Prek maila sem dobila link za test, ki preverja, kako dobro si pravzaprav zapomnimo obraze. Zanimivo predvsem za tiste, ki veliko delamo z ljudmi.

Preizkusite:
http://www.bbc.co.uk/science/humanbody/sleep/tmt/

Novi dokumentarni film Micheal Moora nosi naslov Sicko. Režiser Moore je dobro podžgal ameriški republikanski oblasti pod zadnjicami že s prejšnjima dvema črno-humornima mojstrovinama, Bowling For Columbine in Fahrenheit (ki so ju republikanski kritiki raztrgali, demokratski pa skorajda nosili na piedestalu). Ob njem ti dobesedno lahko postane slabo, še posebej ker si kot povprečen prebivalec Evrope ne moreš predstavljati plačljivega zdravstvenega sistema, kot ga imajo prek luže. Tam lahko za manjšo poškodbo pri delu (npr. če si nepazljivo odrežeš prst na žagi) plačaš za poseg prek 10.000 dolarjev, pa sem navedla zelo nizko ceno.
Blagor ubogim na pameti, ker se ne zavedajo, kako jih tepta kapitalistična oblast. Vsi ostali pa se je bojijo oz. menijo da sami ne morejo ničesar spremeniti. Zavarovalnice si grabijo milijarde dolarjev na račun bolnih, tudi če si zavarovan, te lahko doleti zavrnitev zdravljenja (npr.zaradi neke trivialne bolezni v pretekli anamnezi) in mnogokrat kot posledica – smrt. Dober primer: gasilci, ki so pomagali razkopavati ruševine po 9/11. Tvegali so lastna življenja, da so svojcem pogrešanih dali upanje, da so našli morebitne preživele ali pa trupla za dostojanstven pokop. Sedaj imajo neozdravljive pljučne bolezni in so brez zdravljenja, oz. se za njega zakreditirajo za dve naslednji generaciji potomcev.
Žalosten in nam nemogoč koncept. Film si mora obvezno ogledati vsak, če ne zaradi drugega, da mu bo jasno, da imamo srečo in da živimo v zemlji, kjer še vlada solidarnost in kjer ti je omogočeno katerokoli zdravljenje brez dodatnega plačila. Lahko le upamo,da se sistem ne spremeni…

Narava me vsak dan znova preseneti, tako lahko tudi siv dan pokaže svojo lepoto, če jo opaziš. Danes sem gledala čez okno sobe, ko nenadoma začne močno pihati veter. Prizor, ki sem ga videla, se mi je v tistem trenutku zazdel skorajda pravljičen. Prazne krošnje dreves, s tankimi vejami, so se upogibale pod ostrimi sapami in v trenutku se je v zraku znašlo stotine drevesnih listov, ki jih je veter prinesel z okoliških hribov, večinoma so bili hrastovi. Vrtinčili so se v zraku, se poganjali sem ter tja in spet v višave; na nebu je bilo tisoče temnih pik, izgledalo je, kot bi snežilo listje. Z vetrom so plapolale še trave in po ozračju so se podile meglice. Trenutek popolnosti. A v hipu je vse prenehalo, ko je začel pršiti dež in čarobnost je minila.

Sočne, osvežilne, polne vitaminov, dišeče in lepe barve.
Kdo se jim lahko upre?

Čez vikend sem gledala novo oddajo na pop tv “A si ti tud not padu?”, ki je definivno nova oddaja izbora ob nedeljskih večerih (razen če si ravno velik Mario fan). Sem slišala dosti hvale že po prvi oddaji, ki je nisem gledala, zato sem sklenila, da preverim če govorice držijo. Zraven sem se precej nasmejala, kar je redko ob slovenskih oddajah. Zrnec in Bizovičar sta dinamičen par, ki sta z novo oddajo razbila monotonost scene, pripravila sta zabavne skeče, pogosto z zbadljivo noto, in glasbene točke. Vedno si izbereta enega glavnega gosta, ki je potem inspiracija za točke, tokrat je to bila Špela iz Atomikov. Glasbeni gostje so bili še Polona&Gušti in Jan Plestenjak (darilo za Špelo), dvourna oddaja je minila hitro.
Vprašanje, ki se postavlja, pa je seveda naslednje: kako dolgo jima bo uspelo vzdrževati kvaliteto oddaje?

Podelitev letošnjih MTV nagrad se je odvijala v Muenchnu, 1.11.2007 zvečer, vodil jo je ameriški raper Snoop Dog. Glede njegovega vodenja sem imela najprej mešane občutke, vendar je teatralnosti in odvečnemu kiču navkljub, primerno opravil svojo nalogo. Njegov način samopredstavitve je tako pretiran, da ti postane že smešen. Še bolj posrečena pa sta bila Dave Grohl in Taylor iz skupine Foo Fighters, ki sta se vzporedno s šovom javljala iz “VIP bara”, kjer sta intervijuvala prisotne. Večer je minil brez večjih šokov, če izvzamem nastop Amy Winehouse, ki očitno ni bila čisto pri sebi (pod vplivom substanc?), zatikajoče je pela svojo pesem, ob sprejemu nagrade pa je nekaj zamomljala in brez besed zahvale odšla z odra. Ah, ti zvezdniki…
Kot se pogosto naredi ob live nastopih, tudi tokrat ni bilo poštimano ozvočenje, mnogokrat so glasbila preglasila pevce. Dobro so nastopili Foo Fighters, Mika in domačini Tokio Hotel, ki so bili svetla točka večera, z najbolj prepričljivim nastopom (med pesmijo Monsun, jih je dejansko zalila voda, tako da so nastop končali čisto premočeni). Vseeno pa bi lahko komad še kdaj zapeli v nemščini, original zveni dosti bolje. Nastopila je tudi Avril Lavigne, ki pa me kot solo pevka ne prepriča več, bolje je funkcionirala v bendu. Iz prave rock-chick se je pomehkužila v kopijo vseh pop princesk; a nagrado za res zapomnljiv hit Girlfriend, si je morda vseeno zaslužila. Ena takih je na žalost tudi Nelly Furtado, ki je po novem tudi blondinka. Zelo pa me je motilo tudi “simultano prevajanje” dveh tipov z MTV Adria, govorila sta ravno toliko, da si kaj preslišal, hkrati pa nista povedala nič pametnega. Popolnoma odveč.
Kljub nekaterim zabavnim utrinkom, pa MTV Awards pač niso več, kar so včasih bile. Minile so brez presenečenj in brez šok ekscesov (zaradi katerih so mrzlično cenzurirali ponovitvene oddaje), brez problemov si ogledate ponovitev, ne boste nič zamudili.

Zmagovalci v posameznih kategorijah pa so:

Rock out: 30 Seconds To Mars
Ultimate urban: Rihanna
Band: Linkin Park
Most Addictive Track: Avril Lavigne – Girlfriend
Headliner: Muse
Album: Nelly Furtado – Loose
Solo: Avril Lavigne
Inter-act: Tokio Hotel
New Sound Of Europe: Estonia, Bedwetters
Best Adria Act: Van Gogh