Pesem Judith najdete na prvencu alternativne skupine A Perfect Circle (skupino je zasnoval Maynard James Keenan, idejni vodja progresivne metal skupine Tool). Album “Mer De Noms” so izdali leta 2000 (kar po naše pomeni “morje imen”; in res je večina naslovov skladb – ime).
Fajna rock glasba za mračne dni.
A 92 year-old man went to the Doctor to get a physical. A few days later the Doctor saw the man walking down the street with a gorgeous young lady on his arm. At the next physical the Doctor talked to the man and said, “You’re really doing great, aren’t you?”
The man replied, “Just doing what you said Doctor, ‘Get a hot mamma and be cheerful.”
The Doctor exclaimed, “I didn’t say that. I said you got a HEART MURMUR. BE CAREFUL.”
MTV je fenomen naše generacije in čeprav mi 3/4 glasbe ni preveč všeč, je spremljanje Music Awards zame nekakšna tradicija. In spominjanje na leta brez videorekorderjev, ko sem čula celo noč, da sem lahko gledala live (necenzurirano in brez komentatorjev) verzijo.
Voditeljica Katy Perry je bila na trenutke “cheerlidersko” nadležna, njena kostumografija je mejila na cirkuško parado, njene vokalne sposobnosti v živo so zelo skromne, ji je pa treba priznati, da ni imela treme. In podeljevalci nagrad so bili skoraj tako pocukrani kot voditeljica. Bistvo tega šova nažalost ni v kvalitetni glasbi, ker je predvidljivo, da bo najbolj cheesy/všečen_širši_množici izvajalec tudi zmagovalec. In vsako leto znova pozabim, da EMA niso Grammy-ji.
Me pa vsako leto pozitivno presenetijo z light šovom. In kaj takega, kar so letos naredili The Killers, ko so nastopali v navidezni 3D animirani kocki, še res nisem videla. Najboljši performans! Tudi Duffy in Pink sta bili simpatični. So pa bili ostali nastopi bolj povprečni: Beyonce (v futuristični opremi, ki se ni skladala s solzavim komadom If I Was A Boy), Take That (lučke so bile bolj zanimive kot pesem), The Ting Tings (dečva še vedno folk opominja, da njeno ime ni Stacy ipd), Kanye West & Estelle.
Kategorije:
MOST ADDICTIVE TRACK: Duffy-Mercy, Katy Perry-I Kissed A Girl, Pink-So What, Coldplay-Viva La Vida, Kid Rock-All Summer Long. Zabaven komad, čeprav bi sama zmago privoščila Duffy. Kid Rock mi gre pa uradno na živce: ni dovolj, da si je s prvim singlom sposodil sample od Enter Sandman, sedaj je pokvaril še Sweet Home Alabama. Kje so meje dobrega okusa?
HEADLINER: Metallica, Foo Fighters, Linkin Park, Tokio Hotel, The Cure. Emo-mladci so se mi pred letom dni še zdeli zanimivi, sedaj se pa sprašujem, če bodo še kaj drugega spravili skupaj razen Durch den Monsun v vseh evropskih jezikih. In ne, ne zaslužijo si zmage za best live koncerte v skupini s takimi veterani!
ROCK OUT: 30 Seconds To Mars, Metallica, Slipknot, Linkin Park, Paramore.
ALBUM OF THE YEAR: Coldplay-Viva La Vida Or Death And His Friends, Britney Spears-Blackout, Leona Lewis-Spirit, Duffy-Rockferry, Alicia Keys-As I Am. Dober primer, da zmaga tisti, ki si ga želi množica. Po mojem Britney sploh ne sodi v isto ligo kot ostali, še posebej po svojih polomijah in ne s tem albumom.
NEW ACT: Miley Cyrus, One Republic, Jonas Brothers, Katy Perry, Duffy. Hmmm?
VIDEO STAR: Snoop Dogg-Sensual Seduction, Santogold-L.E.S. Artistes, Weezer-Pork&Beans, 30 Seconds To Mars-A Beautiful Lie, Madonna-4 Minutes. No ja, naj jim bo…
BEST ACT EVER: Rick Astley. Imam samo eno pripombo: WTF?
ULTIMATE URBAN: Lil Wayne, Alicia Keys, Kanye West, Beyonce, Chris Brown
ARTIST CHOICE: Lil Wayne. Ne poznam in me ne zanima.
ACT OF 2008: Leona Lewis, Britney Spears, Rihanna, Coldplay, Amy Winehouse. Enaki pomisleki kot pri albumu leta.
MTV ADRIA ACT: Laka. Eurosong all over again.
ULTIMATE LEGEND: Paul McCartney. Bono je car, ampak ob podelitvi te nagrade je pa malce pretiraval... Morebiti je krivo dejstvo, da nisem nikoli zares zaštekala beatlomanije in bi nagrado bolj privoščila njemu in U2.
EUROPEANS BEST: Shiri Maimon-Israel, Finley-Italy, Dima Bilan-Russia, Emre Aydin-Turkey, Leona Lewis-UK&Ireland. Od kdaj sta Rusija in Izrael (razen na Eurosongu) del Evrope? Naj me kdo pouči o zemljepisu… sicer je pa res, da ne blestim na tem področju. Če bi zmagal Dima, ne bi bilo konca njegovih baharij, tako da sem še kar zadovoljna.
Tisti, ki me poznate itak dobro veste, da sem zahteven gledalec. Če vam kaj ne paše pri dodanih komentarjih, pa jih ni treba brat :).
