Kljub protestom in neutemeljenem pritoževanju klerikalsko usmerjenega malomeščanstva, nam je končno uspelo pričakati šokerja moderne metal scene, Marilyn Mansona. Koncert se je zgodil 20.6. v Križankah. Dejstvo, da je bil razprodan, govori samo zase, tudi cena kart je bila ugodna – 30 evrov. Dvorana je bila napolnjena do zadnjega kotička, ljudje so sedeli še na strani ob obzidju, akustika je pa v Križankah itak nepozabna.

Ob deveti uri, ko se je dvorana že napolnila, je slovenska predskupina Amateur God začela večer. Po moji oceni dokaj neuspešno, ljudstvo se je dolgočasilo in prav nič jim ni uspelo ogreti občinstva. Komadi so se začeli zanimivo (večinoma po zaslugi kitarista, ki itak ni redni član skupine), po nekaj minutah pa so monotono razvodeneli. Na žalost so zaenkrat Amateur God amaterji…

Je pa toliko bolj razkuril ljudi težaški bralec monologa (kasneje sem iz časopisja izvedela njegovo ime, to je filozof NSK Peter Mlakar). Ne vem, kako se mu je uspelo zmeniti z organizatorji prireditve za ta eksces, da je pred nastopom MM prišel delat antipropagando na oder in skušal pokvariti vzdušje z brbljanjem žaljivk, ki so letele na pričujoče občinstvo. Vsi, ko smo bili tam smo v trenutku postali pedofili, morilci, nemoralneži, nasilneži pa še kaka sočna primerjava bi se našla. Zanimivo, da ga potem ni množica raztrgala, če smo poslušalci Mansona res taki psihopati, kot izgleda o nas folk misli. Sramotno za “intelektualca” njegove starosti, če mene kdo vpraša, naj se raje zgubi v filozofiranju o svoji nestrpnosti. Še bolj neokusno pa za organizatorja, ki je to dopustil; nikdar v življenju še nisem slišala, da bi npr. kakšen metalec prišel protestirat na kak pop/katoliški koncert. Kam gre ta svet?

Točno ob desetih so se za zagrnjenimi zavesami prižgale luči in v tonih novih skladb z albuma Eat Me, Drink Me smo dočakali prihod skupine. Zaigrali so pet skladb z novega albuma, te so za spremembo bolj melanholične, z več kitarskimi pasažami. Pozabili niso na novi hit Heart Shaped Glasses, Lolite po duši so si na stojnici celo lahko kupile rdeča očala, kakršne v videospotu nosi njegovo dekle. Kljub zapletom z mikrofoni (kako se vedno v Sloveniji zgodi, da ne štima ozvočenje?), je koncert potekal profesionalno, z mnogimi svetlobnimi efekti in meglo, bil je pravi šov!!

Vzdušje je bilo super, množica je valovala in pela kot eno, koncert je bil dober presek obsežnega opusa pesmi. Manjkalo ni starih, niti novih skladb: Irresponsible Hate Anthem, Fight Song, Rock Is Dead, Dope show, mObscene, Disposable Teens, med njimi tudi super-znani priredbi Sweet Dreams in Tainted Love… ter udarne Beautiful People, med katero so se na nas usuli konfeti in nas zaslepili reflektorji. Marilyn obvlada svoj posel, tako se je med posameznimi nastopi kar nekajkrat preoblekel v drug “kostum”. Proti koncu so na oder privlekli gromozanski stol, na katerem je Manson odpel zadnjo skladbo večera The Nobodies. Imeli smo se fenomenalno, upamo lahko le, da se bodo še kdaj vrnili.

Spodaj dodan še link, kjer si lahko ogledate tv prispevek. Bi se pa lahko tudi slovenski novinarji: prvič – pozanimali o tem ali onem dejstvu, preden citirajo nezanesljive vire o šokantnih dogodkih, ki se baje dogajajo na njegovih koncertih, drugič – naučili objektivnosti. Vsakomur, ki si je ogledal kak prispevek je lahko jasno, da ga hote ali nehote želijo prikazati v negativni luči, intervjuvajo ljudi, ki niso strokovnjaki na to temo, najprej pričakujejo grozljivko na odru in ko jim MM ni zadostil s kontroverznostjo, govorijo o tem da se je pomehkužil. Kaj bi sploh radi? Manson je dosedaj že dokazal, da je kreativen glasbenik, ki si upa stopiti iz množice konformistov in biti samosvoj, ki si upa povedati svoje mnenje tudi o temah, ki bi jih nekateri pometli pod preprogo. In če bi si tisti, ki tako udrihajo po njegovi glasbi, za pet minut zavezali jezike in raje prisluhnili njegovim sporočilom, bi bilo na svetu več miru. C’mon people… have some tolerance.

