Prvo soboto tega septembra sem bila vabljena na poroko ene mojih najboljših prijateljic. “Dovoljenje” za poroko si je pridno prislužila že pred dvema tednoma na dekliščini. Po sprejemu gostov pri njej doma, smo se v koloni trobečih in okrancanih avtomobilov peljali do laškega gradu. Pod njim smo še morali počakati, da se je cesta do vrha spraznila, namreč tistega dne se je na gradu zgodila še ena poroka. Na dvorišču gradu je bil postavljen šotor, ki nas je branil pred hudimi vremenskimi vplivi, tam je potekal poročni obred, tam smo potem žurali do jutra. Ceremonija je bila romantična in ravno prav dolga, utrnila se je tudi kakšna solzica sreče. Novopečenemu paru smo še čestitali in ju zasuli z rižem in cvetnimi listi. Družba je bila ta prava, večinoma smo se med sabo že poznali, tudi postrežba je bila odlična. Všeč mi je bilo, da se ženin in nevesta nista držala zase, temveč sta se družila z vsemi povabljenimi in čas je med plesom in igrami minil hitro. Vesela se, da sem bila del slavja. Obema pa želim v življenju vse najlepše, z ljubeznijo bosta premagala vse ovire.