Obara, za nepoznavalce zasavščine. To je ena izmed jedi, ki me spominjajo na otroštvo, na prve učne ure kuhe z babico, na domači kraj.

Tudi letos nama je s sestro uspelo uiti v mirno zavetje dolenjskih gozdov, sicer le za pet dni (13.-17.8), a tudi to je boljše kot nič. Luštno je biti obkrožen s tiho naravo, brez hrupa mest, brez nočnih luči, obkroža te le le soj svetlih zvezd in šumenje vetra. Kopali sva se v Kolpi in uspeli naloviti nekaj sončnih žarkov za zalogo.
Kot celo Slovenijo, je tudi Dolenjsko in Belo krajino zajelo obilno neurje, padala je toča, ki pa nam na srečo ni poškodovala avta. So pa hudo narasle reke, zalilo je nekatera polja in hiše v bližini in nalomilo drevje. Zaradi slabšega vremena sva si en dan privoščili kopanje v termalnem bazenu v Dolenjskih toplicah. Termalni bazeni se po mojem mišljenju sicer ne morejo  primerjati z jezerom, reko ali morjem, je pa vseeno bila prijetna sprememba.
Kot zanalašč se je vreme spet popravilo na dan odhoda, zato sva se po daljši poti naokrog peljali do doma in zaužili še nekaj avtentičnih lepot slovenske pokrajine. Nazaj grede se nam je na poti pridružila tudi kobilica, ki se je mnogo kilometrov skulirano peljala na strehi avta, potem pa je le odletela, kot tudi midve,  nazaj v domače okolje.

Vedno znova ponavljam utečene vzorce bivanja in vedno znova se sprašujem: zakaj? Upam, da bo tokrat drugače, da se ne bom zopet zbudila v hladno razočaranje in se neuspešno želela otresti naivne zaupljivosti. Čas bo povedal svoje.

Novi album skupine Opeth je kot vedno zanimivo potovanje v sonične razsežnosti in poslastica za vsakega ljubitelja progresivne glasbe. To je glasba za meditacijo in razmislek, definitivno rabi svoj čas, da se zažre v pore, potrebnih je več poslušanj za maksimalni učinek.

Tokrat so se Opeth še bolj približali svojim vzornikom progresivnega rocka iz 70′. Prav tako so letos po Ameriki imeli turnejo z Dream Theater – “Progressive Nation Tour”, po zaključku katere je bil izdan Watershed.  Izgleda, da je leto 2008 za skupino leto sprememb in napredka. Zvok je svetlejši in čistejši kot kadarkoli prej, z več spremembami tempa in hkrati dostopnejši, manj je ponavljanja enega riffa. Prvič so uporabili ženski vokal (Natalie Lorichs) v Coil, in deluje presenetljivo lepo. Temu navkljub pa so heavy momenti temnejši in intenzivnejši še od tistih na plošči Deliverance, čeprav jih je za pravega headbangerja resda kar premalo. Mene to ne moti, če želim slišati njihovo agresivnejšo plat, si zavrtim Deliverance ali My Arms, Your Hearse.

Na trenutke so si v svojo nezmotljivo virtuoznost dovolili vnesti celo humorne in nekoliko nepričakovane prijeme: verzi zapeti v obratnem vrstnem redu (Hessian Peel), akustična neubranost pri koncu komada Burden, ki se konča s smehom ipd. Ti pa se (da ne bo pomote) do popolnosti vtkejo v preostanek skladbe, postanejo del celote. Dober primer je The Lotus Eater: v uvod nas pospremi tiho mrmranje, ki vpade v agresiven tempo, navdušujoče kombiniran s presenetljivo svetlim vokalom. Spet sledi miren akustičen odsek, ki vodi v eno njihovih najbolj odštekanih klaviaturskih solaž, s funky-jazzy pridihom, konec pesmi pa zaključi šepetajoč pogovor. Zabavno.
Najboljši komadi so definitivno Heir Apparent, The Lotus Eater in s posebne izdaje (z bonusom treh komadov) Derelict Herds. Za pokušino lahko poslušate novi (za video skrajšani) singel: Porcelain Heart.
Ocena albuma 9/10.

Če so predstavljali Opeth do sedaj črno-belo zgodbo, so ji sedaj dodali še barve. Njihova prirojena sposobnost, da te v nekaj minutah, brez truda popeljejo iz globin mračnega pekla v oblake, k soncu, je njim edina. Spet so dokazali izpiljeni talent pri združevanju navidez nezdružljivih žanrov in obilo inovativnosti pri stopanju v nova področja. S tem si vedno znova zagotavljajo mesto med nesmrtnimi metal bandi.

[youtube:http://www.youtube.com/watch?v=cKx5zrb0Z_0]