13
Mar
“Photoshop”
Archive for March, 2008
24
Mar
Ni prostora za starce
 |
|
 |
 |
|
 |
 |
|
 |
je letošnji zmagovalec na podelitvi oskarjev, dobil je najbolj zaželjenega oskarja za naj-film, Javier Bardem je odnesel kipec za stransko vlogo, poleg tega pa še oskarja za režijo ter prirejeni scenarij (spisala sta ga brata Coen, po istoimenskem romanu avtorja Cormac McCarthy-ja). Nedvomno si jih je zaslužil.
Film se začne s čudovitimi prizori Teksaške pokrajine, nad njo pa plava melanholični glas šerifa (Tommy Lee Jones), ki se z otožnostjo spominja nekdanjih lepših in manj nasilnih časov, ko je bila služba šerifa skoraj idilična v nasprotju s sedanjim nerazumljivim nasiljem. Tema se vleče prek cele zgodbe, ko šerif ugotavlje, da je za ta poklic izgleda že prestar, od tod tudi naslov.
Kavboj (Josh Brolin) na lovu v pušči naleti na mesto mafijskega obračuna in najde kovček z dvemi milijoni dolarjev. Kot bivši vietnamski veteran si zase in za ženo sigurno želi boljšega življenja, kot je životarjenje v prikoličarskem naselju. Brez večjih dvomov in vede, da ga bodo ogoljufani kriminalci preganjali zaradi kraje, denar vseeno vzame. In s tem si zapečati usodo, da do konca svojih dni beži kot plen pred psihopatskim plačanim lovcem na glave, ki ga brilijantno upodobi Javier Bardem.
Film ni tipično Hollywoodski (kakšno olajšanje), vseskozi napet, nekateri konci zgodbe ostanejo nerazvozlani in si kot gledalec prisiljen uporabiti lastne sposobnosti dedukcije, možnih je več načinov interpretacije.
Kot rdeča nit se nakazuje misel o posameznikovi usodi, kaj nanjo vpliva, ali smo sami odgovorni za potek naše poti ali je vse predestinirano? Kakšen je vpliv sreče na razplet dogodkov?
Priporočam.
12
Mar
“Forčunkukis”
Zadnjič sva z mami naredile kolačke sreče oz. fortune cookies. Ideja se mi je zdela vedno originalna in ko sem slučajno ob listanju revije naletela na recept, sem ga preizkusila. Recept za testo je enostaven, izvedba zvijanja keksov v pravo obliko pa nekoliko zahtevnejša.
Testo razmažeš na peki-papir v obliki 10 cm krogov (najbolje začeti le z nekaj komadi naenkrat), pri 180 C se pečejo okrog 8 min (rob zlato porjavi). Kekse odluščiš s pekača in dirka se začne. Imaš približno pol minute časa, da vstaviš že prej pripravljene listke, jih še vroče dvakrat prepogneš (najprej na polovico, nato pa še zapogneš prek roba sklede/kozarca, tako da robovi gledajo navzven) in držiš nekaj sekund, da ne izgubijo prehitro oblike (najboljše je, če jih položiš v prazen pekač za muffine). Zelo hitro se strdijo in ohladijo.
Veliko veselja pri pripravi…
2 velika beljaka
1/2 čajne žlice vanilijevega ekstrakta*
1/2 čajne žlice mandljevega ekstrakta*
3 jedilne žlice olja
8 jedilnih žlic moke
1,5 čajne žlice škroba
8 jedilnih žlic sladkorja v prahu
ščepec soli
3 čajne žlice vode
*ni obvezno
8
Mar
Ognjeni Finci
Nightwish so (z leve proti desni): Marco Hietala (bas in vokal), Tuomas Holopainen (klaviature), Anette Olzon (glavni vokal), Erno Vourinen (kitara), Jukka Nevalainen (bobni)
V torek, 4.3.2008, se je v ljubljanski Hali Tivoli zgodil koncert finskih simfoničnih metalcev Nightwish. Po zamenjavi pevke Tarje Turunen s švedinjo Anette Olzon, so jih mnogi pokopali v prezgodnji grob, rekoč ,da v tej zasedbi nikdar ne bodo dosegli blišča in slave “prejšnjih Nightwish-ew”. Zmotili so se! S preobrazbo so se izluščili iz okov prejšnje podobe, na novi plošči Dark Passion Play so polni svežih idej, na odru pa delujejo kot dobro usklajena celota.
Človek bi o tem, katera pevka je boljša, ali so to še vedno pravi Nightwish (ipd. bullshit, ki se vleče kot kurja čreva po raznih forumih), lahko debatiral v nedogled, pa nima smisla. Z Anette so stopili na novo pot, sicer vokalno manj kompleksno, a zaradi tega prav nič manj kvalitetno. Storili so pogumen korak v neznano.
Koncert se je začel namesto ob 20:00 šele ob 21:30, pa ne zaradi muhavosti nastopajočih, temveč zaradi hokejske tekme, ki je potekala v veliki dvorani. No comment…
Končno smo pričakali začetek. Za ogrevanje so nastopili Pain, meni zaenkrat nepoznana švedska skupina, ki igrajo neko različico industrial metala, pa na momente blago spominjajo na bolj znane predstavnike tega žanra (beri: Rammstein). So bili pa prijeten uvod v večer, tudi množico v parterju so dobro razgibali. Vendar se je učinek že porazgubil po dobre pol ure, kolikor smo še naknadno čakali na glavno atrakcijo večera.
Pain 
Z energičnim komadom Bye, Bye Beautiful so okrog pol enajste zahrumeli Nightwish. Pod sojem reflektorjev in ob pirotehniki, popolnoma usklajeni z glasbo, so zaigrali večino komadov z nove plošče (The Poet And The Pendulum, Sahara, Amaranth, The Islander, 7 Days To The Wolves…), navrgli pa so še nekaj starih cukrčkov: The Siren, Sacrament Of Wilderness, Dark Chest Of Wonders.
Vrhunci večera so bili fenomenalni Wishmaster, Wish I Had An Angel in seveda Nemo. Anette jih je glede na svoj glasovni razpon in ob upoštevanju dejstva, da ni operno šolana pevka (thank you lord), pesmi solidno odpela in jim dala lasten značaj. Nasploh so se pokazali kot simpatična skupina, z dobrim stikom z občinstvom in super izvedbo glasbe tudi v živo.
Mene so prepričali, ker igrajo s srcem in imajo dobro karizmo. Se še vidimo :)
