Zadnjič sem reševala t.i. ink-blot test, narejen na osnovi klasičnih Rohrschachovih testov, ki so priljubljena metoda psihoanalitikov. Bolj za šalo kot ne, sem se poglobila v čudne packe in bilo je kar zanimivo videti, kako se naša domišljija lahko poigrava z dojemanjem realnosti. Preizkusite… Tickle

…pa le nisem tak freak…

… ne govorim o TV Pink, temveč o koncertu ameriške pevke P!nk, ki je nastopila 5.7. v ljubljanski Hali Tivoli. Dvorana se je hitro napolnila, bilo nas je baje okrog 6500.

Kot predskupina je nastopil nemški band Sorgente in nas s svojo poskočno mešanico različnih stilov dodobra ogrel, hkrati pa so nas spravili v dobro voljo s svojimi norčijami in simpatično komunikacijo z množico. Groovy. O njih bomo brez dvoma še slišali… Tako uvedeni v glasbeni večer smo še kakšne pol ure čakali na nastop glavne atrakcije (morebiti so čakali, da se zunaj zmrači, ker je dnevna svetloba ob pol devetih še vedno osvetljevala dvorano).

Pravzaprav smo imeli srečo, da koncert ni že drugič odpadel, odpovedana sta bila namreč kar dva datuma turneje (v Gradcu in Sofiji), zaradi zdravstvenih preglavic Pink. Na spletu se bere tisoč različic, kako je koncert potekal, veliko je kritik s strani tiska (v tem primeru skoraj neutemeljeno), veliko pohval sem zasledila s strani obiskovalcev. Pop TV je komentiral nekaj o muhavosti Pink, čeprav mislim, da so bile njene njene zahteve zelo daleč od muhavosti in si kot gostja zasluži še kaj več. O podrobnostih ne bi zgubljala besed.

folk se že nabira…

Res je, da je koncert trajal slabo uro in pol, vendar je v tem času vsakdo začutil pozitivno energijo, tako med nami kot na odru in imeli smo se lepo. V tem času je Pink pokazala, zakaj ji je uspelo postati zvezda. Izvedba njenih komadov zveni v živo še dosti bolje, kot na perfektno spoliranih ploščkih, dodatno dimenzijo glasbi so dodali predvsem kitarist in njeni spremljevalni vokali. Tako v živo deluje še bolj rokersko in uporniško kot sicer, glasu pa ji kljub preboleli bolezni ni prav nič zmanjkovalo. Prizorišče je bilo res brez animacij, ki so jih nekateri pričakovali, vendar bi jo le zasenčile, tako pa je v ozadju visela črna zavesa z njenim imenom in temnim zmajem (podobnim njenemu tatuju na nogi) in po mojem mnenju je zadostovala.

Ni pozabila na občinstvo, po vsakem aplavzu se je zahvalila s slovenskim “hvala” in večkrat rekla, da ji je naš jezik všeč in da se ji zdi seksi, navdušeno je pobirala medvedke, ki so jih vrgli na oder. Njen nastop je energičen, profesionalen in prisrčen, kakšna super kombinacija! Repertoar je nadgradila z nekaj komadi njene vzornice Janis Joplin ter vsem znanim komadom 4 Non Blondes – What’s Up, ki smo ga peli dobesedno v en glas in nas je Pink lahko le poslušala. Zapela je večino hitov, poudarek je bil bolj na zadnjih dveh ploščah. Super je bila izvedba Dear Mr. President (vedno se ob njem lahko zamisliš), Stupid girls (kjer se je pretvarjala, da je butasta blondinka, bilo je zabavno), U & Your hand, Don’t let me get me (kjer je v tekstu, ki se nanaša na Britney, namesto “she’s so pretty” rekla “she’s f… crazy”, pa še res je), vsi pa so bili izpeljani perfektno.

Večer se je res hitro končal, ostali pa so pozitivni vtisi…