My Dying Bride lyrics quiz :
Test your knowledge about the lyrics of the greatest doom metal band ever.

Izključno za fane. Rulam, dobila sem 100%. Ko bi si še kake druge informacije tako dobro zapomnila, kot besedila komadov

You have just accomplished the test ‘My Dying Bride lyrics quiz’ on http://www.allthetests.com with the following results: You appreciate their lyrics as much as I do …. Congratulations!
You have correctly answered 10 of 10 questions.
On average, 128 of users who took the quiz gave 5.21 right answers.

Zadnjih nekaj let opažam, da se (predvsem Hollywoodska) filmska industrija čedalje bolj preživlja na račun starih prežvečenih tem, že desetkrat predelanih scenarijev in predvidljivih klišejev. Zmišljujejo si vsebinsko nemogoča nadaljevanja filmov (sequelov v n-delih) ali še slabše: naredijo predzgodbe, kot uvod uspešnicam. Seveda so tu tudi izjeme, ki ponavadi temeljijo na knjižnjih predlogah (Matrix, LOTR, Harry Potter). Originalnosti je čedalje manj, zato se tudi jaz zatekam čedalje bolj v vode alternativnega in evropskega filma.

Spodbodla me je (zaenkrat še) tetralogija Saw. Ko sem prvič videla prvi del, so mi šle kocine pokonci! Bila sem navdušena nad genialnostjo in izvedbo režije, kljub morbidnosti, zdel se mi je še boljši od filma 7even. Nadaljevanje je bilo solidno, a tam bi se morala zgodba zaključiti…
Včeraj sem si ogledala Saw IV. Brez olepševanja: brez veze. Če nisi ravno predvčerajšnjim videl Saw III (ki je bil ravno tako sam sebi namen), do tretjine filma sploh ne padeš v zgodbo, večino časa se odvijajo brezvezni pogovori še bolj brezveznih igralcev, zdolgočasil me je do te mere, da sem zraven zaspala. In to se mi zgodi redko. In baje lahko pričakujemo še peti del, wtf ?!? Me spominja na (dobre) stare čase grozljivk ala Freddy in Petek 13. Kaj več od klasične gnusljivke itak ni za pričakovati, ima svojo šok vrednost in to je to.

Me pa jezi, da filme, ki bi se lahko šteli za malo boljše, zvodenijo v razpotegnjeno limonado tipa Santa Barbara. Brez vsebine in brez konca, on and on and on… Seznam takšnih filmov je pa še daljši. Pa saj jih vsi poznate.

Veliko se mi dogaja zadnje čase. Začetek službe prinaša nove obveznosti. Vračanje v Trbovlje je prav nostalgično. Kot smo se vozili tja v gimnazijskih letih, se vozim sedaj. Življenje gre po krožnih tirnicah, navidezno se vračaš v že znane situacije, a v drugačnih okoliščinah. Zopet sem začetnica, a na višjem nivoju. Učim se, napredujem. Včasih je stresno, počutiš se nesigurnega, a to je del procesa. Vsak dan množica novih, različnih obrazov, kakšen dan srečevanje že poznanih. Prijazen nasmeh ti polepša dan. Enako se trudim delati sama. Navajanje na ognjeno rdečega Peugeota, ki sem ga ljubkovalno poimenovala Luci (izpeljanka iz Lucifer red). Vsakdanja vožnja ob glasbi, mi že pred začetkom dneva spravi nasmešek na obraz. Dam gor kak fajn komad, navijem naglas, tudi pojem zraven in pozabim na zaspanost, na promet, na počasne voznike, na semaforje in idiotsko čakanje v vrsti. Drobne stvari, ki spremenijo perspektivo v pozitiven spekter. Komaj čakam vikend, da se kam odpeljem, grem koga obiskat, raziskat nov teren. Meditiram na sončnih žarkih pred pragom, poslušam valovanje trav, zvok vetra v krošnjah, odplavam. Trudim se kaj novega prebrati, hodim v knjižnico, a več kot knjigico, dve v štirinajstih dneh mi ne znese prebrati. Strokovna literatura zaenkrat sameva na pisalni mizi. Še bo treba študirati, pa se mi še ne da. Vsaj do rojstnega dne ne, ki je drugo soboto. Bi naredila praznovanje, ali ne? Sem še neodločna. Kofetkanje z babico in treniranje Lilu zavzameta kakšno urico popoldneva. Komaj čakam večer, da se zavita v deko odpravim gledat Sopranove. Zanimiva oddaja, večplastna, najdem snov za razmislek. Čvek po telefonu približa oddaljene prijatelje, dejansko pozabiš, da se nisi z njimi videl po več mesecev. Melanholija… Komaj čakam poletje, upam da mi uspe obiskati kakšen koncert; izide nekaj albumov, ki jih že nestrpno pričakujem (Alanis, Opeth, MDB). Grem mirno naprej s tokom življenja, mi bo prinesel odgovor na tiste, še neizrečene misli?

…novo morsko prašičko! :)
Stara je okrog meseca dni, s svileno mehkim kožuščkom temne, čokoladno rjave barve, z belimi zadnjimi tačkami, ima pa tudi nekaj belih dlak na nosku.
Ko smo jo peljali domov je radovedno oprezala naokrog in splezala čisto do vrha kletke. Res je urna in gibčna, danes nam je v trenutku nepazljivosti (tehtali smo jo in je skočila iz posodice na tla) ušla za peč, odkoder smo jo morali z metlo prepoditi na plano. Ob priliki bo dobila svoj poligon, kjer bo lahko izvajala svoje atletske trike. Je pa še nezaupljiva, hrano ki jo daš v kletko tudi po pol ure ovohava, dokler se ne odloči, da je dovolj varno, da gre do nje. Božati se pusti, a ob vsakem nepričakovanem hrupu ali gibu, se ustraši in zadrhti. Saj se nas bo kmalu navadila.
Se že veselim novih prikupnih dogodivščin z našo kosmatinko (ki zaenkrat še nima imena).