Že dolgo nisem nič pametnega napisala. Pa mogoče niti ni razlog to, da nimam dovolj časa, v zadnjem obdobju si ga nekako kar ne znam prav razporediti. Ovir na cesti ne zmanjka, ni minilo nekaj tednov od izpita, že so pred mano novi izzivi, morda še zahtevnejši in še bolj odločilni za nadaljnji potek življenja. Bom šla naprej po poti ambicije in razuma, ali bom izbrala pot emocij in miru? Zmanjkuje mi časa za milijon drobnih opravil in hobijev, ki bi jih še rada raziskala, še za blog mi zmanjka časa za uresničitev ideje, čeprav pomanjkanja idej ni.
Vsi vikendi so minili s svetlobno hitrostjo, a v prijetnem vzdušju srečanj. Prvič sem se vozila v snežnem metežu, bilo je zabavno, čeprav nisem vedela, ali bo moj peugeot zmogel speljati v spolzki klanec ali bom obtičala ob robu ceste. Komaj čakam praznike, pa ne zaradi okraševanja ali daril, temveč zaradi prijetnega občutka, ki preveva zrak zaradi pozitivne energije ljudi.

Imeli smo tudi deseto obletnico gimnazije. Še vedno se včasih počutimo kot najstniki, čeprav smo v življenju že daleč prišli, spoznali mnogo novega, napredovali na nove nivoje. A je nekaj magije v videnju obrazov starih prijateljev, da se z njimi smeješ, kot si se nekoč, pozabiš na minevanje let in se miselno transportiraš v obdobje, ko si bil brez velikih problemov, ko si na svet gledal z naivnimi očmi, ko so ti bili sošolci in prijatelji svet utehe, ko si sanjal z odprtimi očmi in si predstavljal vizijo bodočnosti. In ko te obdajajo zvoki iste glasbe kot pred desetimi leti, se odprejo vsi kanali nostalgije, ki te objame v svoj svetel žar. Ostali smo do jutra in ko sem z zmrznjenih šip ob pol štirih strgala svetleči se led in so zvezde v hladni noči bleščeče sijale name, sem se zavedela: lepo je živeti!