Sledi povezavi (klikni na sliko) za simpatično interaktivno novoletno voščilnico.

VESELE PRAZNIKE!

* Metallica 14.5.2009, Wienerstadthalle, Dunaj ; RAZPRODAN  :(
vroča roba, za več mesecev naprej že razprodan koncert…

* Lenny Kravitz 8.6. 2009, Hala Tivoli, Ljubljana:
v sklopu poletne turneje novega albuma It’s Time For A Love Revolution, se bo Lenny baje oglasil tudi v naši državi. Bomo videli.

Voditeljica Katy Perry je bila na trenutke “cheerlidersko” nadležna, njena kostumografija je mejila na cirkuško parado, njene vokalne sposobnosti v živo so zelo skromne, ji je pa treba priznati, da ni imela treme. In podeljevalci nagrad so bili skoraj tako pocukrani kot voditeljica. Bistvo tega šova nažalost ni v kvalitetni glasbi, ker je predvidljivo, da bo najbolj cheesy/všečen_širši_množici izvajalec tudi zmagovalec. In vsako leto znova pozabim, da EMA niso Grammy-ji.
Me pa vsako leto pozitivno presenetijo z light šovom. In kaj takega, kar so letos naredili The Killers, ko so nastopali v navidezni 3D animirani kocki, še res nisem videla. Najboljši performans! Tudi Duffy in Pink sta bili simpatični. So pa bili ostali nastopi bolj povprečni: Beyonce (v futuristični opremi, ki se ni skladala s solzavim komadom If I Was A Boy), Take That (lučke so bile bolj zanimive kot pesem), The Ting Tings (dečva še vedno folk opominja, da njeno ime ni Stacy ipd), Kanye West & Estelle.

Kategorije:
MOST ADDICTIVE TRACK: Duffy-Mercy, Katy Perry-I Kissed A Girl, Pink-So What, Coldplay-Viva La Vida, Kid Rock-All Summer Long. Zabaven komad, čeprav bi sama zmago privoščila Duffy. Kid Rock mi gre pa uradno na živce: ni dovolj, da si je s prvim singlom sposodil sample od Enter Sandman, sedaj je pokvaril še Sweet Home Alabama. Kje so meje dobrega okusa?

HEADLINER: Metallica, Foo Fighters, Linkin Park, Tokio Hotel, The Cure. Emo-mladci so se mi pred letom dni še zdeli zanimivi, sedaj se pa sprašujem, če bodo še kaj drugega spravili skupaj razen Durch den Monsun v vseh evropskih jezikih. In ne, ne zaslužijo si zmage za best live koncerte v skupini s takimi veterani!

ROCK OUT: 30 Seconds To Mars, Metallica, Slipknot, Linkin Park, Paramore.
ALBUM OF THE YEAR: Coldplay-Viva La Vida Or Death And His Friends, Britney Spears-Blackout, Leona Lewis-Spirit, Duffy-Rockferry, Alicia Keys-As I Am. Dober primer, da zmaga tisti, ki si ga želi množica. Po mojem Britney sploh ne sodi v isto ligo kot ostali, še posebej po svojih polomijah in ne s tem albumom.

NEW ACT: Miley Cyrus, One Republic, Jonas Brothers, Katy Perry, Duffy. Hmmm?
VIDEO STAR: Snoop Dogg-Sensual Seduction, Santogold-L.E.S. Artistes, Weezer-Pork&Beans, 30 Seconds To Mars-A Beautiful Lie, Madonna-4 Minutes. No ja, naj jim bo…

BEST ACT EVER: Rick Astley. Imam samo eno pripombo: WTF?
ULTIMATE URBAN: Lil Wayne, Alicia Keys, Kanye West, Beyonce, Chris Brown
ARTIST CHOICE: Lil Wayne. Ne poznam in me ne zanima.

ACT OF 2008: Leona Lewis, Britney Spears, Rihanna, Coldplay, Amy Winehouse. Enaki pomisleki kot pri albumu leta.
MTV ADRIA ACT: Laka. Eurosong all over again.
ULTIMATE LEGEND: Paul McCartney. Bono je car, ampak ob podelitvi te nagrade je pa malce pretiraval... Morebiti je krivo dejstvo, da nisem nikoli zares zaštekala beatlomanije in bi nagrado bolj privoščila njemu in U2.
EUROPEANS BEST: Shiri Maimon-Israel, Finley-Italy, Dima Bilan-Russia, Emre Aydin-Turkey, Leona Lewis-UK&Ireland. Od kdaj sta Rusija in Izrael (razen na Eurosongu) del Evrope? Naj me kdo pouči o zemljepisu… sicer je pa res, da ne blestim na tem področju. Če bi zmagal Dima, ne bi bilo konca njegovih baharij, tako da sem še kar zadovoljna.

