je film, ki sem si ga po dolgem odlašanju končno uspela pogledati ta vikend. Boljši je, kot sem pričakovala; eden boljših filmov na tematiko zadnjega desetletja. Zgodba o nasilju, rasizmu, neo-nacizmu in hkrati zgodba o zaslepljenosti z ideologijami, preraščanju predsodkov in neizogibnosti usode. Edward Norton v vlogi preseže samega sebe in pokaže kako večplastne like z lahkoto odigra. Soigralci so le sence njegovega talenta. Ne bom razpredala o vsebini filma, ki si jo lahko preberete na tisočih straneh. Komentarji v mnogih besedah vseeno ne povedo tistega, kar ti poda film sam. Oglejte si ga in presodite sami.

Važen je učinek videnega, srh ob upodobitvi nesmiselnega sovraštva do bližnjega človeka, ki je večinoma le način kompenzacije lastnega občutka nemoči. Dobro je prikazana moč pranja možganov s strani vplivne in markantne osebnosti na šibkejše in izgubljene, moč zlobe, ki lahko preraste začrtane okvirje.
Sovraštvo rodi sovraštvo, ne prinese odrešitve. Agresija ne prinese potešitve strasti, temveč jih le razpihuje. Krivice in slaba karma se povrnejo v še slabši obliki.

Filmu nekateri očitajo pomanjkanje vizije, črno-belo prikazovanje likov, celo pridigarstvo. Morebiti…vendar to ne spremeni dejstva, da posega v globino problema, da ne obsoja posameznih manjšin, temveč skuša podati razumevanje izvora rasizma na inteligenten način, brez pretirano krvavih prizorov, a kljub temu šokantno. Bistvo je, da je vsak odgovoren za svoja dejanja, za lastno rast, za spoštovanje do samega sebe in tistih okoli nas. Ko premagaš sebe, premagaš cel svet in zaradi tega si močnejši in boljši.