Oblaki mojega sveta
so temni, grozeči, prežeči.
Venomer obljubljajo le nevihte,
ki me potolčejo na tla z dežjem
in bičajo telo v ritmu obupa.

Plašne ptice mojih upov
ne letijo v nebo.
Hrepenijo, a ne zbežijo z dreves,
katerih veje jih vlečejo k tlom,
prestraši vsak jih življenja grom.

Read the rest of this entry »