Po večkratnem poslušanju novega albuma Linkin Park, bi ga lahko povzela z besedami iz pesmi In Between: “trying to be genuine was harder, than it seemed and somehow I got caught up in between…”. Vzeto iz konteksta, vendar dobro zaokroži moje mnenje o tem albumu. V intervjujih so povedali, da so se načrtno trudili distancirati od takšne glasbe, kot so jo ustvarjali dosedaj, želeli so ustvariti zvok različen od tipičnega Linkin Parka. To jim je uspelo, celo preveč so se potrudili. Grozi jim, da izgubijo bazo zvestih privržencev. Namesto pričakovanega (in zaželjenega) zgoščenega kitarsko/elektronskega zvoka, ki ti pribije ušesa na steno, poslušalec dočaka vse kaj drugega. Po polovici pesmi, se rdeča nit izgubi, z zadnjima dvema pesmima pa celoten učinek albuma povsem izbledi. Dobiš občutek, da je celoten album res obstal “in between” med ero nu-metala in novimi eksperimentalnimi zvoki, tudi rap in rock združevanje se je poslovilo iz ustvarjalnega procesa. Given Up in No More Sorrow sta edina komada, ki še površno spominjata na Linkin Park s časov Meteore. What I’ve Done je prvi singel, katerega všečen spot ( z aktualno svetovno problematiko) promovirajo na MTV Adria. Simpatična sta mirnejša komada Leave Out The Rest in Shadow Of The Day, ki zelo spominja na U2. Ostalo je na žalost povprečno in pod standardom te skupine.

Napaka, ki so jo naredili je, da so se uklonili spreminjajočim trendom rocka in ukinili dinamični duet med pevcem Benningtonom in MC-jem Shinodo. To je bila zlata formula, ki jim je prinesla grammyja in slavo. Upam, da je ta album le prehodno obdobje za nadarjeno skupino, ki se tako očitno išče na poti do novega zvoka. Ni jim še uspelo, jim bo naslednjič?