Narava me vsak dan znova preseneti, tako lahko tudi siv dan pokaže svojo lepoto, če jo opaziš. Danes sem gledala čez okno sobe, ko nenadoma začne močno pihati veter. Prizor, ki sem ga videla, se mi je v tistem trenutku zazdel skorajda pravljičen. Prazne krošnje dreves, s tankimi vejami, so se upogibale pod ostrimi sapami in v trenutku se je v zraku znašlo stotine drevesnih listov, ki jih je veter prinesel z okoliških hribov, večinoma so bili hrastovi. Vrtinčili so se v zraku, se poganjali sem ter tja in spet v višave; na nebu je bilo tisoče temnih pik, izgledalo je, kot bi snežilo listje. Z vetrom so plapolale še trave in po ozračju so se podile meglice. Trenutek popolnosti. A v hipu je vse prenehalo, ko je začel pršiti dež in čarobnost je minila.