Čutim globoko povezanost z naravo, še posebej v tem lepem pomladnem mesecu, ko sem prvič vdihnila zrak. Nitke srca mi vleče na vse strani, ko opazujem drhtečo preprostost in lepoto zemlje. Ko se travne bilke s svojim zelenilom podajajo mehkobi mojih dlani, se v meni zbudijo prvinska občutja navezanosti na naš planet. Bosa stopam po zelenih ploskvah. Diham v ritmu grudi pod mano, veter se igra z mojimi lasmi in me boža po trepalnicah, ko zaprem oči, da se lenobno prepustim rumenim žarkom. Puhasti beli oblaki se poganjajo po sinjini kot igrivi otroci, sanjam z njimi in odnese me v neznane višave. Čutim da sem eno z okoljem, blagodejni zvoki ptičjega petja in čričkov me pomirjajo. Čas izgine, obstaja le tisti trenutek, postanem otrok cvetja. Peace to all…