Mineva ravno dve leti, kar smo se odpravili na absolventski izlet na Kreto, z agencijo Collegium. Polni pričakovanja smo se iz Ljubljane najprej peljali z avtobusom do pristanišča v Benetkah in se tam vkrcali na ladjo Lefka Ori (to pomeni v grščini “bele gore” in so eno izmed gorovij Krete), odpluli pa smo ob 19:00.

Začela se je naša pustolovščina!

Seveda je trajalo več ur, da so vse skupine prestale pregled prtljage, zaplenili so kar nekaj vreč alkoholnih pijač (ki so nam jih po izkrcanju vrnili). Vse nas je že bolelo od težkih potovalk na ramah, treba je bilo le še najti kabine in odložiti cule. V kabini za štiri ljudi nas je spalo sedem, pa se je kar dalo shajati s prostorom, najdlje se je čakalo na prostor v kopalnici. Priznam, da je kar prijalo imeti kabino, če zaradi ničesar drugega, zato, da nam ni bilo treba stalno sedeti pri prtljagi; pa tudi tla niso bila tako trda in mrzla, kot če bi spali na palubi.

Anek Lines, ki nam je znana že z maturantskega izleta na Krf, nas je odpeljala iz Benetk

prvi sončni zahod, plovba iz Benetk

Zabave res ni manjkalo. Animatorji in vodiči so nas spodbujali k akciji, bili so res polni energije, že zjutraj se je začelo z aerobiko na palubi, nadaljevalo z igrami, vsak večer pa je bila žurka – plesalo se je na palubi ladje vse do zgodnjih jutranjih ur. Čez dan smo sedeli na sončku, se predajali vetriču, filozofirali o vsem in ničemer in gledali modro, razpenjeno morje. Čutili smo se popolnoma svobodne in brezskrbne. Začeli smo resnično verjeti, da ko si v Grčiji, se čas ustavi.

prečudovita modrina Mediterana

pristanišče na Igoumenitsi, mimo smo se peljali pozno ponoči; beseda nas je zelo spominjala na besedo gibanica :)

V zgodnjih jutranjih urah (5:00) smo pripluli do Patrasa. Od tod nas je čakala kratka vožnja do Korintskega prekopa, tam nas je presenetil tudi topel dež, ki pa nam ni mogel pokvariti vzdušja. Ogledali smo si globino oz. višino prekopa, najbolj hecne pa so se nam zdele majhne ladjice – vlačilci, ki za sabo vlečejo ogromne tovorne ladje.

Korintski prekop

Že smo se peljali proti Atenam, zibelki kulturnega izročila, mestu, ki te ne more razočarati. Očara te svojo megalomansko starodavno arhitekturo in hkrati najnovejšimi trendi, prijaznimi in zgovornimi ljudmi, pretkanimi trgovci, s samo raznolikostjo ozkih ulic…vse to je vredno ogleda.

Predmestje pa resnično na trenutke izgleda kot barakarsko naselje, nakopičene nizke hiše, vse podobne ena drugi, na desetine avtomehaničnih delavnic. V mestu je grozen promet, ne predstavljam si, da bi se vanj kdaj odpravila z lastnim avtom. Imeli smo srečo, da smo imeli avtobuse z lokalnimi šoferji, ki mesto obvladajo v nulo, hkrati pa te pripeljejo čisto pod najznamenitejšo točko Grčije – Akropolo. Sproti smo pobrali tudi grško vodičko, ki nam je na razumljiv način in v simpatični angleščini razlagala zgodovino.

razgled na Atene z Akropole

Partenon

Imeli smo tudi nekaj prostih ur v mestu. Ker smo bili že pošteno lačni, smo si za kosilo privoščili znameniti giros. Prodajalci kar čakajo na ulicah in te vabijo v njihovo restavracijo, ker je njihova seveda najboljša. Cene so kar zabeljene, a variirajo, da se najti tudi kaj ugodnega. Kavice so do 3 evrov, za kosilo smo dali 7 evrov. Vsakdo te vedno sprašuje odkod si in se trudi pokazati, da pozna tvojo deželo. Na Plaki, to je neke vrste tržnica, je milijon trgovinic z nakitom, spominki, t-shirti, raznorazno kramo, ki jo turisti seveda na veliko kupujejo (tudi mi nismo bili izjema).

naše kosilo

Problem je nastopil nazaj grede, ker smo se s puncami malo zgubile, a pot je težko najti ker so vse table v njihovih grških pismenkah. Pošteno so nas že bolele noge! Končno nas je neki Grk toliko časa usmerjal na “Ermu-štrit”, da smo končno zakapirale, da je to glavna ulica. Po njej smo šle še skoraj pol ure naravnost in na našo srečo našle parlament, od tu pa ni bilo več problema z orientacijo.

v centru Aten

Pred parlamentom pa se splača počakati menjavo straže, kjer vojaki z zanimivim (in humornim) načinom hoje predajo stražo nasledniku. Mi smo jo ujeli nazaj grede. Obenem pa so se nam smilili, ker opoldne, v najhujši vročini v volnenih uniformah, zapeti do vratu s čepicami in nogavicami, korakajo sem ter tja, seveda premočeni od potu. To je hud trening.

kakšne cofke imajo!