Your result for Reincarnation Placement Exam…
As Mister Spock would say: Fascinating. It seems you’ve managed to hit the edge of the curve on all metrics. An extraordinary life is almost certain.
According to your answers, you want it all, you want a lot of it, and you’re willing to do what it takes to get it! Adventure! Romance! Technology! Challenge! You love civilization. You like people. You love the complications and joys of a big, weird crowd of humans plus lots of other beings wandering into dangerous and complicated corners of the galaxy.
There is an ideal place for you, and you are ideal for it: Welcome to the crew of the starship Enterprise. Captain Kirk would have welcomed you aboard himself, but his head was too big to fit in the landing bay.
Metallica je skupina, ki me je prva zainteresirala za metal glasbo. Zazanamovala je moja srednješolska leta in kot pravi metal-frik sem bila njihova die-hard fanica. Njihov koncert v Bežigradu ’99, je bil takrat zame višek evforije in izpolnitev želja. Z leti poznavanja te glasbe, sem potovala v globine najtemnejšega žanra in Metallica so se mi zdeli bolj kot ne mainstream band, a še vseeno sem spoštovala njihovo ljubezen do harmonije in kombinacije le-te z divjaškimi riffi.
Z njimi sem vztrajala prek napol simfoničnega albuma S&M (ki je bil odmik v čudno področje), tudi Load in Reload sta imela momente ustvarjalnosti, vse dokler niso izdali zloglasnega albuma St. Anger. Ob izidu tega si je pol glasbenega sveta ob mašenju vate v ušesa mislilo: “What were they thinkin’?” To je bila klofuta v obraz vsakemu fanu, ki jih je spremljal prek let, to je bil popolnoma nerazumljiv odklop, slabi komadi, brez smisla, brez melodije, postali so garažni band v najslabšem pomenu besede. To je bila plata, dobra le za podpiranje majave mize.
Takrat sem si prisegla, da je moje privrženosti konec in da nikdar več ne bom kupila nobenega albuma Metallice (zarečenega kruha se največ poje, kot bomo videli kasneje). Človek razume, da osebne stiske (zdravljenje alkoholizma James Hetfielda, prepiri med člani skupine in z bivšim basistov Jason Newstedom) slabo vplivajo na ustvarjalni potek, a vendar: iz milosti kupovati drage plošče, je nesmisel. Mislila sem si: ” še ena legenda rocka, ki je šla po gobe.” V pohlepu so poteptali vse, na čemer so si zgradili sloves in uspeh, bilo mi jih je žal.
In ko so 2008 izdali nov (deveti studijski) album, sem načrtno želela preslišati vse informacije, ker ti je vedno težko, če kdo pljuva čez tvoj nekdaj najljubši band. Na žalost jemljem glasbo kar preveč resno, a ta ljubezen je del mene in se ob kritikah meni priljubljenih izvajalcev sekiram. Do mene so, kljub ignoriranju novic iz glasbenega sveta, prišle informacije, da je album slab in da so oboževalci na internetu objavili peticijo za skrajšano in zgoščeno verzijo Death Magnetic – kar je sramota za Metallico. Tudi prvi singel The Day That Never Comes, mi je izgledal na prvi pogled sumljivo skomercializiran: ne še en ameriški proizvod na temo Iraka (eye roll)…
A potem sem se odločila, da jim moram dopustiti “benefit of a doubt” in si vseeno zavrteti plato. Že dolgo nisem s tako ciničnim, a priori negativnim pristopom šla raziskovat. Po prvem zasuku je cd pristal v kotu delovne mize in kak teden se je na njem nabiral prah. Nato pa se je kar nenadoma prirasel name. Čez dan sem se zalotila, da mrmram refren All Nightmare Long in spoznala sem resnico: “Metallica is back, baby!” Yupi! Enakega mnenja je tudi Thorin.
Za razliko od St.Anger, kjer se zdi, da je ubogi Kirk Hammett med snemanjem plate bil na bolniški, se na Death Magnetic šibajoči riffi kar vrstijo – in ti so utripajoče srce skupine. Lars Ulrich si je končno nabavil dostojno zveneč set bobnov (na St.Anger se je zdelo, da razbija po starih kuhinjskih loncih :). Po (slabi) navadi skupine, je bas pomaknjen kar preveč v ozadje in le na instrumentalnem Suicide & Redemption pride bolj do izraza. Sicer pa se nekako Rob Trujillo (ex Suicidal Tendencies in tour-basist Ozzyja Osbourna) ne vklaplja v celoto – le kam je šel naš Jason Newsted?
Po zvoku je album svetlobna leta daleč od St.Anger, kar je zelo pozitivno. Bi pa človek naredil napako, če bi od njih pričakoval, da bodo znova scoprali mojstrovino, kot je Master Of Puppets ali One. Take čarobnosti ne bodo znali več poustvariti, ali pač? Vendar so se dodobra približali jedru svojih korenin: slojevita zgradba komadov, ubijalski riffi, prepleteni s počasnejšimi odseki, koherentna energija, ki hrumi iz zvočnikov. Za skupino, za katero je cel svet mislil, da si je že skopala grob in so le še za v penzijo, je to neverjeten povratek, še je življenje v starih kosteh!
Ocena 7.5/10
METALLICA
Death Magnetic (2008)
1. That Was Just Your Life
2. The End of the Line
3. Broken, Beat & Scarred
4. The Day That Never Comes
5. All Nightmare Long
6. Cyanide
7. The Unforgiven III
8. The Judas Kiss
9. Suicide & Redemption
10. My Apocalypse
