Začetek avgusta smo od ponorelega sveta, z bratom Juretom in sestro Mojco, ušli v zavetje gozdov na Dolenjsko. Prebivali smo v čedni hišici v naselju Gričice, nad Črmošnjicami, kjer pozimi obratuje tudi žičnica. Obkrožala nas je lepa narava in predvsem mir, ki po hrumenju avtomobilov v mestnem okolju prav prija. Ker nismo hoteli zapraviti še sončnih dnevov, smo se naokrog vozili po izletih: Novo Mesto, Črnomelj, Metlika, Dolenjske Toplice in slikovitem podeželju. Peljali smo se po vinski cesti v Beli Krajini, kjer je polno zidanic; degustacijo smo odložili za drugič ;), smo se pa oglasili tudi v grajski kleti na gradu v Metliki.

Več dni zapored smo za osvežitev izkoristili hladno vodo Kolpe, v kampu Podzemelj. Voda je bila čista, le dostop vanjo je na obrežju ponekod težje dostopen, zaradi spolzkih skal pod vodo. S sabo smo imeli sestrinega psa, ki je užival v vožnji, še bolj pa v kopanju, saj si je šel namočit tačke na vsakem možnem kraju. Ob Kolpi, ki se vije tik ob slovensko-hrvaški meji, je polno kopališč, najbolj luštno je ob jezu na Gribljah (tja smo se oglasili ker smo dobili napačne informacije, da se tam nahaja slap, hecna zgodba…). Peljali smo se na Mirno goro (1047 m vrh Kočevskega Roga), kar precej km po prašnem makadamu in po svetlih bukovih gozdovih. Tam imajo polno učnih poti za ukaželjne planince, na katere opozarjajo table, kar ni presenetljivo, saj so v teh gozdovih ena najstarejših dreves v Sloveniji. Na vrhu je tudi razgledni stolp, a zaradi vremenskih razmer ni bilo dobro vidna okolica. Nedaleč stran je tudi Baza 20, partizanska postojanka med II.svetovno vojno.

Teden dni je minil hitro kot za stavo, nabrali smo si energije, nadihali svežega zraka in na novo odkrili lepote Slovenije in prijaznost ljudi. Nekaj sličic za potešitev radovednosti je priloženih spodaj, več pa jih lahko vidite na Juretovem blogu.