Letos me je ta “festival evropske popevke” pustil domala čisto hladno. Gledala sem le drugi polfinalni večer in sobotno finale, v katerem se je med sabo pomerilo 25 držav. Povezava med nastopi vseh letošnjih izvajalcev in glavna ideja koreografij je bila izgleda želja po čim bolj cirkuškem nastopu, izstopanju v čudaškosti in ekscentričnost komadov. Nisem nasprotnica drugačnosti, a letošnji Eurosong se lahko primerja le z maškarami, ne pa z izborom najboljše popevke. Vsaka čast Srbom, oni so svoj del naloge opravili zelo dobro, od izjemnih light-showov, do originalne predstavitve držav.

Največji odbitki finala so bili predstavniki Španije, Azerbajdžana, Francije in Latvije (prevečkrat so si ogledali Pirate s Karibov). Finci me kljub metalskim tonom niso preveč prepričali, trudili so se ponoviti uspeh Lordov, a žal daleč od tega… Bosna pa je, kljub na prvi pogled čudaškima izvajalcema, predstavila simpatično pesem, Hrvaška mi nekako ni sedla v ušesa, 75 Cent gor ali dol. Grkinja mi je delovala bolj kot kopija Britney Spears v preobleki, pa je vseeno bila zelo blizu zmage. Ukrajinki je le-ta ušla za las, s sicer že mnogokrat videnim stilingom, a vseeno z nekaj svežimi idejami prepričala večino gledalcev.

Moji favoriti Gruzija, Albanija, Islandija so se uvrstili precej nizko, letos sem pri napovedih res totalno brcnila v temo. Z bratom sva se šla žirijo , približno takole sva ocenila komade – glej graf: