jun
Podelitev diplom
V sredo sem si vzela dopust in se z družino odpeljala v Ljubljano, na svečano podelitev diplom MF. Ponavadi me je takih svečanih srečanj kar groza, zato sem se z dvomi napotila Kongresnemu trgu naproti, podelitev je bila namreč v stavbi ljubljanske Univerze. Stavbo sem prvič videla od znotraj, fasciniralo me je že strmo stopnišče z rdečo preprogo. Sama dvorana je manjša, a res lepa, vsa v lesu in marmorju. Diplomanti smo sedeli v prvi vrsti, ostali povabljeni pa zadaj in na balkončku.