http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3100316

http://24ur.com/naslovnica/ekskluziv/glasba/20070621_3100384.php

Zadnjič me je prijela inspiracija, da bi v prostem času počela kaj ustvarjalnega, seveda v mejah lastnih zmožnosti. V trgovini Prometej sem si nabavila nekaj akrilnih barv in nove čopiče, ter v nekaj dnevih pobarvala dva lončka za cvetlice. Za še boljšo obstojnost barv, se potem posoda “zapeče” pri 170 stopinjah. Vanju bom posadila moje limone, ki so mi kar uspešno zrastle iz limoninih pešk (to idejo sem pobrala od cimre Katarine). Naslednji projekt bo barvanje glinene šatulje za nakit, ki sem jo za darilo dobila iz Turčije (je bež barve in malo preveč monotona, tako pa bo zasijala!). Ni visoka umetnost, je pa zabavno in sproščujoče.

Ob devetih zvečer, usodnega dne 2.6., se je v Ljubljani na Bežigrajskem stadionu zgodil koncert leta, če ne kar desetletja. Obiskali so nas “dedki heavy-metala”, ki furajo svojo zgodbo že od začetka 80-tih. Kot je frontman Bruce Dickinson sam dejal, so bili prvič tukaj, ko se marsikdo od današnjih obiskovalcev še rodil ni. In v tem je tudi eden izmed čarov tega legendarnega benda, to da povezuje mnoge generacije in da zna navdušiti tudi po skoraj 30-tih letih.

začetek šova…

Predskupine smo zamudili, bolj zabavno mi je bilo opazovati množico črno oblečenih ljudi, ki so se valili proti Bežigradu, četudi ne bi imela pojma o koncertu, bi mi bilo jasno da se bo zgodilo nekaj velikega. Kako luštno je bilo vedeti, da pripadaš množici raznolikih oboževalcev, da smo vsi tam zaradi skupne želje. Skoraj da ni lepšega občutka na svetu, kot ko se zliješ v eno z množico in te napolni neskončna energija. Še dež nam ni mogel pokvariti veselja!
Kljub temu, da sem imela karto za tribuno, moja druščina pa za parter, mi je z mojim “dobrikanjem” varnostniku uspelo priti v parter in ni mi bilo žal. Med koncertom se nam je celo za nekaj časa uspelo zriniti v tretjo vrsto pod odrom, razgled na le-tega je bil fenomenalen.

Iron Maiden zažigajo. Skačejo po odru z gibkostjo atletov, uspešno reproducirajo svoje komade v živo in ne razočarajo. Začeli so s komadi z novega albuma A Matter Of Life And Death, ki je njihova nova mojstrovina in meni osebno eden najboljših albumov s protivojno tematiko. Proti polovici koncerta pa so začeli nizati še stare uspešnice. Oder je bil prirejen različnim komadom, vmes se jim je na odru pridružil še nepogrešljivi Eddie, kot dvometrska robotizirana maskota. Pevec, znan po svoji karizmatičnosti, se je vmes preoblekel v vojaško uniformo, divje mahal z britansko zastavo in na svojstven način vzpostavljal kontakt s publiko.

maidni v akciji

Višek večera zame so bili odlični Two Minutes To Midnight, Hallowed Be Thy Name in legendarni live priboljšek Fear Of The Dark, kjer se je še najbolj mrtev osebek pridružil pri prepevanju refrena. Edino razočaranje večera, ki nas je presenetilo je, da so zaključili po “borih” 90 minutah. Ker smo bili do tedaj že dodobra ogreti, združeni v evforiji momenta, nam je bilo kar težko razumeti, da je resnično konec! Bilo je nepozabno, definitivno vredno ponovitve!

zbiranje vtisov po koncertu…

http://24ur.com/naslovnica/ekskluziv/glasba/20070603_3099057.php

Out of the universe a new love is born…