Spet se nam bliža pomlad, kraljica vseh letnih časov. Kako luštno je, ko te zjutraj zbudijo rumeni sončni žarki, te pobožajo po obrazu in ti nanj prikličejo nasmeh. Vstaneš v svetlo jutro, polno obljub. Mnogo bolje kot surova in meglena pozno-jesenska jutra, ko se na delo odpraviš še v mraku in stoje na avtobusu sanjaš o topli postelji. Toplota pomladnih žarkov prebuja popke spečih rož, trava se preobrazi v sveže zeleno podobo, prve marjetice in trobentice privabljajo čebele, še ljudje so drugačni. Polni zagona in dobre volje. Vse je v gibanju, svet se ponovno preobrazi. Drevesa se zibljejo v pišu vetra, trepetajo s prebujenimi listki, v zraku pa je sladki vonj po cvetovih, po sveži travi, po obdelani zemlji. Pomlad je res neke vrste vsakoletno vstajenje in prerojenje narave in človeka. Pomlad prinese nove izzive, dovzetnejši smo za ljubezenske pustolovščine, srce se kot cvet odpre svetu in vpija njegovo neskončno energijo. Nehote se povežemo z našim izvorom v nedrjih zemlje, ki nas obnavlja.