Naredila sem pisni del izpita (ufff), jutri me še čakajo trije deli, tako da bo kar intenzivno. Upajmo, da bo komisija ugodna in bo izpraševalec imel skuliran dan. Nikdar se ne ve. Pristopila bom k zadevi z optimizmom in se prepustila toku.
Ugotavljam, da se imam še vedno veliko za naučiti od ljudi in o ljudeh, niso vedno takšni, kot se zdijo na prvi pogled oz. niso takšni, kakršno vizijo smo si o njih naredili v glavi. In seveda to velja v obe smeri: čaka nas lahko pozitivno ali negativno presenečenje. Včasih se mi zdi, da bi bilo enostavneje, če bi si vsi lahko brali misli. Ne bi bilo neumnega pretvarjanja in “belih” laži, zapletanja in ugotavljanja dvojnih pomenov besed, projicirali bi našo dejansko osebnost, brez okraskov in takoj bi si bili na jasnem o “vibraciji” osebe. Ostala bi nam surova esenca stvari, na katerih bi lahko gradili v višje sfere. Bi bilo zaradi tega bolj dolgočasno in manj zabavno? Dvomim, le časa in energije bi izgubili manj.

Po naključju sem odkrila nov blog, zelo drugačen od mojega in meni ravno zato privlačen. S prosto tekočo besedo na problematiko zmenkarij, stikov med ljudmi v sodobnem norem svetu in iskanju sorodne duše, s stališča ameriškega, temnopoltega, uspešnega, samskega moškega. Zanimivo branje za liberalne intelektualce/ke.
Občudujem humor Larry Davida. Je komik, so-ustvarjalec unikatne humoristične serije Seinfeld in serije Curb Your Enthusiasm (po naše “Nikar tako živahno”), ki zna na zelo animiran in smešen način prikazati zaplete in nesporazume v vsakdanjem življenju (“misundaztood” fenomen). Obe seriji sta mi eni najljubših in se ob njih pogosto nasmejim do solz :).

Da sprostim vse ventile in da bo tale post “soap opera like”, še naslednje misli… Mogoče vam ne dam dovolj pogosto vedeti, da vas imam rada? Vse, ki spremljate moj blog in ste moji virtualni prijatelji. Vse prijatelje in kolege, ki mi polepšate dni s prijetnim pogovorom in kofetkanjem, s tem, da me sprejemate takšno kakršna sem in me poznate v dno duše (Jekkyl/Hyde dinamika). Vse, ki ste moja družina, čeprav ste včasih nepredvidljivi (kot sem tudi sama), kljub občasnim prepirom; ste moja trdna baza na tem koščku zemlje, brez vas bi bila izgubljena. Še posebna zahvala tebi, moj dragi bratec in najboljši prijatelj: vsaka ura najinega druženja je dragocena, upam da bova enako povezana tudi čez petdeset let, ko bova imela svoje družine in nama bodo vnuki plezali v naročje. Zahvala vsem, ki verjamete vame, vaša podpora mi veliko pomeni.
Dovolj bo naključnih misli za en dan, pozdravček.

Danes, 15. oktobra, zopet poteka svetovna blogerska akcija (Blog Action Day 2008: Poverty). Kakšen cinik bo na tole blogersko akcijo sigurno pripomnil kaj v smislu, da z nekaj članki o pereči tematiki ne bomo rešili človeštva. Prikrivanje dejstev in pretvarjanje, da nekaj ne obstaja, je še slabše, saj je vnaprej izgubljena bitka. Važno je razpravljanje in osveščanje, važno je, da problem sploh ponotranjimo, šele potem lahko kaj naredimo glede rešitve. Zato mi je všeč ideja, da vsak bloger na  isti dan napiše članek. Četudi se dotakneš le miselnosti enega posameznika, se lahko končna skupna številka približa več stotisočim, to pa ni zanemarljivo. Dosežemo lahko enak efekt kot v filmu Daj naprej (Pay It Forward), saj ste ga videli, kajne?

