Trenutno moj najljubši parfum: Hypnotic Poison – Christian Dior.

Ker je tu poletje, sem zamenjala temo bloga za nekaj svetlejšega in bolj soncu primernega. Vendar, ne bojte se, moja prelepa črna tema pride nazaj. Mogoče celo v malo drugačni preobleki, hehe…

Občasno si ogledam spored na tujem programu TCM (Turner Classic Movies), kjer se včasih najde kakšne stare dobre filme, npr. kakšnega Hitchcocka, ipd. Nisem mogla verjeti, da je bila danes na sporedu zopet 2001: A Space Odissey, že milijontič v nekaj letih. Kadar surfam skozi programe je “vedno” ta film na sporedu in ni mi jasno, mar so ga pozabili pospraviti s police?

To je kultni film (vsaj tako pravijo kritiki) režiserja Stanleya Kubricka, ki je že sam po sebi bil kontroverzen tip, njegovi filmi pa še bolj. Tega filma pa ne morem prežvečiti. Pa naj je še toliko vplival na znanstveno fantastiko, ki mu je sledila, to ne spremeni dejstva, da je dolgočasen na 100 potenco. Še bolj zoprna pa je uporaba glasbe kot izraznega sredstva, v filmu, ki je dolg 2:15, je le 45 min dialoga (pa še takrat ko je, je dolgočasen), ostalo pa klasična glasba, ki po mojem mnenju v ZF ne paše preveč; po 10 min Straussovih valčkov človeka že mine veselje. Res je, da so nekateri prizori zelo dobro posneti za tehniko tistih časov in da je osnutek zgodbe zanimiv, vendar je toliko drugih motečih dejavnikov samem filmu, da se sploh ne moreš osredotočiti na pripoved. Film je uspel le zaradi odpuljene generacije, ki je bila cela na LSD-ju in so jim bile všeč “psihedelične” upodobitve sveta. Bi se dalo zgodbo prikazati na bolj normalen način, pa bi se nas intelektualno dotaknila dosti bolj.

Izšel je novi album Dream Theatrov, z naslovom Systematic Chaos. Ker se mi je v trgovini posrečilo zagrebsti, sem v roke dobila special edition. Poleg CD-ja z skoraj 79 min novih kompozicij, je zraven še 90 min DVD z dokumentarcem (Chaos In Progress) o nastajanju albuma, ki ga je sam posnel bobnar in eden idejnih vodij skupine – Mike Portnoy. Tako na precej direkten in zanimiv način vdremo v intimo snemalnega studia in lahko vidimo potek ustvarjalnega procesa in preoblikovanje še grobih zamisli v prefinjene skladbe.

Da ne bo pomote, na devetem albumu se niso prav nič oddaljili od metalskih korenin, kvečjemu obratno. Nekaj komadov je ubijalskih! Kot vedno pri prvem poslušanju dojameš le eno plast pesmi, z vsakim dodatnim pa odkrivaš subtilne povezave s prejšnjimi albumi. Petrucci nam spet postreže z nekaj cukrčki, njegovi kitarski monologi so vedno paša za ušesa in pogosto se ob poslušanju zalotim, da nestrpno pričakujem njegove solistične izlete v neznano. Poigravajo se z večjo uporabo back vokalov, med drugim tudi cele skupine ljudi, ki na Prophets Of War vzklika “time for change…”, kar cilja seveda na zloglasno ameriško vojaško taktiko. Moj najljubši komad je (presenetljivo) eden mirnejših, Pink Floydevsko obarvan, Repentance. Ta sledi rdeči niti še iz časov albuma Awake, kjer je The Mirror začetni komad sestavljanke, Repentance pa kot deveti del zaključi zgodbo. Zelo dobra sta tudi Prophets Of War in Constant Motion. Se mi pa zdi, da je ta album vseeno poslušalcem dostopnejši in manj zapleten kot prejšnja dva (Octavarium in Train Of Thought). Ocena 8/10.

Pri Dream Theater mi je všeč, da uspešnosti navkljub niso prevzetni in da iz vsake zaigrane skladbe kar veje entuziazem in resnična ljubezen do glasbe. Zaradi tega ostajajo na vrhu lestvic progresivnega metala. Nekaj datumov turneje za 2007 je že objavljenih, bilo bi pa super, če bi v jeseni našli kakšen prost termin tudi za nastop pri nas.

Polja so prazna, prazna je njiva, mati narava trudna počiva.

Dragi moj dedek tudi počiva, vendar ne v hiši, kje zdaj prebiva?

Lani sva skupaj seno še sušila, se skrivala v travi, se v vrtu lovila.

Moja mu mamica cvetje prinaša. Trudna, vsa žalostna, tiho me vpraša:

“Ali spominjaš se dedka še živo? Veš, ko sta skupaj hodila na njivo?

Ljubil je klasje v polju rumeno, delo mu tuje bilo ni nobeno.”

Zdaj le spomin je med žitnimi klasi, žalosti solza suši se počasi.

(Jelka Bakula – November)

Tale simpatična, a žalostna pesmica, me vedno spomni na mojega dedka. Danes je 20 let odkar je umrl in res težko verjamem, da lahko čas tako hitro mineva. Se še spomnim tistega dneva, kot bi bilo včeraj. Prejšnji dan smo skupaj zalivali sadike paradižnika, še isti večer pa je za večno mirno zaspal. Vedno sva se imela fino, skupaj sva sedela na zeleni klopci pod krošnjo ogromne hruške in se ob kramljanju o ničemer zabavala. Večkrat me je vzel s sabo na sprehode ali pa pustil, da sem ga opazovala pri opravilih. Vedno bo v mojih mislih, mogoče pa dejansko bdi nad nami in nas čuva. Kdo ve…