Tisti, ki me poznate itak dobro veste, da sem zahteven gledalec. Če vam kaj ne paše pri dodanih komentarjih, pa jih ni treba brat :).

Z njimi sem vztrajala prek napol simfoničnega albuma S&M (ki je bil odmik v čudno področje), tudi Load in Reload sta imela momente ustvarjalnosti, vse dokler niso izdali zloglasnega albuma St. Anger. Ob izidu tega si je pol glasbenega sveta ob mašenju vate v ušesa mislilo: “What were they thinkin’?” To je bila klofuta v obraz vsakemu fanu, ki jih je spremljal prek let, to je bil popolnoma nerazumljiv odklop, slabi komadi, brez smisla, brez melodije, postali so garažni band v najslabšem pomenu besede. To je bila plata, dobra le za podpiranje majave mize.
Takrat sem si prisegla, da je moje privrženosti konec in da nikdar več ne bom kupila nobenega albuma Metallice (zarečenega kruha se največ poje, kot bomo videli kasneje). Človek razume, da osebne stiske (zdravljenje alkoholizma James Hetfielda, prepiri med člani skupine in z bivšim basistov Jason Newstedom) slabo vplivajo na ustvarjalni potek, a vendar: iz milosti kupovati drage plošče, je nesmisel. Mislila sem si: ” še ena legenda rocka, ki je šla po gobe.” V pohlepu so poteptali vse, na čemer so si zgradili sloves in uspeh, bilo mi jih je žal.

In ko so 2008 izdali nov (deveti studijski) album, sem načrtno želela preslišati vse informacije, ker ti je vedno težko, če kdo pljuva čez tvoj nekdaj najljubši band.  Na žalost  jemljem glasbo kar preveč resno, a ta ljubezen je del mene in se ob kritikah meni priljubljenih izvajalcev sekiram. Do mene so, kljub ignoriranju novic iz glasbenega sveta, prišle informacije, da je album slab in da so oboževalci na internetu objavili peticijo za skrajšano in zgoščeno verzijo Death Magnetic – kar je sramota za Metallico. Tudi prvi singel The Day That Never Comes, mi je izgledal na prvi pogled sumljivo skomercializiran: ne še en ameriški proizvod na temo Iraka (eye roll)…

A potem sem se odločila, da jim moram dopustiti “benefit of a doubt” in si vseeno zavrteti plato. Že dolgo nisem s tako ciničnim, a priori negativnim pristopom šla raziskovat. Po prvem zasuku je cd pristal v kotu delovne mize in kak teden se je na njem nabiral prah. Nato pa se je kar nenadoma prirasel name. Čez dan sem se zalotila, da mrmram refren All Nightmare Long in spoznala sem resnico: “Metallica is back, baby!” Yupi! Enakega mnenja je tudi Thorin.

Za razliko od St.Anger, kjer se zdi, da je ubogi Kirk Hammett med snemanjem plate bil na bolniški, se na Death Magnetic šibajoči riffi kar vrstijo – in ti so utripajoče srce skupine. Lars Ulrich si je končno nabavil dostojno zveneč set bobnov (na St.Anger se je zdelo, da razbija po starih kuhinjskih loncih :). Po (slabi) navadi skupine, je bas pomaknjen kar preveč v ozadje in le na instrumentalnem Suicide & Redemption pride bolj do izraza. Sicer pa se nekako Rob Trujillo (ex Suicidal Tendencies in tour-basist Ozzyja Osbourna) ne vklaplja v celoto – le kam je šel naš Jason Newsted?
Po zvoku je album svetlobna leta daleč od St.Anger, kar je zelo pozitivno. Bi pa človek naredil napako, če bi od njih pričakoval, da bodo znova scoprali mojstrovino, kot je Master Of Puppets ali One. Take čarobnosti ne bodo znali več poustvariti, ali pač? Vendar so se dodobra približali jedru svojih korenin: slojevita zgradba komadov, ubijalski riffi, prepleteni s počasnejšimi odseki, koherentna energija, ki hrumi iz zvočnikov. Za skupino, za katero je cel svet mislil, da si je že skopala grob in so le še za v penzijo, je to neverjeten povratek, še je življenje v starih kosteh!
Ocena 7.5/10