Priznam pa, da je prosto lebdeče misli težko načrtno usmeriti v pisanje posta na določeno temo, sploh če si vajen luksuza svobode pisanja. Lanska tematika o ekološkem izboljšanju okolja, je bila nasproti letošnji enostavna.
Revščina. Kaj napisati in s katerega vidika osvetliti problematiko? Imam dovolj osebnih izkušenj z njo, da napišem objektiven članek, z vsaj nekaj teže? Kako opredeliti ta pojem? Po SSKJ je to: “stanje, za katerega je značilno veliko pomanjkanje materijalnih dobrin.” Ali pa v ekspresivnem smislu: “stanje, za katero je značilno pomanjkanje bistvenih značilnosti tega, kar izraža prilastek (duhovna, izrazna, miselna, duševna, kulturna revščina)”. Verjetno je definicija z vidika vsakega posameznika zelo raznolika. Ob besedi pa sigurno vsi pomislimo na podhranjene, lačne, umirajoče otroke v afriških in azijskih državah, na vojno in njene posledice, prenaseljenost, na bolezen, slabe socialne in materijalne pogoje, na izgubo svobode. Te vrste revščine je na našo srečo v naši deželi zelo malo, vsaj od druge svetovne vojne. In sigurno smo lahko hvaležni, da nam ni treba živeti v takšnih razmerah. A vendar ne moremo trditi, da revščine v Sloveniji ni.

Le redki pomislijo tudi na nevidno in skrito revščino ljudi, ki jih videvamo vsak dan, a so ti preveč ponosni in jim je nerodno priznati, da nimajo dovolj mesečnih dohodkov za plačilo položnic, za brezskrbno življenje. Kaj pa nemoč in revščina žensk, ki so odvisne od moža in ga ne morejo zapustiti kljub konstantni psihični, emocionalni, fizični zlorabi, ker same nimajo dovolj sredstev za preživetje; revščino upokojencev z minimalno pokojnino; zapostavljenost “obrobnih populacij” družbe (etnične manjšine, psihiatrični bolniki, brezposelni)? Ali pa brezdomci, ki so tudi na ljubljanskih ulicah postali že del vsakdanjika. Postali smo hinavska in neobčutljiva družba, raje umaknemo oči vstran in preslišimo klic na pomoč, kot da bi pobrskali po žepih in prispevali kakšen evro. Najbolj razširjena revščina daleč naokrog pa je revščina duha in intelekta, ki ljudi spodbuja k zaničevanju in diskriminaciji finančno slabše podprtih oseb, s tem pa se začaran krog vrti dalje.

In kaj lahko naredimo glede tega? Vsak izmed nas ne more biti medijsko odmevna oseba, z ogromno močjo prepričevanja. Lahko pa smo odprtih oči in src in spoznali bomo stisko sočloveka, postavimo se kdaj v njihov položaj. Mar bi takšen svet želeli za svoje otroke?  Včasih je majhna donacija dovolj, da doprinese k razliki, tudi dandanes popularne SMS donacije, niso napačna izbira. Kupujmo proizvode domačih pridelovalcev hrane in domačih firm, s tem lahko posredno vplivamo na zmanjšanje nezaposlenosti zaradi stečajev tovarn. Ali pa poiščimo fair-trade proizvode, povejmo, da ne podpiramo izkoriščanja poceni delovne sile. Izbiramo lahko, da damo svoj volilni glas v prid politiki, ki ni slepo usmerjena v kapitalizem in ki ima občasno posluh tudi za “male ljudi”. Podpirajmo ugodnosti za mnogočlanske družine, podpore brezposelnim, razbijajmo slepe predsodke in stereotipe. Ne dopustimo, da bi zdravstvena oskrba in izobraževanje postala prioriteta bogatih.

Sigurno smo še stotine let daleč od idealne, utopične družbe, kjer ni revščine, bolezni, neenakosti, vendar lahko k njej stremimo. Spremenimo perspektivo, verjemimo v možnost spremembe… To je moj glas od tisočih, poslala ga bom v digitalni svet, vzporedno s so-blogerji z vsega sveta v upanju, da bo kdaj drugače.

je ime moje nove wordpress teme, ki me je očarala s starinskim izgledom (spominja na pergament) in s toplimi zemeljskimi barvami, prikladnimi za jesensko obdobje, ko rumeni in odpada listje.
Temo Mukkamu pa bom zaenkrat pospravila v “digitalni predal”, za morebitno ponovno uporabo.

z veseljem vam povem, da lahko prejšnjo objavo brez težav ignorirate. Problem rešen :)