Archive for November, 2007

3
Nov

Nova tema

   Posted by: ursie    in blog, ustvarjalno

Ker je konec jeseni, sem se odločila, da zamenjam wordpress temo Forever Autumn, za novo, bolj zanimivo temo – Vistered Little. Pri njej je najbolj zanimivo to, da si lahko bralec sam prilagaja njen izgled, z menjavo wallpaperjev (s klikom na male kvadratke levo zgoraj), pa še izjemno elegantna je z zaokroženimi okenci. Upam, da vam bo všeč.

1
Nov

Opeth – Blackwater Park

   Posted by: ursie    in muska, razmišljanja

Opeth je skupina, ki sem jo odkrila čisto po naključju. Najprej sem o njih brala v knjigi o heavy metalu, potem pa sem kupila njihov novi album Ghost Reveries, zaradi radovednosti in vabljive naslovnice. Švedska skupina je res nenavadna, združuje komponente death metala in progresivnega rocka, so eni bolj inovativnih in pogumnih pri brisanju mej med podzvrstmi, pri odkrivanju še ne slišanega. So ena izmed skupin, ki v ljudeh sprovocirajo tipičen love/hate odgovor. Ne glede na končno odločitev, pa si moraš za njihovo glasbo vzeti dovolj časa, zavrteti zgoščenko vsaj nekajkrat, da se ti njihove melodije vgravirajo na ozadje spomina, se sestavijo v celoto, da dojameš njihovo epično grandioznost.

Njihov najslavnejši in verjetno res najboljši album, Blackwater Park, mi je prišel v roke to jesen. Zunaj so se vlekle hladne meglice, dan je bil pust in siv, zazdelo se mi je , da slika na njihovem albumu obeta ravno pravi, vremenu primeren, melanholično jesenski efekt. A Blackwater Park ti nudi precej več. Kompozicije izjemnega čustvenega naboja in prefinjene, tankočutne kitarske melodije te prevzamejo do take mere, da si v stanju pol-hipnoze in nezmožen upreti se gibanju na valovih glasbe.
Redki posamezniki so zmožni ustvariti takšen presežek lastnega žanra, ko vse nalepke odpadejo in ostane le izjemna glasba. Na prvi pogled inkompatibilne elemente, akustične in električne kitare, nežen, baladni in death vokal; vse to se brez truda združi v popolno celoto. Zapeljejo te s poetično močjo, odpeljejo v duhu na prazne poljane plesat s šumečim listjem, ki se vrtinči v vetru, potuješ med osamelimi gotskimi spomeniki in poslušaš tožbe zgubljenih duš. Kako prikladno novembru!

Glasba je boljša z vsakim poslušanjem, obstaneš v občudovanju surovega talenta in ustvarjalno žilico glasbenikov, nad njihovo sposobnostjo, da v enem komadu ustvarijo nepozabne melodije, kakršnih nekateri ne spravijo skupaj v celi karieri. Sedaj mi je še bolj žal, da sem zamudila Metal camp v Tolminu, kjer so predlani nastopali, upam, da še pridejo. Opeth so na poti, da postanejo legende; na spisku mojih malih obsesij so definitivno visoko uvrščeni.