METALLICA
Death Magnetic (2008)
1. That Was Just Your Life
2. The End of the Line
3. Broken, Beat & Scarred
4. The Day That Never Comes
5. All Nightmare Long
6. Cyanide
7. The Unforgiven III
8. The Judas Kiss
9. Suicide & Redemption
10. My Apocalypse

Priznam pa, da je prosto lebdeče misli težko načrtno usmeriti v pisanje posta na določeno temo, sploh če si vajen luksuza svobode pisanja. Lanska tematika o ekološkem izboljšanju okolja, je bila nasproti letošnji enostavna.
Revščina. Kaj napisati in s katerega vidika osvetliti problematiko? Imam dovolj osebnih izkušenj z njo, da napišem objektiven članek, z vsaj nekaj teže? Kako opredeliti ta pojem? Po SSKJ je to: “stanje, za katerega je značilno veliko pomanjkanje materijalnih dobrin.” Ali pa v ekspresivnem smislu: “stanje, za katero je značilno pomanjkanje bistvenih značilnosti tega, kar izraža prilastek (duhovna, izrazna, miselna, duševna, kulturna revščina)”. Verjetno je definicija z vidika vsakega posameznika zelo raznolika. Ob besedi pa sigurno vsi pomislimo na podhranjene, lačne, umirajoče otroke v afriških in azijskih državah, na vojno in njene posledice, prenaseljenost, na bolezen, slabe socialne in materijalne pogoje, na izgubo svobode. Te vrste revščine je na našo srečo v naši deželi zelo malo, vsaj od druge svetovne vojne. In sigurno smo lahko hvaležni, da nam ni treba živeti v takšnih razmerah. A vendar ne moremo trditi, da revščine v Sloveniji ni.

Le redki pomislijo tudi na nevidno in skrito revščino ljudi, ki jih videvamo vsak dan, a so ti preveč ponosni in jim je nerodno priznati, da nimajo dovolj mesečnih dohodkov za plačilo položnic, za brezskrbno življenje. Kaj pa nemoč in revščina žensk, ki so odvisne od moža in ga ne morejo zapustiti kljub konstantni psihični, emocionalni, fizični zlorabi, ker same nimajo dovolj sredstev za preživetje; revščino upokojencev z minimalno pokojnino; zapostavljenost “obrobnih populacij” družbe (etnične manjšine, psihiatrični bolniki, brezposelni)? Ali pa brezdomci, ki so tudi na ljubljanskih ulicah postali že del vsakdanjika. Postali smo hinavska in neobčutljiva družba, raje umaknemo oči vstran in preslišimo klic na pomoč, kot da bi pobrskali po žepih in prispevali kakšen evro. Najbolj razširjena revščina daleč naokrog pa je revščina duha in intelekta, ki ljudi spodbuja k zaničevanju in diskriminaciji finančno slabše podprtih oseb, s tem pa se začaran krog vrti dalje.

In kaj lahko naredimo glede tega? Vsak izmed nas ne more biti medijsko odmevna oseba, z ogromno močjo prepričevanja. Lahko pa smo odprtih oči in src in spoznali bomo stisko sočloveka, postavimo se kdaj v njihov položaj. Mar bi takšen svet želeli za svoje otroke?  Včasih je majhna donacija dovolj, da doprinese k razliki, tudi dandanes popularne SMS donacije, niso napačna izbira. Kupujmo proizvode domačih pridelovalcev hrane in domačih firm, s tem lahko posredno vplivamo na zmanjšanje nezaposlenosti zaradi stečajev tovarn. Ali pa poiščimo fair-trade proizvode, povejmo, da ne podpiramo izkoriščanja poceni delovne sile. Izbiramo lahko, da damo svoj volilni glas v prid politiki, ki ni slepo usmerjena v kapitalizem in ki ima občasno posluh tudi za “male ljudi”. Podpirajmo ugodnosti za mnogočlanske družine, podpore brezposelnim, razbijajmo slepe predsodke in stereotipe. Ne dopustimo, da bi zdravstvena oskrba in izobraževanje postala prioriteta bogatih.

Sigurno smo še stotine let daleč od idealne, utopične družbe, kjer ni revščine, bolezni, neenakosti, vendar lahko k njej stremimo. Spremenimo perspektivo, verjemimo v možnost spremembe… To je moj glas od tisočih, poslala ga bom v digitalni svet, vzporedno s so-blogerji z vsega sveta v upanju, da bo kdaj drugače.