Po ogledu Aten je bil spet čas, da se vkrcamo, tokrat na drugo, manjšo in lepše opremljeno ladjo – Festos Palace. Spet smo bili tarča pregledov prtljage, mene so seveda takoj izbrali. Z nedolžnim izgledom na obrazu sem zatrjevala, da nimam nič prepovedanega s sabo, medtem ko je na dnu potovalke, zavita v brisačo ležala steklenica marelične vodke. Pa je niso našli :). Spet smo se nanosili prtljage, sploh po stopnicah.

Rezervirane smo imeli avionske sedeže, kjer smo se hitro razkomotili, se zbrali v gručico in imeli privatno zabavo. Čeprav smo se trudili, da se ne bi preveč naglas smejali, so nas drugi sopotniki že kar postrani gledali. Pobrali smo pete in šli v disko in spet plesali do jutra, zibanje ladje sem ter tja nas ni preveč motilo, smo ga vključili v koreografijo. Že nekaj dni nismo spali več kot nekaj uric, a smo brez problemov pričakali izkrcanje v Iraklionu ob 4:00 zjutraj; šele takrat smo začeli čutiti posledice neprespanih ur.

Končno na Kreti!

…nadaljevanje sledi v kratkem

Na Discovery Chanel je zadnje čase nova serija Ultimate survival. Bila bi poučna in polna novih informacij, ki jih dejansko lahko kdaj uporabiš, če ne bi oddaje vodil tip z ogromnim egom in nagnusnim obnašanjem. Pa sem mislila, da sem videla že marsikaj… Ujela sem jo le nekajkrat. Prvič je hodil po divjini Aljaske, ujel lososa v mrzli reki, ga zagrabil za škrge in rep, napel njegovo telo in ga še migajočega in živega začel gristi, odgriznil je ogromen kos z luskami vred in cmokljajoče žvečil. Adijo pamet!

Drugič je hodil po afriški puščavi, ko naleti na napol nagnito in posušeno truplo zebre. Okrog nje so letale muhe, polovica hrbta je bila razgaljena, ven so štrlela rebra, kalne zebrine odprte oči… In kaj naredi on? Vzame ven nož in si s hrbta odreže kos mesa in ga hlastajoče požre kot zverina. Mislim! Tretjič je hodil po džungli in jedel surove ribe, še migajoče črve, uboge male žabice – seveda še žive, zato jim je najprej odgriznil glavo, ubil je še želvo, s tem da ji je nož zaril pod oklep… preveč nazorno in nagnusno za še tako trpežnega gledalca!

Morebiti se kdo ne bo strinjal z mano, češ da mora oddaja o preživetju v divjini vsebovati realistične prizore iskanja hrane, itd., ampak so meje. Itak je vsakemu jasno, da ni na robu smrti, ker stalno z njim hodi vsaj eden kamerman, zaradi mene je lahko v ozadju cela snemalna ekipa. Je pač dobil priložnost, da pred kamero izživlja in zadovoljuje svoje bizarne okuse. Neprepričljivo, pa še pod vsakim (zdravstvenim) standardom.

Ker sem “orto smart”, sem si pred kratkim lahko privoščila nov mobilnik za zelo ugodno ceno. Nabavila sem Sony Ericsson V630i, sicer sem bila na začetku malce skeptična glede prestopa z Nokie na nov tip telefona, a mi ni žal. Ima eleganten dizajn črno-oranžne barve, veliko večji ekran in lepšo grafiko, več sodobnih funkcij (Bluetooth, MP3 player, fotič z 2 mega pixlov velikimi fotkami – spodaj ena testna slikca…), hkrati pa je enostaven za uporabo. Zraven v paketu so bile še slušalke in USB kabel. Praktično je, da si lahko z interneta zastonj naložiš nove melodije, teme, ozadja. Edini minus zaenkrat je, da zaradi vseh teh funkcij baterija ne zdrži tako dolgo (pet dni), vendar je razlog tudi ta, da se prve dni dosti več igraš z njim, ko še spoznavaš njegove zmogljivosti.

moja pisalna miza