Četrtek, 12.6.08, Ljubljana. Koncert Roisin Murphy. Nisem vedela, kaj točno naj pričakujem. Poznala sem komade od Moloka, singel Overpowered in drugi komadi z istoimenskega albuma pa so mi že zadosti zlezli pod kožo, da sem šla past radovednost na koncert. Umirjena in raznolika množica se je počasi nabirala pred Križankami. Koliko nas dejansko je, sem ugotovila šele, ko so se na polno nabili vsi kotički prizorišča.
Najprej so nas zajeli jazzy-funky ritmi predskupine Elevators. Bili so dober uvod večera, uigrani, malce odštekani in zabavni.

Okrog 22-tih se je iz ozadja zaslišal glas Roisin, na oder so na svojevrsten način ob soju žarometov priplesali spremljevalni pevki in nas spodbujali k skandiranju. Bili sta cartkani kot dve lutki s poličke: s skodranimi lasmi, v roza/zeleni prepasani mini obleki in zapeljivimi plesnimi triki, do potankosti usklajenimi z glavno atrakcijo večera. Roisin me je presenetila s skulirano karizmo in profesionalnostjo, poleg tega pa se je videlo, da se ob petju tudi sama zabava. S preostalimi člani benda so se zafrkavali in uganjali norčije. Veliko je komunicirala z občinstvom, nekaj cukrčkov za ušesa publike v stilu: ” You’re a good looking crowd, I can see all your faces”; “Ljubljana, am I pretty?; “You make it feel perfect”…”, dvakrat se je podala kar med prve vrste občinstva, ki je bilo prvič, kar hodim na koncerte, res dovolj navdušeno in glasno za moj okus. Simpatično.
V slabih dveh urah je odpela večino pesmi z novega albuma Overpowered, vmes je zrinila nekaj pesmi s prejšnjega Ruby Blue in za začimbo še malce sfrizirano verzijo Forever More, iz časov skupine Moloko. Odpela jih je perfektno, z obvezno zamenjano garderobo (nove rokavice, odpuljen klobuk, sončna očala, plašček) in njej edinstveno plesno koreografijo. Kapo dol, Roisin!

slike copyright: žurnal24.si